John Singleton / Štirje bratje

Štirje bratje se začnejo z mašo, molitvijo, poklonom Očetu, Sinu in Svetemu duhu, nadaljujejo s križarskim pohodom, končajo pa s shock & awe razčefukom, po katerem detroitski geto izgleda kot Faludža. Nič, Štirje bratje so tipični revanšizem Busheve dobe, ki potrebuje Boga, da bi lahko začel vojno, in vojno, da bi lahko verjel v Boga. Film se začne z vrnitvijo domov, specifično, z vrnitvijo v geto - štirje bratje, Mark Wahlberg, Tyrese Gibson, Garrett Hedlund in Andre Benjamin pridejo na pogreb svoje matere (Fionnula Flanagan), bolje rečeno, benevolentne svetnice, ki jih je v rani mladosti posvojila in “civilizirala”. Ko je šla v trgovino, sta jo prerešetala maskirana roparja. Jasno, bratje, družinska, politično korektna, multikulturna verzija koalicije dobre volje, “zarotnikom” - tipom, ki so “mami nastavili past” - napovejo vojno, toda bolj ko geto obračajo na glavo, bolj padajo v pasti, ki jim jih nastavljajo klišejske TV situacije. Boj ko geto brutalizirajo in bolj ko “osumljence” mečejo skozi okno, bolj so artificielni, patetični in predvidljivi. Bolj ko geto rezirajo, na tanjšem ledu so. Še celo najbolj idiotski in najbolj skorumpirani policaji jih zlahka preberejo.

John Singleton je na začetku devetdesetih zablestel s filmom Fantje iz soseščine, ki so ga takoj razglasili za ultimativno študijo o getu in ki je za sabo potegnil plaz N-the-Hood filmov, toda vmes se je getu in realizmu s filmi a la Shaft in Prehitri in predrzni tako odtujil, da imajo Štirje bratje le toliko teže kot rimejk filma Ubijte Carterja. Oh, ali pa filma Sinovi Katie Elder, v katerem je brate vodil John Wayne.

PROTI