Jim Jarmusch / Strti cvetovi
Broken Flowers, 2005
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 2, 11. 1. 2006
Strti cvetovi so nezaupnica ameriškemu snu, predmestju, svetosti zakona, družini, heteroseksualnosti in prvi ljubezni... drugi ljubezni... tretji ljubezni... četrti ljubezni... in tako dalje. Don Johnston (Bill Murray) je duhamorni, dolgočasni, anemični, mizantropski, napol katatonični računalniški magnat, couch potato z obrazom Busterja Keatona, ki ždi na svojem usnjenem kavču in brezizrazno gleda TV, toda na lepem se mu zgodi to, kar se običajno zgodi predsednikom - po dvajsetih letih izve, da ima sina. Problem je le v tem, da v pink pismu, ki ga dobi, ne piše, s katero žensko ga ima. Pred dvajsetimi leti je bil namreč Don Juan, ki je zrušil mnoge bejbe. Kaj so videle na njem? Možnosti sta le dve: da so bile duhamornost, anemičnost, mizantropija in katatoničnost pred dvajsetimi leti cool, ali pa da se je šlepal na tedaj popularno TV serijo Miami Vice, v kateri je briljiral Don Johnson. Ko mu Winston (Jeffrey Wright), etiopski internetni Sherlock, ki tolče tri službe in futra pet otrok, tipični sosed sodobnega ameriškega magnata, skompilira vse osebne podatke o “osumljenkah”, krene po poteh spominov in tovarištva - od države do države in od bejbe do bejbe, ki ga sprejmejo različno. Frances Conroy, agonična eks hipica, ki se je prilagodila, ga sprejme nevrastenično... Tilda Swinton, ki živi v moto komuni, ga nažene... Jessica Lange, po novem živalska terapevtka, ga v svoji new-age nirvani komaj registrira... Sharon Stone pa - oh, Sharon je še vedno prvinska in nagonska. In v tej svoji pop referenčnosti uživa. Sam sprejme vse bejbe enako - z odporom.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 2, 11. 1. 2006
Strti cvetovi so nezaupnica ameriškemu snu, predmestju, svetosti zakona, družini, heteroseksualnosti in prvi ljubezni... drugi ljubezni... tretji ljubezni... četrti ljubezni... in tako dalje. Don Johnston (Bill Murray) je duhamorni, dolgočasni, anemični, mizantropski, napol katatonični računalniški magnat, couch potato z obrazom Busterja Keatona, ki ždi na svojem usnjenem kavču in brezizrazno gleda TV, toda na lepem se mu zgodi to, kar se običajno zgodi predsednikom - po dvajsetih letih izve, da ima sina. Problem je le v tem, da v pink pismu, ki ga dobi, ne piše, s katero žensko ga ima. Pred dvajsetimi leti je bil namreč Don Juan, ki je zrušil mnoge bejbe. Kaj so videle na njem? Možnosti sta le dve: da so bile duhamornost, anemičnost, mizantropija in katatoničnost pred dvajsetimi leti cool, ali pa da se je šlepal na tedaj popularno TV serijo Miami Vice, v kateri je briljiral Don Johnson. Ko mu Winston (Jeffrey Wright), etiopski internetni Sherlock, ki tolče tri službe in futra pet otrok, tipični sosed sodobnega ameriškega magnata, skompilira vse osebne podatke o “osumljenkah”, krene po poteh spominov in tovarištva - od države do države in od bejbe do bejbe, ki ga sprejmejo različno. Frances Conroy, agonična eks hipica, ki se je prilagodila, ga sprejme nevrastenično... Tilda Swinton, ki živi v moto komuni, ga nažene... Jessica Lange, po novem živalska terapevtka, ga v svoji new-age nirvani komaj registrira... Sharon Stone pa - oh, Sharon je še vedno prvinska in nagonska. In v tej svoji pop referenčnosti uživa. Sam sprejme vse bejbe enako - z odporom.
Upirajo se mu, ker so postale to, kar so postale - banalni klišeji, stereotipi predmestne sterilnosti, frustriranosti, depresivnosti in negotovosti, ki jih pri življenju držijo le še pink, stekleničena voda in liftingi. Johnston je moški, ki svojim “žrtvam” nima kaj reči. Ko jih tiho, rezervirano, stoično gleda, se zdi, kot da so se njegove prerokbe izpolnile - čas je vse pokvaril. A po drugi strani - tudi sam je postaran, resda brez liftingov, toda s počeno arkado, patetični solipsist, ki v vsakem klatežu vidi svojega sina. V življenju svojih eks bejb nima kaj početi, in narobe - čas pač svoje prerokbe vedno izpolni. Ko zagleda Lolito, raje pofuka njeno mamo - na koncu je to itak vedno ena in ista reč. Ostalo se izgubi v prevodu.
ZA +