Don Mancini / Chucky se vrača

Chucky se vrača je splatter, ki spusti kri ameriški popkulturi. In to s hardcore užitkom. Hedonistično, sadistično, sarkastično, perverzno. Chucky je kakopak igrača, pošast iz trebuha popkulture, lutka z reinkarniranim duhom serijskega morilca, ki je - z glasom Brada Dourifa - debitirala v Otroški igri (1988), z leti dobila kultistično klientelo in tri nadaljevanja, zakuhala nekaj škandalov (nekateri otroci so doma počeli to, kar so videli v Otroški igri 2) ter pridobila na resentimentu in sveti jezi, tako da ji zdaj, v četrtem nadaljevanju, iz oči, ust in srca štrli le še sla po apokaliptičnem maščevanju, po razčefuku vsega živega, tehtnega, smiselnega, etabliranega, okusnega, korektnega, slavnega, h'woodskega. Chucky, ekstatični cinik z živim smislom za komedijo, vuduizem in polivanje kečapa, najprej počisti družino, ki ga “posvoji”. Saj veste - toliko, da pokaže prezir do družinskih vrednot, srednjega razreda in ameriškega sna. Kot da bi hotel reči: hej, če že “nedolžnim” Kenom in Barbikam počnem take reči, če torej že “malim ljudem” v živo citiram največje hite iz Psiha in Šajnanja, potem si lahko mislite, kaj čaka šele Hollywood, ki vse te fikcije o neskončnem smislu družinskih vrednot, večni sreči srednjega razreda in zveličavnosti ameriškega sna futra in drži skupaj! In res, to je šele začetek.