Poldi, pisec Ažbeta: satirična dvodejanka

Pa pride Poldi P. na zavod za zaposlovanje, prijazno pozdravi, prestrašen, ponižen: "Dan ... Klicali ste me," pove. "Sedite, sedite," d é njegov svetovalec, "pa nikar se ne bojte, ne bom vas pojedel. Zaposlitev smo vam našli."

Poldi lastnim ušesom ne more verjeti. Saj niso zavodi za zaposlovanje na svetu za to, da bi zaposlovali!

"Radi bi," pravi svetovalec, "da napišete roman."

"Jaz? Jaz sem gradbeni tehnik!"

"Nič ne de. Gradbeni tehniki imate izkušnje s sestavljanjem gradbenih dnevnikov, sploh pa ste v svoji prijavi omenili, da ste v osnovni šoli urejali šolsko glasilo. Torej?" Svetovalec prek okvirjev naočnikov naklonjeno zre v Poldija. "Naj vas spomnim, da vas bomo, če odklonite ponujeno delo, izbrisali s seznama iskalcev zaposlitve, to pa pomeni ..."

"Vem, kaj pomeni," vdan v usodo zastoka Poldi. "Nič več podpore ne zdravstvenega zavarovanja. V redu, naj bo, bom napisal ... roman ... si bom že kaj izmislil ... kar nekaj ... "

"Čakajte, ne," odkima svetovalec. "Kar nekaj žal ne bo šlo. Mi nočemo kakršnegakoli romana. Mi želimo, da napišete roman Domobranska prisega veslača Ažbeta avtorja Milivoja Turka."

"Kako? Zakaj pa takega romana ne napiše kar Milivoj Turk?"

Svetovalec potrto zavzdihne. "Saj ga je," reče. "Prav v tem je problem. S tem romanom je namreč stopil k založniku, ki je pri priči začutil potrebo, da knjigo objavi. Pravijo, da je dobra. V ta namen pa bi moral založnik s pisateljem skleniti avtorsko pogodbo. In po novi zakonodaji mora osem dni prej, preden začuti potrebo po sklenitvi avtorske pogodbe, o tem obvestiti zavod za zaposlovanje." Svetovalec si sname očala in jih dolgo zamišljeno mane s kravato. "Prosim, nikar me ne vprašajte, kako je mogoče osem dni pred nastankom potrebe vedeti, da bo nastala, to je vprašanje, ki mu niti starši kronično inkontinentnih predšolskih otrok niso kos, vendar nisem jaz pisal zakona. Tule zakone samo izvajamo." (V tem trenutku bi tudi avtorica pričujoče farse želela poudariti, da tokrat noben resnično obstoječ zavod za zaposlovanje ni čisto nič kriv.) "Kakorkoli že," utrujeno povzame svetovalec, "namen tega zakona ali ratio legis, kot bi rekli naši predniki Rimljani, očetje združene Evrope od Hadrijanovega zidu do Romunije, ki ji te dni predsedujemo, je ta, da zavodi za zaposlovanje, seznanjeni z nastalo potrebo po avtorskem delu, poiščejo delovno silo za njeno zadovoljevanje med svojimi pacienti, jim tako omogočijo človeka dostojno življenje in zmanjšajo stopnjo brezposelnosti, namesto da bi, fej, fej, avtorske honorarje služili popoldanski pisatelji ali celo samozaposleni v kulturi, fej, fej, katerih nekateri si s trdim garanjem nagrabijo celo kakih štiristo evrov na mesec." Svetovalec dvigne pogled in ga strumno upre v Poldija. "In tako boste namesto Milivoja Turka roman Domobranska prisega veslača Ažbeta napisali vi."

Poldi mu vrača pogled: prepričan je, da je našel luknjo v svetovalčevi logiki. "Ampak kako naj jaz, nezaposleni gradbeni tehnik, na novo ustvarim umetnino, ki do zadnje črke že obstaja?" se priljudno pozanima.

