Nicole Kassell / Prepovedan dotik

Če sestavljate lestvico najbolj mučnih filmskih prizorov, potem lahko zelo visoko, morda celo najvišje, postavite trenutek, ko sinko v Sreči, ki jo je posnel Todd Solondz, svojega očeta sprašuje, če je res pedofil in če je res onemu dečku počel vse tiste reči, ki mu jih očitajo. Da bi bil trenutek absolutno mučen, se odgovor glasi da. Tudi v Prepovedanem dotiku je odgovor da: Walter (Kevin Bacon), ki se po dvanajstih letih vrne iz aresta, je pedofil. Ne, ni bil žrtev napačne sodniške odločitve ali pa zarote - žrtev zarote postane šele, ko se vrne iz aresta.

Stanodajalci in delodajalci ga najprej ne jebejo, sestra ga noče niti pogledati, policija ga stalno nadleguje, obiskovati mora terapevta - in ko službo vendarle dobi, ga vsi šikanirajo. Za pedofile ni rehabilitacije - enkrat pedofil, vedno pedofil. Še huje - tudi sam ve, da se tistega “impulza” ne bo nikoli znebil. Noče stran. Ko ugotovi, da so bejbo (Kyra Sedgwick), s katero shodi, v mladosti spolno nadlegovali njeni bratje, se za hip odmakne - iz strahu, da bejba uživa v dejstvu, da seksa s pedofilom. Toda to ni edina žrtev pedofilije, ki jo sreča - ljudje v tem filmu se delijo na volkove in Rdeče kapice, na woodsmane in Lolite. Walter izgleda tako, kot da ga je prinesla Skrivnostna reka - katarza ni mogoča. Le kako? Njegovo “normalizacijo” terja družba, ki je obsedena z večno mladostjo, liftingi, botoxom in kompleksom Petra Pana - družba, ki izgleda kot kolektivni pedofil.

ZA