Prebijanje skozi floskule, ideale in utopije evropske retorike o medkulturnem dialogu / Za strpnega Evropejca
Vasko Simoniti, minister za kulturo, in Jan Figel, evropski komisar za izobraževanje, usposabljanje, kulturo in mladino, na konferenci 'Medkulturni dialog kot temeljna vrednota EU'.
© Borut Peterlin
Nekdanja Jugoslavija se je po svoje spoprijemala s kulturnimi razlikami. Šale in humor, ki so odslikavali kulturne vzorce drugih narodov, so bili standarden način "seznanjanja" z drugačnimi in drugimi in na medčloveški ravni tudi orodje za reševanje nesoglasij ali potiskanje nesporazumov ob rob. Evropski medkulturni dialog, ki je bil te dni v središču zanimanja premišljevalcev v Cankarjevem domu, je pravzaprav sofisticirana različica šal o Mujotu in Hasotu, prirejena za kompleksno evropsko večetničnost. Seveda brez humorja. Razlika je v tem, da se evropska Günther in Janez ne poznata, niti se ne zanimata posebej drug za drugega, če nista to morda Janez in Brunhilda. Zato ima "medkulturni dialog kot temeljna vrednota Evropske unije" za zdaj le deklarativno vrednost in se z njim lahko zgodi enako kot z idejami "evropske duše", "evropskih vrednot" ali "evropske identitete" in "evropske solidarnosti", ki se izgubljajo v neoliberalističnem pehanju za kapitalom. Zato skuša EU poleg močnih gospodarskih temeljev in tradicionalne socialne države tudi svojo različnost instrumentalizirati za uresničevanje svojega projekta.