Pesmi za branje z ušesi

Njegov oče, Fran Milčinski, je bil verjetno največji slovenski pravljičar, poleg tega pa tudi prvi specializirani mladinski sodnik na ozemlju Avstro-Ogrske. S svojimi dolgoletnimi prizadevanji je tako marsikaj pripomogel k temu, da imajo otroci danes samo po sebi umevno pravico do posebne obravnave pred sodiščem. Na tem žlahtnem humusu humanistične domišljije je potem zrasel mož, ki je nosil ime male bodičaste gozdne živalice. To je bilo, kot je kasneje zapisala žena Jana, črnooko dobrosrčno dete, ki je rado zlezlo pod črno stensko mizico in kovalo pesmi. Njegova čisto čisto prva je bila:

Če te muhe pikajo,
zamahni z roko - zbežale bodo!

Po pripovedovanju sta bila oče in mama najprej sila zgrožena, da je ta njun pridni in nepokvarjeni sin tako dedno obremenjen, da piše pesmi ... V ta namen sta mu dala piti slatine in preizkusila še številne druge zdravilne pripomočke - a poetični žilici v sinovi dušici na srečo ni bilo leka.

Dedje so vedeli povedati, da so ljubljanske ulice, ko je imel Frane Milčinski Ježek še globoko v prvi polovici prejšnjega stoletja radijsko oddajo, nenadoma opustele. V svojih tekstih je vedno nagovarjal prav vse, z največjo mero sočutnega pobratimstva pa prav tiste 'majhne', 'navadne' ljudi ... In torej ni nobeno čudo, da se hitri ošvrk njegovega opusa bere maltene kot leksikon tistega ozkega režnja slovenske kulture, ki bi jo, drugače od večine morbidnega pofla iz šolskih klopi, lahko arhivirali v predal z nalepko 'Ki nekomu nekaj pomeni'. Govorimo, konec koncev, o avtorju takih večnih stihov, kot sta Kekčeva in Mojčina pesem, pa Heja Bumbarasa in Kako sva si različna, pa Marička in Ne čakaj na maj. Govorimo, konec koncev, o avtorju Zvezdice zaspanke, ki jo bo marsikdo med nami s sabo odnesel v grob in, z malce sreče, tudi kam naprej.

"Njegove pesmi so svetovna kvaliteta," pravi Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje. "Njegove besede te zadenejo in prebijejo, a imajo obenem zdravilno moč. Ježek me je s svojo srčnostjo pravzaprav navdahnil, da sem se začel ukvarjati z založništvom." Gospod Rok ne besediči tjavendan. Kot čisto prvi naslov njegove založbe je bila izšla zbirka pesmi Preprosta ljubezen - in zdaj, deset let kasneje, je izšla spet, le da je še enkrat debelejša. Zdaj ima prav res antološki, lahko bi mirno rekli definitivni naboj, saj je bila dopolnjena z zimzelenimi klasikami in predvsem z okrog sto tridesetimi prej neznanimi pesmimi. Med presejavanjem zapuščine babice Jane je Ježkova dinastija na podstrešju namreč naletela na cel kup zaprašenih velikih škatel - in na eni je pisalo: Frane Milčinski - Pesmi.

"Ježek še vedno ni umrl in je še vedno krepak član sindikata!" nas je novinarje v prostorčkih založbe skozi enega na CD posnetih songov pozdravil ta nezamenljivi jedko židani glas. Tiskovna konferenca je bila po slovenskih literarnih kriterijih dobro obiskana, zbrani pa so o avtorju spregovorili kot o zidarju misijonov dobre volje, jezikovnem telovadcu, brusilcu satiričnih osti in tvorcu vrstic, ki so odrasle v popevke.

