Ljuba inflacija

Predsednik vlade republike Trotije se je zbudil, odšel v kopalnico, opravil razgibalne vaje, si umil zobe in se stuširal. Sedel je k zajtrku, ko se mu je ostro oko ustavilo na naslovnici časnika, ki je ležal ob kozarcu sveže iztisnjenega pomarančnega soka.

"Inflacija grozi!" je pisalo z velikimi črkami.

"Meni ne bo nihče grozil," je prvi minister zaškrtal z zobmi. Poklical je finančnega ministra.

"Kaj je zdaj to?" je vprašal. "Pišejo o inflaciji. Ali jih bom moral še malo uravnotežiti?"

"Ah," je zamomljal finančni minister v slušalko in slišati je bilo, da se mu je podbradek rahlo zatresel. "Neumnosti, kot vedno. Bom telefoniral v redakcijo, naj smrklji zavežejo jezik."

Predsednik je pojedel zajtrk in se dal odpeljati v pisarno. Skozi okno je opazoval navdušene množice, ki so hitele na delo. Navdušenje so sicer nekoliko skrivale, a od znotraj kot da bi jih ožarjala svetloba posebnega svetilnika. Gre za pojav, ko ti govorijo, da svetiš, četudi se ti zdi, da zaenkrat še ne svetiš. Vendar je osnovna naloga svetilnika tudi, da občasno ne sveti. Ljudje to radi pozabljajo.

V pisarni so ga že čakali sodelavci. Z vidnim zadovoljstvom so na migljaj sekretarja pisarne zmetali svoje izvode časnika v koš.

"Morda bi pripravili proslavo v čast sedemnajstdnevnice vašega prejšnjega govora," se je sekretar obrnil k predsedniku. "Orisati bi bilo treba uspehe v tem času, mimogrede pa bi spravno spregovorili o inflaciji."

"Z inflacijo ne more biti sprave," je jezno rekel predsednik.

"Saj," je rekel sekretar, "saj. Za inflacijo je kriva prejšnja vlada. Kar lepo naj se spravi s tem dejstvom. To jim je treba jasno povedati. Oni so zakuhali inflacijo. Vladali so in pri tem so imeli dva tisoč let podlage."

Predsednika vlade je streslo.

"Kaj?" je vprašal, "dva tisoč let? Videti so vseeno malo mlajši."

"To se tako reče," je pojasnil sekretar. "Prejšnji predsednik vlade je prihajal v pisarno po cesti, ki so jo pred dva tisoč leti naredili že Rimljani. Podlaga je torej stara dva tisoč let. Saj veste, ne?"

"Aha," je pokimal predsednik, "razumem. Kaj pravijo strokovnjaki?"

"Sedajle morava na sejo strateškega sveta," je odgovoril sekretar.

Strateški svet je posvetovalno telo predsednika vlade republike Trotije. Predsednik vlade mu svetuje o raznih strokovnih vprašanjih. Če komu od članov sveta ni kaj prav, lahko gre.

"Torej," je začel predsednik vlade, "inflacija. Gre za delo domačih in tujih sovražnikov."

"Ali naj najbolj izrazite domače sovražnike javno postrelimo ali bi jih morda vrgli v vrelo olje?" je vprašal šef urada za varovanje konkurence.

"Vrelo olje?" je kriknila šefica protokola. "Veste, koliko danes stane olje?"

Zunanji minister se je zavzel za kulturne korake.

"Naše prijatelje v tujini bom obvestil, da to o inflaciji, kar piše naš tisk, seveda ni res. Morda bom kar sam napisal serijo poštenih komentarjev. Kako hudo je vladati, če te nihče ne razume!"

V nadaljevanju je nekaj članov sveta trdilo, da je inflacija velik problem, nekaj jih je trdilo, da je srednji problem, nekaj, da je lahko velik ali pa tudi majhen problem, nekaj pa, da bo tudi to minilo.

"Sindikati grozijo s stavko," je poročal generalni direktor poddirektorata za plače pri direktoratu za vsakršna usklajevanja podministrstva za koordinacijo.

"Na hudi dan sem zmeraj sam," je rekel predsednik vlade in šel. "Spet bom moral vse storiti sam!"

Skupaj s člani vlade je odhitel v parlament, kjer se je sestal s predsedniki političnih strank.

"Ponujam vam roko," je začel predsednik največje opozicijske stranke.

Predsednik vlade ga je hladno pogledal.

"A ste si jo umili? Ne bi rad, da bi se mi potem še tri dni lepili prsti," je rekel.

"Seveda, seveda," je prijazno zatrdil šef opozicije in si zavihal rokave ter pred tem zlate manšetne gumbe skrbno odložil v lično škatlico, "saj veste, da si politiki vedno umijemo roke."

"Vi si jih tudi morate!" je zakričal vodja najmanjše opozicijske stranke, potem pa plemenito nadaljeval, "jaz sem z vami, gospod predsednik, ob predpostavki seveda, da bo nekaj vašega denarja z mano."

"Jaz, kakor tudi sicer, se pravi, jaz sem odločno, obenem pa prav tako. Tu ni nobenega dvoma!" je zatrdil predsednik večje koalicijske stranke.

"No, zdaj vem, kako in kaj," je rekel predsednik in zaključil sejo.

Zamišljeno je stopal po hodnikih in se nenadoma znašel v knjižnici.

"Knjiga je človekova najboljša prijateljica," je zavzdihnil in na slepo segel med police.

"Pes je človekov najboljši prijatelj, pes!" je pohitel sekretar kabineta, a je utihnil, ko je videl, da predsednik bere. Potem je pomislil: "Oh, kako bi bila Bralna značka srečna ob tem prizoru."

Predsedniku se je nenadoma razjasnil obraz. Nasmehnil se je in z veselim korakom odhitel v pisarno.

"Saj je vse že v knjigah!" je vzkliknil, "poglejte si te pametne ljudi. Kako duhovito so pregnali Turke!"

Izdal je nekaj ukazov. Naslednjega dne so se na mejah republike Trotije pojavile table z napisi:

"Ljuba inflacija. Prisrčno vabljena v našo deželo!"

Ker inflacija ni znala brati, ni razumela povabila in se je Trotiji v loku izognila.