Paul W.S. Anderson / Nevidno zlo

Ko pride v kino film, ki je posnet po kaki računalniški igri, običajno rečejo: ta film bodo lahko gledali le fani računalniških iger. Kar me vedno preseneti. Zakaj? Iz preprostega razloga: film, posnet po računalniški igri, vedno izgleda kot računalniška igra, ki se igra sama. Je za fana računalniških iger lahko kaj bolj depresivnega in mučnega od gledanja računalniške igre, ki se igra sama? Le kateri fan računalniških iger ne izgubi potrpljenja ob gledanju računalniške igre, na katero nima nobenega vpliva? In ko gledaš tak film, si želiš le eno - da bi imel nanj vpliv.

Z razlogom: ti filmi so namreč vedno povsem zmedeni, nelogični, nedorečeni, izgubljeni in le mehanično fluidni - junaki padajo z lokacije na lokacijo, kjer jih čakajo nove in nove preizkušnje... ee, Nevidno zlo, ki ga tokrat utelešajo horde ostudnih, razpadajočih, iznakaženih zombijev, mutantskih produktov malopridne high-tech korporacije Umbrella, matere krasnega novega sveta, čigar glavno mesto se imenuje Raccoon. Ko namreč tajni podzemski laboratorij napade apokaliptični virus, mega računalnik - alias Rdeča kraljica - to podzemlje konzervira, vsebino - znanstvenike, tajnice, dobermane ipd. - pa zombificira.

Vstopi amnezična Alice, Milla Jovovich v rdeči minici in usnjenih škornjih, napol Leeloo iz Petega elementa, napol Geena Davis iz Poljuba za lahko noč, ki ve, da bo svet varen le, če bo s skupino elitnih komandosov potolkla psihopatsko Rdečo kraljico, kanibalski virus, sluzaste zombije, korporativno zaroto in druge vizualne šikane Paula W.S. Andersona, ki je strukturo Duhov z Marsa, zaplet Kocke in razplet Osmega potnika prešpikal z rifi svojih prejšnjih filmov (Smrtonosna bitka, Krvavo obzorje, Vojak). Toda še vedno izgleda le kot računalniška igra, ki se igra sama.

ZADRŽAN +