Karmična gostija

Okej, še enkrat za počasnele: uživanje mesa je moralni in cerebralni bankrot zato ker:

a) podrazumeva globalni sistem neštetih malih Auschwitzev, v katere človek trpa milijarde nedolžnih bitij, ki nimajo za bolečino, strah in trpljenje čisto nič manjših kapacitet kot katerikoli izmed nas

b) ker je meso, še posebej moderno pridelano meso, ena najbolj strupenih in zdravju škodljivih živil, ki jih lahko vržemo vase, in to je znanstveno dejstvo - ne glede na to, kaj z našim denarjem oglašuje Ministrstvo za kmetijstvo, kjer bodo z malo sreče kmalu začeli resno proučevati drzno novo hipotezo, da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne obratno

c) ker pomeni dominanca mesojedcev atentat na ekologijo planeta: študija ZN iz leta 2006 je s prav nič nežnimi izrazi razodela, da plini, ki jih v zrak izpuhajo za zakol predvideni prežvekovalci, h globalnemu segrevanju prispevajo več kot ves na nafti bazirajoči transport skupaj. Če k temu dodamo še podatek, da naj bi bilo 2006 več kot četrtina vsega kopnega namenjenega pašnikom, in oceno, da se bo globalna produkcija mesa med 2001 in 2050 vsaj podvojila... E, potem nam je lahko takoj jasno, v kateri organ telesa gremo.

Življenjska vrsta, ki bi doumela enega samega izmed teh treh razlogov in vseeno sladostrastno nadaljevala z globalnimi kolinami, bi na Medgalaktičnem tribunalu za minimalno razsodnost prav gotovo nikoli ne dobila certifikata... Bitja, ki poznajo vse tri, a se vsak dan vseeno kopajo v krvavih toksinih, pa bi lahko minimalno civilizirani vesoljski bratranci samo osamili na kak pogrešljiv planet nekje res v riti vesolja ter upali, da se bodo razstrelila preden iznajdejo svetlobno hitrost.

Da ne bo pomote: tudi avtorja teh vrstic bi Tribunal prej steriliziral kot bi mu podelil kako diplomo, saj vsej svoji deklarativni razsvetljenosti navkljub vsake par tednov še vedno ćalabrcne kakšno sočno bedrce... Malo zato, ker je pač 'tako prekleto dobro', a ne, malo pa tudi zato, ker se je na svetu, ki je organiziran tako, kot je, temu skoraj nemogoče izogniti. Po eni strani ti skoraj vsak gostitelj v roke potiska pladnje slastnih zoglenelih trupel, po drugi pa tista dva uvoznika svoj bogi celofanasti napol posušeni sejtan in prekajeni tofu po trgovinah tržita kot bi šlo za kaviar. Da o sveti preproščini gostilničarjev, ki imajo leta 2008 na vegetarijanskih menijih še vedno ribe, raje sploh ne govorimo. Saj ne rečem, da je vse to v končni analizi nek hud izgovor, je pa lahko vsaj delno pojasnilo za razne... lapsuze.

Ampak dobro, vsaj trend je pozitiven - in vegetarijanstvo je v zadnjih desetih letih prav gotovo doživelo bum, tako po svetu kot pri nas. Mozaik se počasi sestavlja in za mnogoceličarja, ki mu ni povsem vseeno, če povsem brez potrebe povzroča neskončno trpljenje drugim monoceličarjem, je na voljo čedalje več alternativ. Ena izmed njih - in na prvi ošvrk je videti ena boljših - bo prav gotovo na novo odprta restavracija v Stari Šiški.

"Mamu da jim jebem, njuejdžerjem arogantnim!" je - udobno nameščen v pravzaprav nekarakteristični vlogi zoprnjakarskega Zahodnjaka - rentačil kolega Fras pred glavnim vhodom v torek ob dveh... In sicer zato, ker ga dvanajst minut pred napovedano uro niso spustili v restavracijo, kjer so za zaprtimi vrati potekale še zadnje mrzlične priprave za otvoritveno pogostitev. Naloga kuharjev ni bila prav nič lahka. Na splovitev vedske kuhinje globoko v heartlandu zelja in kranjske klobase je pribučala ena taka mirno ji lahko rečemo trumica ljudi.

