Varljiva lahkotnost Harryja Potterja

Danes smo priča pohodu neokonservatizma, ki je ideološka popotnica neoliberalizacije družbe na svetovni ravni. V tej luči je zato zanimivo osvetliti, kakšne ideologije se pojavljajo tam, kjer po prepričanju mnogih njihovega vtihotapljanja oziroma delovanja sploh ne bi smeli pričakovati. Gre seveda za otroško književnost, ki sta jo na prehodu v 21. stoletje zaznamovali svetovno trženi uspešnici Harry Potter in Pullmanova trilogija Njegova temna tvar (Zlati kompas itd.) Tako kot vsaka druga književnost tudi literatura za otroke deluje na ravni diskurza, kar pomeni, da z idejami, ki jih nosi, neposredno sodeluje pri oblikovanju in potrjevanju določenih družbenih predstav in ureditev ali pa jih pomaga preizpraševati in tudi preoblikovati. Zato imajo ta dela vselej močne literarne socializacijske učinke na mlade bralce, saj neposredno vplivajo na oblikovanje njihovih samopredstav, to pa posledično določa tudi načine njihovega nastopanja in delovanja v realnem svetu. Kakšno vrsto ureditve realnosti in njenega zagovora torej prinašajo svetovno tržene uspešnice za otroke na prehodu v neoliberalno 21. stoletje? In zakaj ima neokonservatizem, ki veje iz teh del, izrazito negativen učinek tudi na mišljenje naših otrok?

Svetovne uspešnice na prehodu v 21. stoletje prinašajo ponoven razmah klišejskega (ne pa tudi alternativnega in družbeno angažiranega) fantazijskega pisanja, ki ga najbolj nazorno utelešajo knjige o Harryju Potterju. Za današnji marketinško vodeni vzpon fantazijskega žanra je tako značilno, da v ospredje ponovno potiska preproste arhetipske vzorce dobrega in slabega, za katerimi se skriva obujanje starih družbenih hierarhij. Otroški bralci Harryja Potterja se tako lahko povsem mimogrede priučijo diskriminatorne obravnave svojih sovrstnikov in drugih ljudi, saj te knjige temeljijo na nepreizprašenem oživljanju rasnih, nacionalnih in razrednih diskurzov. Tako na primer otroke iz delavskega razreda slikajo in hkrati razvrednotijo kot tiste, ki so po svoji naravi vedno že nagnjeni k nasilju in niso akademsko uspešni. Pripadnike drugih narodnostnih skupin, še zlasti tiste, ki prihajajo iz vzhodne Evrope, pa denimo predstavljajo kot nevredne zaupanja, spletkarske in po naboru kvazibiološko prikazanih sposobnosti vedno drugorazredne v primerjavi z njihovimi vrstniki iz zahodne Evrope. Enako problematičen je tudi odnos, ki ga besedilo zavzema do položaja sužnjev, saj za njih vztrajno pravi, da jih ni treba osvobajati, ker si sami želijo ostati natanko tam, kjer so, tj. v brezpravnem suženjskem odnosu do svojih gospodarjev. Ta problematična ideološka drža je seveda odsev konservativne miselnosti in hkrati opravičenje neoliberalne epohe, ki jo na eni strani poganjata povečano množično izkoriščanje in novo zasužnjevanje delavcev ter na drugi pospešena militarizacija neokolonialnih velesil, ki jo spremlja ustvarjanje notranjih in zunanjih sovražnikov tudi s pomočjo na novo okrepljenega nacionalnega diskurza.

Ponoven razmah marketinško podprtega fantazijskega pisanja je na obrobje potisnil družbenokritično naravnano literaturo za otroke, ki je doživela razcvet v zadnji četrtini 20. stoletja pred nastopom združevanja založb v koncerne, katerim je najpomembnejše vodilo ustvarjanje dobička in ne kultiviranje bralstva. Za te zvrsti pisanja je bilo predvsem značilno, da so otroka obravnavale kot kompleksno bitje. Razumele so namreč, da tudi otrok, tako kot odrasli, od vsega začetka nosi vpise razrednih, rasnih, etničnih, spolnih, etničnih in drugih diskurzov. Za globalno trženo otroško književnost na prehodu v 21. stoletje je poleg oživljanja klišejskega fantazijskega pisanja značilno tudi ponovno obujanje romantične ideologije nedolžnega otroštva. Ta je izrazito problematična, saj načrtno briše razumevanje otroka kot večplastne oblike pojavnosti. Otroka namreč umetno trga iz družbenega prostora in zgodovinskega časa, ki mu otrok dejansko pripada in ki ga določa, tako da ga simbolično prestavlja v za to posebej ločeno in preoblikovano polje narave. Otroka tako preoblikuje v družbeno nezaznamovano in izkustveno izpraznjeno bitje, ki posledično deluje kot povsod univerzalno ista in preprosta oblika pojavnosti. Tako je tudi otroštvo približano kot vedno nesporno preprost in odraslim za nazaj zlahka dosegljiv in obvladljiv pojav; otrok sam pa se kaže za vrsto "ukročenega" subjekta. Za to vračanje romantične ideologije nedolžnega otroštva je tako značilno, da s seboj prinaša tudi vrsto splošne kolektivne amnezije oziroma otopelosti za to, kako se danes v neoliberalno vse bolj razslojeni in neenaki družbi dejansko vzpostavljajo naše identitete. Marketinško spodbujeno prebiranje te literature tudi med odraslimi in ne le otroki namreč ustvarja obliko množične zasanjanosti v navidezno neproblematičnost našega sveta, saj ideologija nedolžnega otroštva s svojim idealom domnevno družbeno nezaznamovanega otroka preprosto odvrača pogled od tega, kako delujejo diskurzivne prakse, ki naše identitete nenehno proizvajajo, razstavljajo in ponovno sestavljajo v normativne "danosti".

