Neznosna lahkost Marka Štrovsa
Ali: Politika kot narodnozabavna viža
© Tomo Lavrič
Duhovičiti je otročje lahko. Vsak kolumnist ve, da je duhovičenje najlažja stvar na svetu. Dame in gospodje, pozor, s tem svečano odpiram prve tradicionalne dneve stand-up komedije Marka Štrovsa! Saj vsi že poznamo tisto njegovo o upokojencih in matildi, kajne? Hajdi, Marko, reciva še kakšno šaljivo o starcih! A lahko jaz začnem? Prav, takole:
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Tomo Lavrič
Duhovičiti je otročje lahko. Vsak kolumnist ve, da je duhovičenje najlažja stvar na svetu. Dame in gospodje, pozor, s tem svečano odpiram prve tradicionalne dneve stand-up komedije Marka Štrovsa! Saj vsi že poznamo tisto njegovo o upokojencih in matildi, kajne? Hajdi, Marko, reciva še kakšno šaljivo o starcih! A lahko jaz začnem? Prav, takole:
Kdo se na začetku vsakega pogovora mastno odhrka in reče: "Ko sem bil jaz še mlad in sem se v hosti skrival pred partizani ..."? Točno, senilen dolenjski očanec. In kdo je kot predsedujoči EU edini sposoben začeti svoj govor v evropskem parlamentu tako, da pove, kako je bil zamlada zaprt v komunistični ječi? Točno, samo kak senilen kmetavz iz Združenih držav Dolenjske in Evrope. Kot da bi bilo EU njegovih kompleksov kaj mar. Kot da ne bi bila že ob svojem nastanku zasnovana na premogu, jeklu in denarju, ne na zamerah do komunizma. Janša je v svoji prezgodnji ostarelosti spregledal, da so v civiliziranem svetu tega mrtvega konja že zdavnaj nehali tepsti.
Ampak ko vas zdajle gledam, gospod Štrovs, se mi zdi, da tega vica niste razumeli ... Ali pa je bil za vaš okus premalo objesten? Premalo robat? No, poskusiva z drugim. Takole: Kako neki si Marjeta Kožuh - Novak predstavlja, da bodo splošno stavko sindikatov podprli tudi upokojenci? Kaj pa lahko naredijo? Ne bodo pestovali vnučkov? Ne bodo že ob sedmih zjutraj rinili na tržnico? Aha, sem vam le izvabila nasmešek na tolsti obraz ... Ampak ko sva pri tem, mi povejte, po čem je potemtakem mogoče prepoznati stavko delavcev v javni upravi! Hočem reči, v čem je razlika med birokratom, ki drema na delovnem mestu zato, ker stavka, in birokratom, ki drema na delovnem mestu zato, ker to spada k definiciji javne uprave? Ojej, gospod Štrovs, čelo se vam je zmračilo: mar vam ni všeč, če prejemate take klofute, kot jih sami delite?
Spoštovani gospod Marko, vaša duhovitost je bila vulgarna in zaplankana kot besedilo narodnozabavne viže, razmišljajočega bitja nevredna. Da bi vse dosledno potekalo v slogu Špele in Špelce, pa je turbo Metka Cotman na vprašanje, ali vas bo odstavila, v falično rdeč mikrofon zažgolela: "Ne, midva z gospodom Štrovsom se zelo dobro razumema!" Razumema, sic. Po njeni izjavi je postalo kot beli dan jasno: v državi z nepismenimi ministricami se seveda mimogrede lahko zgodi tudi kak neotesan sekretar.
In nikar mi ne razlagajte, da je treba Štrovsu odpustiti vse po vrsti, ker je kot državni sekretar za upokojence naredil toooooliko dobrega. Kar je naredil, je naredil znotraj svojih delovnih obveznosti. Svojo službo je opravljal, pika. Morda je človek, ki dela tako, kot se šika, pri nas nezaslišana izjema, v sodobnih državah pa vestno opravljanje službe razumejo kot nekaj samoumevnega, ne kot carte blanche za odpustke. Štrovs je za svoje požrtvovalno delo upokojencem v prid vseskozi prejemal plačo, ki je bila bržkone višja od plač tekstilnih delavk v Muri, in očitno mu jo bo Cotmanova dajala tudi v prihodnje.
