Film / Na planincah

Film Na planincah se začne sijajno - v Mostarju. Otroci se kopajo v reki in soncu, pod mostom, ki ga ni več. Kamera nežno panoramira njihove krike, ki so tik pred mutacijo. Uvod je tako kinetičen, da čakamo le še na to, da bo mimo prišla Mala. Ali pa Malena. Vse je že tam - film se mora le še zgoditi. Toda ne, Miha Hočevar zamudi priložnost, da bi film odvrtel v Mostarju - raje nam še enkrat pove, da je v Ljubljani poleti dolgčas. Po osmih minutah se namreč na ljubljanskem štacionu izkrcata brata, bosanski siroti, starejši Amir (Saša Tabaković), ki očitno ve, da k stricu (Mustafa Nadarević) in tetki (Milena Zupančič) nista prišla le na počitnice (zato se hitro vključi), in mlajši Sani (Filip Đurić), ki tega ne ve. In ko kasneje krikne nekaj takega kot "Rastejo mi dlake, ne morem spati, zaljubljen sem, nimam očeta in mame, daje me puberteta, zamenjal sem državo, moram v novo šolo, vi pa sprašujete, kaj mi je", se zazdi, da je ta krik edini razlog, da so film sploh posneli.