Claire Denis / Vsiljivec
L'intrus, 2004
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2006
Louisu (Michel Subor), agoničnemu “vsiljivcu” s francoskim akcentom, ruskim potnim listom in mračno preteklostjo, ki živi na švicarsko-francoski meji, vidno peša srce, zato si skuša kupiti transplantacijo, obenem pa išče svojega izgubljenega sina, ki je lahko na Koreji ali pa Tahitiju. Michel, ustavljeni hedonist in emocionalni non sequitur, je - direktno ali indirektno - povezan z različnimi ljudmi (mejna policistka, farmacevtka, lovci). Vsi imajo pse. Tudi Louis. Vsi iščejo “vsiljivce” (bolezni, ilegalce, travme, osamljenost, teror). Vsi lovijo, vohljajo, ovohavajo. Ne nujno v tem vrstem redu. Nekatere lovce lovijo “vsiljivci”.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2006
Louisu (Michel Subor), agoničnemu “vsiljivcu” s francoskim akcentom, ruskim potnim listom in mračno preteklostjo, ki živi na švicarsko-francoski meji, vidno peša srce, zato si skuša kupiti transplantacijo, obenem pa išče svojega izgubljenega sina, ki je lahko na Koreji ali pa Tahitiju. Michel, ustavljeni hedonist in emocionalni non sequitur, je - direktno ali indirektno - povezan z različnimi ljudmi (mejna policistka, farmacevtka, lovci). Vsi imajo pse. Tudi Louis. Vsi iščejo “vsiljivce” (bolezni, ilegalce, travme, osamljenost, teror). Vsi lovijo, vohljajo, ovohavajo. Ne nujno v tem vrstem redu. Nekatere lovce lovijo “vsiljivci”.
A po drugi strani - vrstni red tu ne obstaja. Predstavljajte si, da Jim Jarmusch sanja - recimo, da sanja o Strtih cvetovih. In predstavljajte si, da potem v njegove sanje skoči David Lynch. Tako izgleda Vsiljivec, ki ga je posnela Claire Denis - kot puzzle, kot fluidni sen, kot cinefilska uganka, kot tematski park filmske antikomercialnosti, kot igra asociacij, kot bric-a-brac iz Osumljenih petih, kot konveksni odsev paralelnega sveta, kot film, pri katerem nikoli ne veš, kdo je res “živ” in kdo je le privid junakove agonije, kot posttransplantacijska verzija Jakobove lestve groze in kot abstrakcija nove, kaotične, kakofonične, irealne “šengenske trdnjave”, ki “vsiljivcev” ne prenese.
ZA +