Res je, da je treba dandanes zelo paziti, kje in kako opletaš z magično besedo zastonj, a mislim, da je šlo tokrat tudi še za kaj več kot to. Kolega Fras, ta plišasti oger, je potem sredi sprva res precej mučne gužve nekaj bentil, da se mu zdi vse skupaj kot repriza otvoritve Hoferja, a ga je ženica pred njim samo pisano pogledala in vprašala: "Pa saj smo vendar še kar disciplinirani, kajne?" In res: vse skupaj je glede na masovnost odziva delovalo kot otvoritev Hoferja, kjer rulji na parkirišču po žilah ni krožil umorjeni adrenalin, in se je torej drenjala nežno in priljudno - nekako tako kot na koncu Ropotčeve enajsterice, kjer so angelčki v nebesih med nogometom drug drugemu prepuščali žogo ter se vzajemno nagovarjali, naj vendarle brcnejo!

Okej, primerjava s Hoferjem v osnovi ni na mestu in jo bomo pravkar za vedno pokopali - saj gonilne sile restavracije Govinda's ne nameravajo graditi toliko na rezanju cen in, erm, kričečosti ponudbe kot na kvaliteti produkta. Govinda's je svetovna veriga s tridesetletno tradicijo, ki ima po svetu že okoli sto restavracij. V izpostave po metropolah zelo radi zahajajo razne Madonne in Anthonyji Hopkinsi, poudarek pa je na sestavinah, pripravi in ambientu. "Veš, pa saj nam sploh ne gre toliko za denar!" mi je povedal glavni kuhar Mitja Bitenc: "Najpomembneje nam je dobro nahraniti ljudi - da bojo vendar sploh imeli možnost jesti tako energetsko polno kot energetsko očiščeno hrano." In ko med temi naivnimi plemenitimi besedami zreš v njegovo prijetno rdečelično harekrišnovsko obličje, mu dejansko kar malo verjameš.

Še posebej zato, ker te je bil tik pred tem sijajno nahranil. Kljub hendikepom samega formata masovke (vse prej kot apetitlih plastični pladenjčki, na katere so avtentične Indijske krasotice kot po tekočem traku pljuskale vsebino titanskih plastičnih veder) je zavladal med navzočimi konsenz, da smo na otvoritveni pogostitvi dobro jedli. Kot osnova nek soliden riž s karijem, ravno prav eksotična omaka s sejtanom in papriko, ocvrta cvetača, sveža solata in limonin sok: čisto nič posebnega, čisto nič fensi, ampak Angleži bi rekli: It hit the spot!

"Po našem bi morala hrana ljudem pomeniti odskočno desko za delo, ki jih tisti dan še čaka..." mi je razlagal mojster Bitenc: "Ne pa da potem v svojih službah še dve uri po tistem težkem šniclu komaj živijo in predvsem spijo." Svojo profesionalno vege pot je glavni kuhar pred leti otvoril s serijo kulinaričnih tečajev, nakar so ga začeli tečajniki nagovarjati, naj jim kdaj kaj skuha za domov, nakar je počasi odprl svojo lastno službo za vege dostavo na dom z lepo zvenečim imenom OM ('Okusno in Mobilno')... Nakar je imel, še preden se je dobro obrnil, tudi po osemdeset naročil na dan in je moral odpreti d.o.o. Slovenska izpostava Govinda's je tako samo naslednji logični korak pri širjenju njegovega imperija karmično neoporečne hrane.

Lovljenje ravnovesja med okusnostjo in zdravostjo obroka je seveda nikoli zmagana vojna, saj gre - tudi v vedski kuhinji - prvo vse prepogosto direktno na račun drugega. Operativna beseda je pač kompromis. Česna in čebule sicer v ponudbi mojstra Bitenca ne boste našli, bodo pa po krožniku utegnili bogato zaplavati nekateri drugi razhudniki. Poleg tega je veliko hrane cvrte - a ne samo na olju, temveč tudi na t.i. ghiju. Ghi ali ghee je termično prečiščeno maslo, ki svojo superiornost nazorno dokazuje že s tem, da se na sobni temperaturi v temnem prostoru za razliko od navadnega masla nikoli ne pokvari. Starejši ko je, boljši je - in za deset let stari ghi pravijo, da zna pozdraviti še tako trdovratno bolezen... S tem da obstaja v Indiji tudi stoletni ghi, ki bi lahko v zadostnih količinah verjetno tudi poganjal raketo na Luno, če bi bilo že ravno treba.

