Wes Craven / Krik 3

Trilerji, ki identiteto morilca skrivajo do konca (a la Krik), neskončno uživajo v tem, da se poigravajo z našimi živci, z našim občutkom za ravnotežje, z našim tavanjem v temi, z našim smislom za logično sklepanje in tudi z logiko samega sveta. In to pogosto počnejo tako baročno in tako neverjetno, da si rečemo, uf, povsem nemogoče je, da bi bil morilec v tem trilerju človek. Točno, v Kriku se je na koncu res izkazalo, da morilec ni človek, vsaj ne en človek, ampak dva, toda preden smo prišli do konca, smo pomislili, da je morilec v resnici scenarij. Scenarij? Le zakaj ne!? Ne vem, če se še spomnite, toda pred leti se je med pirati valjala mala, poceni srhljivka Death by Dialogue, ki je preveč dišala po Petku trinajstega, da bi jo kdo jemal resno. Že ob gledanju Petkov trinajstega bi tedaj zaspali po prvem tuširanju, če ne bi žrtve norega Jasona Vorheesa tako bučno vreščale. No, iskreno rečeno, tudi ob šokerčku Death by Dialogue, v katerem skrivnostni psycho za sabo pušča trupla, je bržkone marsikdo zaspal, toda s tem je zamudil presenetljivo, dokaj izvirno finalno razkritje - na koncu se namreč izkaže, da ni skrivnostni serijski morilec nihče drug kot scenarij. Psycho, ki pobija junake tega filma, je scenarij! In to dobesedno. Ne le alegorično. Šur, scenarij, to blazno pošast, na koncu likvidirajo. Brez milosti. Amen.