Kevin Reynolds / Tristan + Izolda
Tristan + Isolde, 2006
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 32, 10. 8. 2006
Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 32, 10. 8. 2006
Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški.
Irski kralj ima seksi hčerko Izoldo (Sophia Myles) - angleški lord ima seksi posvojenca Tristana (James Franco). Vmes je morje, ki ga morate razumeti kot metaforo. Hja, filmi o “večni ljubezni” so polni metafor in simetrije - in seveda, polni so tistih klišejev, ki vam gredo tako na živce v sodobnih tinejdžerskih romancah, vključno z dvomom v smiselnost lojalnosti, anahronističnimi izpovedmi ljubezni, kataloško tragičnostjo, parfumskim orgazmiranjem, deviškim pacifizmom in usodno pomoto, ki ogrozi večnost njune ljubezni. Le da so bolj filtrirani - podobno kot filmi Tonyja Scotta, ki je ta film koproduciral. Izoldi ni do aranžirane poroke - Tristanu ni do smrti. Toda ko se spoznata, ugotovita, da bi drug brez drugega umrla. Kar morate verjeti na besedo. Film Tristan + Izolda izgleda kot tinejdžerska romanca v kostumu. Tristan in Izolda sta menda navdihnila Lancelota in Guinevere, toda premoreta le en izraz - tistega, ki ga na obrazu pušča iPod. Nano.
PROTI