Svetovalec skomigne z rameni. "Poznate Borgesovo zgodbo Pierre Menard, pisec Kihota?" ga vpraša. "V njej se je gospod Menard odločil, da bo do besede natančno in zvesto ponovno napisal Cervantesovo najznamenitejšo knjigo, ne da bi jo kdaj prebral, in pri moji veri, uspelo mu je. Kar zmore nekakšen Francoz, ki si ga je izmislil nekakšen argentinski rojak naših volivcev v tujini, pa menda zmore tudi pristen sin države, ki predseduje Evropski uniji. No, na svidenje, domov pa pisat!"

Poldi se odhajajoč čez ramo še poslednjič ozre k svetovalcu. "Nekaj na vašem slogu izražanja mi pravi," reče, "da vi niste diplomant zasebne Jambrekove fakultete za turistologijo, igre na srečo in zaposlitveno svetovalništvo, ali pa se morda motim?" mu firbec ne da miru.

"Ne, ne motite se," odkima svetovalec. "Jaz sem klasični filolog in študiral sem na, fej, fej, javni univerzi v, fej, Ljubljani. Ampak to delovno mesto so mi kot iskalcu zaposlitve ponudili takrat, ko se je spričo nove zakonodaje in posledičnega priliva tisočerih obvestil o potrebi po sklenitvi avtorskih pogodb pojavila potreba po zaposlovanju dodatnih svetovalcev za zaposlovanje. Sami pa veste, da je ponudba delovnega mesta ponudba, ki je ni mogoče zavrniti."

To je bilo, kot bi rekli v teatru, prvo dejanje, drugo pa je precej bolj monotono, saj v njem nastopa le Poldi, ki se grbi nad svojim prenosnikom, žveči kuli in seveda ne pride nikamor. Dokler v obupu ne zagrabi mobilca in ne odtipka številke pisatelja Milivoja Turka. "Oprostite, zaradi Domobranske prisege veslača Ažbeta vas kličem," pove. "Ne zamerite ... nisem jaz kriv ... nova zakonodaja ..."

"Ja, poznam," spravljivo vzdihne Turk, ki je po pravici povedano precej dobrodušen in omikan mož. "Ali si morete misliti, da mojo Odo radosti ob pogledu na predsednika vlade pravkar pesni Mojca M.?"

"No, veste, ta vaš roman mi zadaja neznosne preglavice ..."

"Kako ne bi vedel, mnogo dolgih noči brez navdiha sem prebedel ob njem ... Koliko ga že imate?"

"Niti vrstice."

"Se mi je kar zdelo." Še en trpeč vzdih. "Takole bova naredila. Pišite, kot vam bom narekoval: Jarko je zazorilo izpod mrkega neba, ko je vzhajalo sonce in se je mimo gostilne, v kateri so na oprekelj igrali cigani, v črne pražnje obleke odeta povorka vila proti vaškemu pokopališču ..."

Že čez nekaj ur je roman pod streho in zgodbe o Poldiju, piscu Ažbeta, je s tem konec. Sledi ji le še zgodba o tožbi zastran avtorskih pravic, v katero so vpleteni Milivoj Turk, njegov založnik in Poldijev zavod za zaposlovanje, proces pa se sklene s sodbo, po kateri je mogoče knjigo tiskati ter razpečevati samo pod naslovom Domobranska prisega veslača Ažbeta Milivoja Turka Poldija P. Medtem pa na zavode za zaposlovanje širom po Sloveniji z vseh vetrov romajo cele grmade jasnovidnih obvestil o prihodnjih potrebah, takih ali drugačnih, na milijone papirjev je to, fascikli krožijo, drevesa padajo zanje in ljudje se sprašujejo, od kod kar na lepem podnebne spremembe. Kajti naša delovna zakonodaja se s problemom brezposelnosti ne spopada sistemsko, temveč se raje potuhne na varno in se kje na obrobju ubada z nepomembnimi malenkostmi, iz katerih nazadnje zakuha nadrealistično čorbo.