"Najbolj zmotna je domneva, da je bilo življenje z njim en sam velik hec. Da smo se samo in kar naprej smejali," mi je povedal sin Matija. "Ustvarjanje humorja je resna zadeva - včasih tudi depresivna, vedno pa nervozna. Večina velikih humoristov je bila depresivcev. Najbolj so ga prizadeli najrazličnejši birokratizmi in šlamparije v službi, torej na radiu in še kje drugje. Resno jezen je bil v življenju trikrat - enkrat je celo premlatil mojega brata. Ampak to je izgledalo tako, da ga je premlatil s pasom kopalnega plašča, tako da se mu je brat skorajda smejal v obraz, očeta je pa neizmerno bolelo - namreč zaradi tega, ker sploh udriha. Drugače se je pa predvsem rad zavlekel v svojo sobo in ni prišel ven, mi smo morali biti pa tiho."

Vicev doma skorajda ni stresal. Turobnost je bila poleg neizmerne topline in vere v Človeka z velikim Č vedno ena treh najosnovnejših LEGO kock Franeta Milčinskega Ježka kot Ustvarjalca. Preprosta ljubezen se začne z desetinami ljubkih, preprostih, vsakdanljubečih pesmic (tipična naslova bi bila recimo O, novica mila, naša Nana je shodila! in Dva zoba, ki sta pretresla svet!), a se ton kmalu zmrači. "Človeštvo zmučeno v roke si seže, ko si od hlebca vsak svoj kos odreže," realistično revskne v pesmi Gospodje, ki nas kličete k morali, par deset strani naprej pa svojemu zaprašenemu in raztrganemu medvedku hlipa o tem, kako pogreša otroška leta. Od tukaj je prek ciganskih žalostink in shizofonij samo še nekaj korakov do vrstic:

Še enkrat potrepljala mu je ritko,
Potem zabil sem v črn ga zaboj.
Orka madona, to bilo je bridko,
Bolj ko če roko bi mi utrgal stroj.

Bitje, ki je do sočloveka čutilo toliko kot Ježek, se seveda ni moglo ogniti obdobjem intenzivne mrakobe in obupa ... A kot je opozorila njegova snaha Tatjana, so bile pesmi v Preprosti ljubezni napisane predvsem za branje z ušesi: to so pesmi, ki niso bile napisane zato, da bi bile prebrane, temveč zato, da bi bile izvedene. In kot je gospa Tatjana povedala v spremni besedi, so Ježka kot klovna ljudje izjemno cenili prav zato, ker jih je znal spraviti v smeh celo takrat, kadar se ni bilo mogoče ničemur smejati. To pa je bilo tako takrat kot danes seveda zelo pogosto.

"Taki ljudje so redki v katerikoli kulturi na svetu," pravi Rok Zavrtanik. "Kot klovn - in bil je največji in najsijajnejši klovn, kar smo jih Slovenci kdaj imeli - je zmogel ta največji pogum, da se nam je razgalil kot klovn

... In s tem tvegal, da bo v nekaterih segmentih družbe obveljal za manjvrednega." Ko je neka gospa na tiskovni konferenci sina Matijo vprašala, ali se kdo na kakšni univerzi vsaj malo sistematično ukvarja z očetovim opusom, je odvrnil, da ne ve, da bi se: "Zdi se mi, da nekatere te institucije nanj še vedno rahlo zaničujoče gledajo kot na umetnika, ki sodi prej v cirkus kot kam drugam."

Gre za vtis, ki bi se znal v marsikaterem kremenitem Cankarja-malikujočem akademiku še okrepiti ob dejstvu, da je Ježek svojčas na veliko pisal tudi reklame. A poglejte:

Kar tukaj vidite ni kič,
Temveč moderna slika: NIČ.
To pa zato, očetje in mame,
Ker nam ni treba nič reklame.
Čemu? Saj vsak ve, da je res
PIPS -
Pogrebni zavod za mrčes.

Ali pa:

Ta soba, to je najin mali svet,
Ta mali svet, med štiri stene ujet.
Povsod doma je, kamor seže dlan,
In vsak dotik je košček svetlih sanj.
Za okni dež je, veter, blato, gneča -
Tu pa sama sva, z nama je le sreča.
Le kdo in kje in kdaj bi menjal s kom
Ta najin topli, najin topli dom.

