Avdicija za življenje

Japonska. Te dni. Aoyami, možakarju srednjih let, umre žena. Z njo umre tudi Japonska. Vsaj tako se mu zdi. Še huje, Japonska se mu zdi vse bolj čudna in tuja. Kot sodobne ženske. Japonska ga ne vleče več. In tudi ženske ga ne vlečejo več. Da bi se poročil? Noče slišati. Ker da je danes težko najti pravo, sanjsko, idealno žensko. Aja? Povsem benigni, hudo povprečni tip, ki se ne bi zdel nobeni ženski niti sanjski niti idealen, bi rad sanjsko, idealno žensko. Hej, kdo pravi, da so šovinisti in seksisti vedno videti kot svinjske pošasti - včasih so videti kot Aoyama, šef male TV firme. Toda ker ga vsi drezajo in ker mu celo najstniški sin, ki domov nenehno vozi hormonske bejbe, sikne, da "izgleda utrujeno", sklene, da si bo poiskal novo žensko - sanjsko in idealno. Kmalu skuje načrt... ee, manipulacijo, ki po njegovem ne more zgrešiti: priredi avdicijo za film. Jasno, filma v resnici nima namena posneti - avdicija je le potegavščina, s katero bo pritegnil trumo bejb, ki jih bo lahko izbral ter jih pod pretvezo "intervjuja" pecal, temeljito izprašal in obvladal. Avdicija je pač le oblika dominacije, le način, s katerim skuša nemočni, negotovi, izgubljeni moški spet prevzeti oblast na ženskami. Malemu, simpatičnemu šovinistu se zdi lažna avdicija bolj romantična in bolj humana od kupovanja v supermarketu.

No, bejbe tako prihajajo, tip jih čekira, prebira in izbira ter se na koncu odloči za lepo, lahno, krhko, delikatno, eterično Asami, nekdanjo balerino, polno brazgotin, ki so sad mladostne zlorabe in agonične preteklosti. Fino, si reče Aoyama, če je igralka nesrečna, igra dobro. In narobe, ker jo umetnost odreši, ne naredi samomora. Kar v njegovih očeh pomeni: če ženska ne bi igrala, bi naredila samomor. Igra jo reši. Žensko žene dilema: ali igra ali samomor! Toda Aoyama spregleda, da je za sodobno žensko - hja, recimo za Asami - tudi patriarhat le samomor. Tip pač misli, da še vedno živi v svetu, v katerem moški izbirajo ženske, pri tem pa usodno spregleda, da je svet mutiral - in da je to zdaj svet, v katerem ženske izbirajo moške. Moti se, ko misli, da je on izbral balerino, ne pa balerina njega - toda ko ugotovi, da je balerina izbrala njega, je že prepozno. Tip postane njen talec, njen ujetnik - plen njenega fetišizma, njenega sadizma, njene igre. Bejba ga reducira na golo telo - pokaže mu, kaj to horror, kaj je to inkvizicija, kaj je to Grand Guignol, kaj je to vrtoglavica, kaj je to freakshow, kaj je to jeza, kaj je to Teksaški pokol z motorno žago... ee, z nitjo. Če boste v tem trenutku zbežali iz dvorane, ne bo to nič posebnega - to se namreč vedno zgodi ob prikazovanju japonske Avdicije, ki jo je režiral Takashi Miike, novo veliko ime svetovne kinematografije. Ljudje v grozi zbežijo, celo bruhajo - od šoka, strahu, studa. Besede ustvarjajo laži, bolečini pa lahko verjameš.

Avdicija, ki se začne s sentimentalno željo, konča pa s karnevalsko kastracijo, je striptiz vojne spolov, krik moške spolne panike. H'woodski filmi so zadnje čase polni te panike, toda tudi art, neodvisni, specializirani, antihollywoodski filmi niso imuni nanjo, prej narobe - mnogi filmi, ki jih bo zavrtel letošnji LIFE, enajsti Ljubljanski mednarodni filmski festival, vključno z Avdicijo in otvoritvenim filmom, Plesalko v temi (Lars von Trier), dobitnikom Zlate palme v Cannesu, so namreč le alegorični rezimeji te moške panike, tega strahu pred ženskami, huh, strahu, da moški izgubljajo moč, da ženske prevzemajo oblast, da obstaja zarota proti moškim, da ženske vodijo igro in da v resnici le igrajo. Letošnji LIFE, ki bo v sedmih programih zavrtel okrog 90 filmov (!), je dokaz, da se je vojna spolov nagnila na žensko stran, proč od patriarhalnega totalitarizma. S totalitarizmi in diktaturami se je iztrošil tudi patriarhalni princip. Patriarhalna družina je tako v teh filmih le še stvar preteklosti, le še spomin, nekaj, kar izginja, nekaj, kar se mora umakniti, nekaj, kar mora v muzej ruralnosti, heh, v okvir, pa četudi elegično, kot recimo v odličnem japonskem filmu Suzaku, ki ga je režirala prav ženska, Naomi Kawase, ali pa v kitajski ekskluzivni Poti domov (Zhang Yimou) - šur, da se ženska, mlada učiteljica, za nameček še junaško spopade s serijami političnih, socialnih in ekonomskih predsodkov, ne preseneča.