Malce sicer dvomim, da zna naš srednji razred, v katerega vrstah javni sektor novači svoj kader, res stavkati. V trenutku, ko to pišem, so že položili orožje sodniki, do dne, ko bo tole izšlo, pa se bo morda skesal še kdo drug. Kdo ve, ali smo Slovenci sploh sposobni koherentnega in homogenega upora, spopada, med katerim bi branili tudi interese tistih, ki se nas v našem vsakdanjiku na prvi pogled nič ne tičejo - ali pa zmoremo svojim travmam dajati duška le s sentimentalnim prižiganjem svečk na prizoriščih znamenitejših gostilniških pokolov ter z vaškimi stražami okrog dreves za obešanje Romov in okoli gmajn, ki naj ne bi postale smetišča. Katerakoli, samo naša ne!
Ko so se prejšnjo jesen v Italiji podražili špageti, so se Italijani odzvali tako, da na neki vnaprej določen dan kratko malo nihče ni kupil špagetov. Škoda, ki so jo pretrpeli trgovci, je bila milijonska. Si kar predstavljam, kako bi bil tak protest videti v naši dolinici. Že res, da na dan D Slovenceljka v nakupovalni voziček ne bi položila testenin, zato pa bi jih dan poprej v domačo shrambo zvlekla toliko, da bi jih bilo dovolj za daljše vojskovanje v Piranskem zalivu; to pa je kajpada sprto z bistvom stvari. Tudi desetdnevno vojno (ali kar je že bila) sem si zapomnila zlasti po tem, da so se vse trgovine zaprle najpozneje ob devetih zjutraj, saj so jih do tedaj že izropali. Slovenski potrošniki namreč, ne jugoslovanska armada; kajti zadnje, kar bo storil Slovenec pred smrtjo, bo to, da se bo do sitega najedel. Ker sem takrat delala pri nekem časopisu (ali kar je že bil) in sem se zato iz službe v svoj samski brlog vračala šele pozno popoldne, ko niti na recept ni bilo več mogoče kupiti ničesar, sem bila dan ali dva prav zoprno lačna, in tako se s ponosom prištevam med redke izbrance, ki so med vso tisto prekucijo res vsaj malo trpeli.
Zakaj sem iz zgodovinske ropotarnice tako rekoč po premierovem zgledu potegnila prav desetdnevno vojno? - Zato, ker se je po pravici povedano tudi tik pred njo in med njo Beogradu upirala samo peščica tistih, ki se jim sindikati ob vprašljivi podpori javnega sektorja upirajo danes, večina drugih pa je malce omotična od zaprepaščenosti ždela pred televizorji, v družinskem krogu zbrana okoli svežih vojnih rezerv makaronov, pralnega praška in olja, ter tiho čakala, kaj bo; nekateri si danes že drznejo reči, kako si želijo, da bi bilo drugače. Celo največji punti slovenskega naroda so od nekdaj imeli opazno prepoznaven narodnozabaven pridih; še bolj žalostno pa je to, da se je zlasti pri tistem revoltu, ki se je končal z osamosvojitvijo, kljub njegovi nesporni upravičenosti mogoče resno vprašati, koliko so mu botrovala pristna načela in koliko zasebni interesi ter osebne zamere njegovih akterjev.
Bojim se, da je interes slovenskega srednjega sloja - ki ga po vsem sodeč zanimajo samo še šoping, new age in fitnes, za nameček pa je manj izobražen, kot bi smeli pričakovati glede na njegov položaj - premlačen, da bi morebitna stavka javnega sektorja prinesla kakršenkoli otipljiv rezultat. Upam, da se motim in da me bo 30. januar postavil na laž, vendar več pričakujem od poznejše stavke sindikalcev. Ti so tisti, ki si resnično ne morejo privoščiti, da bi metali štruce v smeti; te podpiram in jim želim vse najboljše, saj bi bilo zaradi splošne mentalne higiene nujno, da bi to zatohlo deželo prevetril kak upor. Skrajni čas je, da se ponižani in razžaljeni naučijo postaviti zase. Morda se bodo tega sprva lotili okorno - je že treba priznati, da stavek "JANŠA, DAJ NAM PLAČE" niti na delavskih transparentih ne deluje posebej izvirno. Ampak tako kot druge plemenite in koristne športe je tudi upor treba vaditi, s treningom pa bodo morda domiselnejša postala tudi gesla. Skrajni čas je, da se vsaj nekateri naučimo izrekati besede upora, začenši z besedico "ne". Ali pa se bomo sprijaznili s tem, da se bo spričo pomanjkanja vaje nekega dne vsa dežela izražala tako goveje kot naveza Cotman-Štrovs?