Evo, tako so se nekateri včasih znali potruditi celo za koncepte, kot sta Pips in Slovenijales - in nič čudnega ni, da so si njegove najbolj uspele marketinške stihe potem ljudje iz čistega veselja vsak dan redno izmenjevali na ulici. Ob tem velja dodati, da je po pričevanjih bližnjih reklame pisal do trenutka, ko so začele nositi resen denar: potem zanje ni več hotel slišati.

"On je bil slovenski Chaplin, Prevert in Brel - vse v eni osebi," pravi direktor založbe Sanje. "Mislim, če vzameš v roke njegovo Balado o koščku kruha ... Njegov jezik je tako preprost, tako simpel, da te lahko najprej kar malo vrže iz tira. Pa kako si ta sploh upa tako govoriti?! si rečeš. Pa saj je vendar odrasel človek, saj vendar ni več otrok! Ampak s to svojo preprostostjo potem tako prelisiči naše razvajene možgane, da pride veliko globlje kot bi karkoli drugega. In tudi zato se je treba truditi, TREBA je prižigati te lučke v srcih ljudi - predvsem mladih ljudi, kajti samo tako bo potem ta svet nekoč morda malo bolj ... ah, no."

A z zapuščino Franeta Milčinskega Ježka se danes med ljudmi, ki so za take reči plačani, sistematično ne ukvarja nihče. Tisti, ki skušajo iz čiste dobre volje v svojem prostem času doseči, da bi se te žlahtne poslanice vsaj tu pa tam vključile v učne programe slovenskih šol, vedo z vzdihom povedati, da zanimanja za to pri ustreznih strukturah ni. Razni referenti in berilopisci se zapičijo v posamezne 'čudne' ali 'arhaične' ali, še huje, 'privzete' besede in se jim zdi normalno na podlagi ene same take čudne besede zavreči kompletno delo. To nas seveda ne bi smelo presenetiti. Slovenske šolske programe že dolgo pišejo ljudje, ki želijo imeti od jezika lično snažno vžigalično škatlico - natanko takšno, v kakršno bi bilo mogoče udobno spraviti njihove možgane.

Trije Ježkovi CD-ji songov in balad se še vedno prodajajo s konstantnostjo, ki se lahko kosa s tisto Iztoka Mlakarja, če ne celo Vlada Kreslina. A kako malo je manjkalo, da jih sploh ne bi imeli! Kompilacija Balada o koščku kruha ne bi obstajala, če ne bi bila Julka Vahen, urednica na Valu 202, odkrila, da v arhivu skorajda nimajo Ježkovih pesmi: Ježka ji je v ponovno snemanje ravno še uspelo prepričati (godrnjal je, da ima že preveč "počen glas"), a ji potem glasbena redakcija ni hotela potrditi naročilnice za snemanje - češ da ne gre za dovolj kakovostno produkcijo. Urednica se je takrat znašla in zadevo rešila 'pollegalno', saj ji je naročilnico potrdila govorna redakcija ... Še hujša pa je zgodba z živimi posnetki, ki jih je Vili Vodopivec na radiu po neverjetni sreči rešil direktno z vozička 'starih smeti', ki so se zibale naravnost na odpad ali v reciklažo ali kamorkoli že.

Te debilne horror zgodbe, te kriminalne malomarnosti niso seveda prav nobeno naključje. Slovenci smo narod, ki je vedno rad lizal pete vsaki zadnji mediokriteti, ki jo je naplavilo med nas - tisti ništrc resnične kakovosti, ki smo jo v par sto letih sproducirali, pa smo znali pogosto prav herojsko ignorirati. Miki Muster tako še vedno nima Prešernove nagrade. Tisti en svetovno opazni mislec, ki smo ga v zgodovini premogli, je svoja najodmevnejša dela napisal v angleščini - in deset let kasneje še vedno nimamo prevoda. Tako se ob izidu zbirke čudovitih brezčasnih pesmi z naslovom Preprosta ljubezen postavi zelo resno vprašanje: bo narod sploh znal opaziti tole antološko in definitivno zakladnico enega svojih največjih pesnikov?