Jean-Jacques Annaud / Sovražnik pred vrati

Otto von Bismarck, pruski državnik, ki je dobil kar nekaj vojn, je rad poudaril, da se Nemčija ne sme znajti v vojni z Rusijo. Nikoli, za nobeno ceno in pod nobenim pogojem. Hitler je seveda mislil, da ve več, zato je 22. junija 1941 nad Rusijo poslal 4 milijone vojakov, 3.350 tankov, 7.000 topov, 2.000 letal in 600.000 konj. "Operacija Barbarossa" je izgledala tako, kot da bi sile Osi od Finske do Črnega morja potegnile zajlo, jo zategnile in potem z njo razirale rdečo zemljo. Hitler ni niti pomišljal, da ni na pravi poti. Le zakaj bi? Njegovi lojtnanti, oberšturmfirerji, generali in feldmaršali so itak mislili, da bo vojna trajala le štiri tedne. Eh, saj veste, Rusi se bodo hitro zlomili. Kot je rekel Martin Bormann: Rusi bodo kmalu jedli kozaška sedla. Drži, Rusija leta 1941 res ni bila videti kot do vrha založen hladilnik. Prej narobe. Nemcem pa je šlo na roko tudi to, da je Stalin v famoznih čistkah, s katerimi je začel sredi tridesetih, pobil vse svoje najboljše oficirje, od Tuhačevskega navzdol. Hja, tu je bilo dela za štiri tedne - in nič več. Še toliko bolj, ker so Rusi sloveli po tem, da se postavljajo v orjaške, prevelike formacije, tako da jih je mogoče na hitro veliko pobiti. Hitlerju se je zdelo, da dela račun s krčmarjem. Ne, ni pozabil, kaj je rekel Bismarck. Zato se je Moskvi v prvi rundi izognil.