V iranskem Krogu (Jafar Panahi), letošnjem dobitniku beneškega Zlatega leva, skušajo ženske prebiti oklep iranskega šovinizma, ki je v svojem fundamentalizmu tako patriarhalno totalitaren, da moški več nočejo, da bi se ženske sploh še rojevale. Samira Makhmalbaf, hči slovitega iranskega režiserja Mohsena Makhmalbafa (Salam cinema, Gabbeh), sicer še najstnica (!), je v enajstih dneh posnela Jabolko, esejistični dokumentarec o 11-letnih dvojčicah, ki sta ju imela starša, slepa mati in fundamentalistični oče, od rojstva nepredušno in brezdušno zaprti. V novem filmu Abbasa Kiarostamija, Veter nas bo odnesel s seboj, trije moški odpotujejo v zakotno kurdsko vasico, kjer naj bi poiskali "zaklad" - in kot se izkaže, je ključ do tega "zaklada" neka stara, fantomska ženska. No, v kitajskem filmu Niti eden manj alias Učiteljica (Zhang Yimou), dobitniku lanskega Zlatega leva, pa v bedno, zakotno, zahojeno, primitivno, povsem nerazvito kitajsko vasico pride nova učiteljica, ki jih šteje šele 13. Nova ženska generacija, nov zaklad, nova ženska energija, nova dimenzija ženske osvobojenosti, nova motnja patriarhalnega reda.

V islandski črni komediji Reykjavik št. 101 (Baltasar Kormakur) ultra lenobni Hlynur, fant v poznih dvajsetih, mali, šovinistični izkoriščevalec, podre seksi Španko (Victoria Abril), toda potem v šoku spozna, da je to le ljubica njegove matere - ha! Moški je le še objekt, le še efekt ženske igre. Točno, niso več moški tisti, ki izbirajo ženske, ampak so zdaj ženske tiste, ki izbirajo moške. V francoskih Drugih puncah (Caroline Vignal) 16-letna frizerka defloracije najraje ne bi prepustila moškemu... v tajvanskih Malih oglasih (Chen Kuo-fu) je optalmotologinja tako obupana nad moškimi, da jih išče in izbira prek malih oglasov (kontra-Avdicija)... Darlene v filmu Jaz, ti, oni (Andrucha Waddington) ne najde več moškega, ki bi ustrezal opisu moža... v avstralski Novi deželi (Paul Middleditch) ženska ugrabi svojega otroka... v francoskem Dekletu na mostu (Patrice Leconte) se zdi mladenki samomor najboljši odgovor na moški šovinizem, dokler ne sreča profesionalnega metalca nožev, ki ji ponudi točko v svojem showu... mladenič v kitajskem filmu Moški ženska (Liu Bingjian) ne ve več, katerega spola je... v kitajski Kopeli (Zhang Yang) zapirajo staro kopališče, ki je bilo tradicionalno, ritualno zbirališče moških... hongkonški stilist Wong Kar-wai pa v Razpoloženi za ljubezen prešuštvo snema tako zapeljivo, kot da bi skušal zrušiti klasično inštitucijo patriarhata - zakon.

Kar nas pripelje v Evropo, do Rosette (Luc & Jean-Pierre Dardenne), dobitnice Zlate palme, zelo direktnega in fizičnega belgijskega filma o jezni, brezposelni, agonični najstnici, hčerki zapite, lajdraste matere in neznanega očeta, ki sreča Riqueta, prav tako najstniškega proletarca, s katerim se spoprijatelji, mhm, tudi romantično. Tip ji celo priskrbi službo, toda moški in ženske niso več ljubimci, ampak tekmeci - ko namreč Riquet ponesreči čofne v nevarno, blatno vodo, ga Rosetta skoraj pusti utoniti. Zakaj? Ker hoče njegovo službo. Brez avdicije.