V tem pa se tudi kaže druga dimenzija novodobne političnosti nedolžnega otroštva. Kajti oživljanje te predstavnosti o otroštvu v svetovnih uspešnicah, kot sta Harry Potter in Njegova temna tvar, poteka prav na podlagi v ozadje umaknjenega vtihotapljanja stereotipov maskulinosti in femininosti. To pa tudi pomeni, da je navidezno nevtralni in univerzalno isti imaginarij nedolžnega otroštva dejansko družbenospolno razcepljen in hierarhično organiziran. Pri obeh svetovno trženih uspešnicah za otroke gre torej za očitno rehabilitacijo v naši realnosti že nekoliko razmajanega patriarhalnega reda, ki jo glede na spol otroškega protagonista obe deli zastavljata diametralno različno. V Harryju Potterju je deček, ki nastopa v vlogi nedolžnega otroka, oblikovan kot avtonomen in junaško delujoči posameznik; v njegovi moči je, da se aktivno postavlja v bran odraslega sveta pred zlim in ga varuje s svojo nedolžnostjo oziroma sentimentalno čistostjo. V Njegovi temni tvari pa je deklica tista, ki nastopa kot utelešenje posebne vrste nedolžnega otroka, tj. intuitivnega otroka. V skladu z institucijo femininosti, ki jo zagovarja trilogija, je deklica v vlogi nedolžnega otroka zastavljena kot nemočni otrok intuitivnosti in nezavednosti, pasivnosti in nebogljenosti. Kot taka pa je vedno odvisna od racionalnega vodstva in napotkov, pokroviteljstva in zaščite njenega deškega spremljevalca. Vse to s seboj prinaša negativne učinke na bralke, saj jim medvrstično sporoča, da je njihova pozicija vedno drugorazredna; sočasno pa jih uči, da morajo krotiti svoje aspiracije in se sprijazniti z vlogo nemočne in izgubljene pasivne deklice.

Za obe svetovni uspešnici velja, da s pomočjo različnih prijemov deklico omejujeta na raven nezadostnostne pojavnosti, medtem ko na podlagi prav tega manevra dečka sočasno postavita v središče dogajanja kot aktivno, enovito, in glavno osebnost. Tako je ponovno vračanje in utrjevanje pozicije nedolžnega otroka v svetovno trženih uspešnicah za otroke na prehodu v 21. stoletje neposredno povezano s sočasnim utišanjem in marginalizacijo deklice. To pa širše gledano sovpada s sorodnimi procesi v družbi, saj se pod pritiski neoliberalizacije vrši tudi tiho preoblikovanje položaja in statusa žensk na slabše. Danes pod pritiski neoliberalizacije vse bolj prihaja do izraza t. i. feminizacija revščine, ki je med drugim povezana tudi z množičnim potiskanjem žensk v razvrednotene in nekvalificirane poklice znotraj servisnega sektorja na Zahodu in najnižje plačanega manualnega ali proizvodnega dela v izvozno naravnanih deželah t. i. tretjega sveta. To je drugorazredno obravnavana delovna sila, ki je z uvedbo fleksibilizacije tudi najprej odpuščena in se je posledično prisiljena zatekati k iskanju zaslužka za preživetje znotraj sive ekonomije, kjer je potisnjena v še večjo eksploatacijo. Današnje svetovne uspešnice za otroke tako s pomočjo ponovnega ukoreninjanja preživelih stereotipov maskulinosti in femininosti pomagajo socializirati mlade bralke, saj jih ob pomanjkanju drugih alternativnih možnosti samogledanja navajajo k privzemanju drugorazredne pozicije žensk kot naravne danosti.

Svetovno trženi književni in filmsko adaptirani uspešnici tako s svojim vtihotapljanjem in zagovorom že zdavnaj preizprašanih heirarhičnih ureditev neposredno sodelujeta v procesu konservativnega protiudara, ki je temeljna popotnica neoliberalizacije družbe. Ker se za domnevno lahkotnostjo na novo oživelega in le navidezno neproblematičnega nedolžnega otroštva skriva cela vrsta konservativnih posegov, sta zavedanje in kritično prečesavanje le-teh na prehodu v neoliberalno 21. stoletje nujni za obravnavo svetovno trženih književnih del za otroke, ki naj bi bila z ideologijo domnevno neobremenjena. Takšen pristop je namreč tudi ključnega pomena za vzpostavljanje alternativnega načina mišljenja in delovanja današnjih otrok in jutrišnjih odraslih.