festival dokumentarnega filma / Prihodnost je spisana

Amerika je ujeta v Iraku. Pred štiridesetimi leti je bila ujeta v Vietnamu. In na začetku leta 1968 - v času slovite ofenzive "Tet" - se je v Vietnam odpravil Walter Cronkite, ki je že tedaj veljal za legendo ameriškega TV žurnalizma. Cronkite ni bil le motherfucker ameriškega TV žurnalizma, ampak Godzila. Bil je tako vpliven in tako močan, da se mu na Empire State Building sploh ne bi bilo treba naslanjati - zrušil bi ga z besedami. Ali pa s svojim mnenjem. Ko se je vrnil iz Vietnama, so vsi čakali, kaj bo rekel. In res, 27. februarja je v TV poročilih, ki jih je vodil, rekel: "Če bi rekli, da smo bližje zmagi, potem bi verjeli optimistom, ki so se v preteklosti zmotili. Če bi rekli, da smo na robu poraza, bi prikimali nerazumljivemu pesimizmu. Edini realistični zaključek bi bil, da smo na mrtvi točki." In to je bilo šokantno. Walter Cronkite je izgledal kot medo, toda za sabo je pustil sled hurikana. Amerika je do tedaj mislila, da v Vietnamu zmaguje - da torej vojno dobiva. Le zakaj ne? Hej, to ji je govoril Pentagon. To ji je govoril predsednik Lyndon Johnson. In to so ji govorili mediji. Tudi Walter Cronkite. Nič več - 27. februarja je svoje in javno mnenje spremenil. Vidite, Cronkite ni rekel, da je Amerika vojno izgubila, niti ni rekel, da jo izgublja - dovolj je bilo, da je rekel, da je Amerika v Vietnamu na mrtvi točki, pa se je Amerika stresla. Lyndon Johnson je to oddajo kakopak gledal. Ko je slišal dobrega starega Walterja, je menda dahnil le: "In tako sem izgubil srednjo Ameriko." V resnici mu je bilo jasno, da ni izgubil le srednje Amerike, ampak Ameriko. Ko ameriški predsednik med vojno izgubi medije, izgubi Ameriko. In ko izgubi Ameriko, izgubi vojno. Lyndon Johnson je 27. februarja 1968 izgubil vojno. Ni se več pobral. Še huje: za predsednika ni ponovno kandidiral. "This is Walter Cronkite. Good night."