Guy Ritchie / Pljuni in jo stisni

Kdor je videl Morilce, tatove in dve nabiti šibrovki, ve, da ima Guy Ritchie, britanski Tarantino (brez predavanj), de facto novi mož Madonne, zelo rad gangsterje. In to gangsterje z moralo. Ker pa imajo njegovi gangsterji vedno tri imena, je jasno, da so se v morali mojstrili tam, kjer človek s tremi imeni nekaj velja, celo za genija in že kar intelektualca, torej tam, kjer so ljudje v povprečju tako zabiti, tako nesposobni in tako šlampasti, da se jih nikoli nič ne prime, še najmanj kak vzdevek. Za vzdevek je treba namreč tudi kaj narediti. Kakorkoli že, oboji živijo na napačni strani ulice, hočem reči - v podzemlju. Hja, gangsterji v filmu Pljuni in jo stisni so le dveh sort - na eni strani so tisti, ki so zabiti, na drugi strani pa so oni, ki imajo tri imena. Ni sicer nujno, da so kaj manj zabiti, toda v svojem boju za obstanek, v svoji tekmi s konkurenco so pokazali ravno dovolj kreativnosti, da so se jih prijela... ee, umetniška imena. Recimo: Bullet Tooth Tony... Franky Four Fingers... Boris the Blade. Skratka, Tony s Svinčenim Zobom... Franky s Štirimi prsti... Boris z Rezilom. Dadaisti, Damien Hirst in Antonin Artaud bi bili ponosni na njih. Ko ustvarjajo, gre namreč za čisti performance: lomijo prste, sekajo ude, rešetajo telesa in jih ločujejo od glav, huh, in ko njihov navdih dokončno zgrabi Muza, imaš srečo, če te ne sfaširajo in po koščkih raztalajo prašičom.