Morilca osamljenih src
Lonely Hearts, 2006
Kako prepoznate absolutno filmsko klasiko? Po tem, da slej ko prej dobi rimejk. Leta 1970 je Leonard Kastle posnel črno-beli psihotriler Morilca osamljenih src (The Honeymoon Killers), v katerem latinski žigolo Raymond Fernandez (Tony LoBianco) in njegova groteskna asistenka Martha Beck (Shirley Stoler), debelušna zdravniška sestra, pobijata osamljene ženske, lonely hearts. Jasno, pobijata jih brez razloga, brez emocij in brez obžalovanja - po vojaško. Če je treba, pobijata tudi otroke. In ko ubijata, se zabavata. Tragično je komično. Od užitka jima pride. Ray in Martha izgledata kot dementna kontrakulturna outsiderja, ki sta našla svoj Vietnam. Hja, film Morilca osamljenih src je bil posnet v času, ko je Amerika “osvobajala” Vietnam, ko je bilo že jasno, da je Vietnam klavnica, poligon ameriške psihopatologije, in ko je bila, kot je nekoč rekel scenarist Steven Shagan, “vsa senzualnost ameriških filmov v nasilju”. Ray in Martha, ubijalska avtomata, sta bila - tako kot Charles Manson - produkta vietnamizacije Amerike. Film, ki je bil preveč srhljivo nehumoren in sadistično morbiden, da bi postal hit, in ki se je potem zlagoma prelevil v kult, je bil posnet po resnični zgodbi s konca štiridesetih (primer “Lonely Hearts Killers”). Martha je bila tako debela, da so morali njeno eksekucijo prestaviti, ker je v Sing Singu niso mogli spraviti na električni stol.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kako prepoznate absolutno filmsko klasiko? Po tem, da slej ko prej dobi rimejk. Leta 1970 je Leonard Kastle posnel črno-beli psihotriler Morilca osamljenih src (The Honeymoon Killers), v katerem latinski žigolo Raymond Fernandez (Tony LoBianco) in njegova groteskna asistenka Martha Beck (Shirley Stoler), debelušna zdravniška sestra, pobijata osamljene ženske, lonely hearts. Jasno, pobijata jih brez razloga, brez emocij in brez obžalovanja - po vojaško. Če je treba, pobijata tudi otroke. In ko ubijata, se zabavata. Tragično je komično. Od užitka jima pride. Ray in Martha izgledata kot dementna kontrakulturna outsiderja, ki sta našla svoj Vietnam. Hja, film Morilca osamljenih src je bil posnet v času, ko je Amerika “osvobajala” Vietnam, ko je bilo že jasno, da je Vietnam klavnica, poligon ameriške psihopatologije, in ko je bila, kot je nekoč rekel scenarist Steven Shagan, “vsa senzualnost ameriških filmov v nasilju”. Ray in Martha, ubijalska avtomata, sta bila - tako kot Charles Manson - produkta vietnamizacije Amerike. Film, ki je bil preveč srhljivo nehumoren in sadistično morbiden, da bi postal hit, in ki se je potem zlagoma prelevil v kult, je bil posnet po resnični zgodbi s konca štiridesetih (primer “Lonely Hearts Killers”). Martha je bila tako debela, da so morali njeno eksekucijo prestaviti, ker je v Sing Singu niso mogli spraviti na električni stol.
Tudi nova verzija je tako morasto sadistična in morbidno nehumorna, da je v Ameriki komaj dobila distributerja, pa četudi jo pilotirajo zvezde: Raya in Martho igrata Jared Leto in Salma Hayek (bolj femme fatale kot Shirley Stoler), Elmerja C. Robinsona in Charlesa Hildebrandta, detektiva z Long Islanda, ki skušata razvozlati perverzne, sociopatske umore “osamljenih src”, pa melanholični John Travolta in brezkompromisni James Gandolfini. Pri Gandolfiniju se ne morete znebiti občutka, da bi raje igral Raya, pri Travolti, ki igra de facto režiserjevega deda, pa ne občutka, da bi raje igral Martho, ki se ima za “najbolj vročo prasico vseh časov”. Ray s pomočjo malih oglasov zapeljuje bogate vdove, ki jih Martha - vsa ljubosumna, histerična, posesivna, razrajcana, nenasitna - potem pobija, toda pobijanja so tako brutalno naturalistična in tako šokantno nenadna, da izgledajo kot eksekucije - kot prizori iz vojne. In če pomislite na dementni razkorak med “ljubeznijo”, v imenu katere je Bush svoje vojake poslal v Irak, in klavnico, v katero se je posledično prelevil Irak, lažje razumete, zakaj Martha pravi, da pobijata iz ljubezni - da torej z Rayem pobijata zato, ker se ljubita in ker nočeta, da bi kaj prišlo med njiju. Ali lahko človek bolj ljubi?
ZADRŽAN +
