Sanjske punce
Dreamgirls, 2006
Ni problem, ko Jennifer Hudson, finalistka Ameriškega idola, poje - problem je, ko neha peti. Ni problem, ko njen nadomestek, Beyonce Knowles, poje - problem je v tem, ko neha peti. Ni problem, ko Sanjske punce, trio, zmodeliran po Motownovem triu The Supremes, poje - problem je, ko neha peti. In seveda, ni problem, ko Eddie Murphy poje - problem je, ko neha peti. Problem pri mjuziklih ni v tem, da liki v njih slej ko prej nehajo peti, ampak v tem, da liki običajno pojejo o rečeh, o katerih bi morali govoriti - in da govorijo o rečeh, o katerih bi morali peti. No, problem Sanjskih punc, energičnega, kinetičnega, razigranega, vizualno pismenega mjuzikla, posnetega po broadwayskem originalu (1981), je v tem, da bi morali liki peti tudi o tem, o čemer govorijo. Saj veste, zlizane, ofucane, upehane fraze zvenijo precej bolj prepričljivo in “izvirno”, če jih poješ. Sanjske punce govorijo namreč o “motownskem” triu, enem izmed mnogih, v katerem je tudi Effie White (Jennifer Hudson), bejba z bajnim glasom, ki občasno spremlja črnsko pop atrakcijo, Jamesa Earlyja (Eddie Murphy), občasno pa teši velikega promotorja in menedžerja, Curtisa Taylorja (Jamie Foxx), ki pa jo na lepem zavrže in zamenja z Deeno Jones (Beyonce Knowles), novim obrazom tria. Jasno, zamenja jo iz enega samega razloga: ker je preveč črna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ni problem, ko Jennifer Hudson, finalistka Ameriškega idola, poje - problem je, ko neha peti. Ni problem, ko njen nadomestek, Beyonce Knowles, poje - problem je v tem, ko neha peti. Ni problem, ko Sanjske punce, trio, zmodeliran po Motownovem triu The Supremes, poje - problem je, ko neha peti. In seveda, ni problem, ko Eddie Murphy poje - problem je, ko neha peti. Problem pri mjuziklih ni v tem, da liki v njih slej ko prej nehajo peti, ampak v tem, da liki običajno pojejo o rečeh, o katerih bi morali govoriti - in da govorijo o rečeh, o katerih bi morali peti. No, problem Sanjskih punc, energičnega, kinetičnega, razigranega, vizualno pismenega mjuzikla, posnetega po broadwayskem originalu (1981), je v tem, da bi morali liki peti tudi o tem, o čemer govorijo. Saj veste, zlizane, ofucane, upehane fraze zvenijo precej bolj prepričljivo in “izvirno”, če jih poješ. Sanjske punce govorijo namreč o “motownskem” triu, enem izmed mnogih, v katerem je tudi Effie White (Jennifer Hudson), bejba z bajnim glasom, ki občasno spremlja črnsko pop atrakcijo, Jamesa Earlyja (Eddie Murphy), občasno pa teši velikega promotorja in menedžerja, Curtisa Taylorja (Jamie Foxx), ki pa jo na lepem zavrže in zamenja z Deeno Jones (Beyonce Knowles), novim obrazom tria. Jasno, zamenja jo iz enega samega razloga: ker je preveč črna.
Curtis hoče trio prilagoditi belskemu okusu. Early, ki se noče prilagoditi belskemu okusu, umre - od neuspeha. In Curtis noče, da bi njegov trio - njegova mala dividenda - umrl. Sporočilo je na dlani: če hoče črnec v beli Ameriki uspeti, mora žrtvovati svojo kulturo. Problem je dvojni: prvič, to sporočilo je že tako zlizano, da celo v filmih, ki se dogajajo v preteklosti, zveni irealno, in drugič, film to sporočilo rine skozi zgodbo iz šovbiznisa, kjer so ljudje pripravljeni žrtvovati še vse kaj drugega kot le svojo “etnično” dušo. Hej, Elvis je moral zveneti kot črnec, če je hotel zadeti okus belcev.
ZADRŽAN