Drugi kronski adut ustvarjalnega tima je ustrezno mantranje med kuho. "Beseda mantra je nastala kot skovanka dveh drugih besed za um in osvobajanje. V našem primeru gre za zvočno čiščenje hrane, ki to hrano tudi neposredno poveže z Bogom." Govinda, na koncu koncev, je samo eno izmed neštetih božjih imen. Če pomeni Krišna 'vse-privlačni', je Govinda 'tisti, ki daje zadovoljstvo'. Hrana nas zadane na treh nivojih - fizičnem, subtilnem in spiritualnem - in če ni pripravljena z ljubeznijo, lahko naredi veliko škode. Na moj sardonični pomislek, ali bo tim šestih kuharjev vsak dan sproti sposoben napraskati dovolj ljubezni za morebitne horde v času kosil, mi je tim svečano zagotovil, da ja - in to zato, ker gre v prvi vrsti za ljubezen do Boga.

Če se že plazimo po mučnem nivoju čistega pragmatizma, potem ne moremo mimo vprašanja cen in obratovalnega časa. Cene sicer niso divje, niso pa nizke: za mali pladenj samopostrežnih dobrot je treba odšteti šest, za velikega kar osem evrov... A lastniki zagotavljajo, da bo večina sestavin v ponujeni hrani res vrhunskih - na koncu koncev nameravajo sami delati svoj lasten sejtan, jogurt, testenine, kruh in še marsikaj. Bistveno bolj problematičen - od dvanajstih do sedmih, v soboto do petih - se zdi obratovalni čas, a izkušnja ljubljanske sestrinske vegetarjanske picerije Holyfood s podobnimi obratovalnimi urami je pozitivna. Je pa res, da Holyfood prodaja večinoma fast food in ima za nameček blizu bogat ribnik zlakotnjene srednješolske mladeži.

Takega ribnika morda celo malce odročna Govinda's nima, pa še glavno konkurenco - indijsko in vegetarijansko restavracijo Vegedrom - ima samo kakih tristo metrov zračne črte stran. A lokacija je bila izbrana predvsem zato, ker se nahaja lučaj od Hare Krišna centra. In ambicije se ne končajo tu: ljubljanski harekrišnovci, ki prav te tedne praznujejo petindvajsetletnico svojega uradne registracije v Sloveniji, nameravajo v bližnjem poslopju zelo kmalu odpreti pravi vege nakupovalni center. Tam notri se bo dobilo vse najnujnejše za modernega vegetarijanca - in tudi za modernega veganca, saj bo mogoče kupiti celo neoporečno izdelana oblačila, torbice, začimbe ter sveže mleko krav, ki bodo lahko prežvekovale v čistem miru, saj ne bodo garantirano nikoli umorjene. Po besedah tiskovnega predstavnika Mateja Poljanška so licence za vse prodajne artikle že pridobljene in po "realistično pesimistično optimističnih" pričakovanjih bo center v polnem pogonu naj-preje prihodnje leto, najkasneje pa spomladi 2009. Če bo res tako, potem se Stara Šiška počasi spreminja v pravo malo vege avtonomno cono.

Gospod Poljanšek mi je povedal, da imajo v Angliji - kjer preživi večino svojega časa - že okrog osem milijonov vegetarijancev, kar pa predstavlja tudi že znaten proporc celotnega prebivalstva. Leta '97 naj bi raziskava Študentske organizacije ugotovila, da je deset odstotkov slovenskih študentk in osem odstotkov študentov vegetarijancev. Če ta številka drži, potem bi jih znalo biti glede na vmesnih deset let totalnega buma te plemenite doktrine danes tudi do petnajst odstotkov.

Pot herbivorja v tretjem tisočletju ostaja etična, zdrava in predvsem naporna, a mozaik se počasi vendarle sestavlja. Res je, da si ga moramo vsak mesec sproti sestaviti predvsem vsak sam zase - in naj prav v tem duhu za konec dodam naslednji kamenček: daleč najboljši recept, na katerega sem naletel v zadnje pol leta, je recept za začinjanje solate. Podlaga je lahko karkoli - endivja, kitajsko zelje, stročji fižol ali kumare - samo, da je sveže. Recept je naslednji: liberalno šilce olivnega olja, ščepec himalajske soli, sok iz slabe polovičke sveže limone, za kuhinjsko žlico sveže naribanega hrena in sebi prikrojena doza kvasovih kosmičev. Vem, da se normalnemu človeku sliši kot znanstvena fantastika, a tistim štirim, ki boste dejansko dovolj motivirani za ta eksperiment, obljubim, da boste za mujo kraljevsko poplačani.