Cristian Mungiu / 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva
4 luni, 3 saptamani si 2 zile, 2007
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 51, 30. 12. 2007
Romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, letošnji dobitnik Zlate palme, je morasta, napeta, cine-veristična kronika katastrofe. Gabita (Laura Vasiliu) in Otilia (Anamaria Marinca) sta prijateljici v težavah. Pravzaprav ima večje težave Gabita. Iz dveh razlogov. Prvič, ker živi v Romuniji, kjer je splav po zaslugi diktatorja Ceausescuja strogo prepovedan. In drugič, ker se piše leto 1987, ko je Ceausescu še vedno živ. Pomeni: Romunka ne sme abortirati. Niti ne more. Nobena klinika ne izvaja splavov. Tudi zdravniki ne. Legalnih opcij ni. A tudi ilegalne opcije so pičle. Recimo: tam nekje, bolj ali manj bogu za hrbtom, stoji hladen, mračen, siv, umazan, morast, od pritličja do strehe cenen hotel. Tak je kot okolica, v kateri stoji. In tak kot gospod Bebe (Vlad Ivanov), ki tam izvaja ilegalne abortuse in ki se zaveda tveganja, v katerega se spušča. Še bolj pa se zaveda brezizhodne situacije, v kateri je Gabita, ki niti ne ve, v katerem mesecu nosečnosti je - v drugem, tretjem ali že četrtem. Bebe, mali oportunist in šarlatan, ve le to, da Gabita nima kam, da je torej obupana in povsem nemočna - in da je on njeno edino upanje, njen "odrešitelj". Kar seveda izkoristi. Le kdo "odrešitelju" ne bi jedel iz roke? In ker očitno ni dovolj ponižujoče že to, da mora Gabita splavljati v nemogočih, nevarnih, nehigieničnih pogojih, hoče Bebe še seks - ne z njo, ker je vendarle "občutljiv", ampak z njeno prijateljico, Otilio, ki jo spremlja in ki ji ne preostane drugega, kot da na to malo, pragmatično, hotelsko prostituiranje pristane. Seks - ali pa ni abortusa! Ko mu pride, Gabiti le še navrže, da naj potem, ko bo sonda opravila svoje, sede na straniščno školjko in počaka, da fetus pade ven - in odide. Oh, in preden odide, jima da še pomemben tehnično-strateški napotek: fetusa ne pustita v hotelu niti ga ne vrzita v kako kanto za smeti ali pa čez kak plot, ampak ga odnesita na kako visoko stavbo in potem vrzita dol - da se bo raztreščil. Film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva nam ne pravi: glejte, kaj se dogaja, ko ženska abortira! Ampak: glejte, kaj se dogaja, ko ženska nima možnosti izbire! Glejte, kaj se dogaja, ko je abortus demoniziran ali pa prepovedan!
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 51, 30. 12. 2007
Romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, letošnji dobitnik Zlate palme, je morasta, napeta, cine-veristična kronika katastrofe. Gabita (Laura Vasiliu) in Otilia (Anamaria Marinca) sta prijateljici v težavah. Pravzaprav ima večje težave Gabita. Iz dveh razlogov. Prvič, ker živi v Romuniji, kjer je splav po zaslugi diktatorja Ceausescuja strogo prepovedan. In drugič, ker se piše leto 1987, ko je Ceausescu še vedno živ. Pomeni: Romunka ne sme abortirati. Niti ne more. Nobena klinika ne izvaja splavov. Tudi zdravniki ne. Legalnih opcij ni. A tudi ilegalne opcije so pičle. Recimo: tam nekje, bolj ali manj bogu za hrbtom, stoji hladen, mračen, siv, umazan, morast, od pritličja do strehe cenen hotel. Tak je kot okolica, v kateri stoji. In tak kot gospod Bebe (Vlad Ivanov), ki tam izvaja ilegalne abortuse in ki se zaveda tveganja, v katerega se spušča. Še bolj pa se zaveda brezizhodne situacije, v kateri je Gabita, ki niti ne ve, v katerem mesecu nosečnosti je - v drugem, tretjem ali že četrtem. Bebe, mali oportunist in šarlatan, ve le to, da Gabita nima kam, da je torej obupana in povsem nemočna - in da je on njeno edino upanje, njen "odrešitelj". Kar seveda izkoristi. Le kdo "odrešitelju" ne bi jedel iz roke? In ker očitno ni dovolj ponižujoče že to, da mora Gabita splavljati v nemogočih, nevarnih, nehigieničnih pogojih, hoče Bebe še seks - ne z njo, ker je vendarle "občutljiv", ampak z njeno prijateljico, Otilio, ki jo spremlja in ki ji ne preostane drugega, kot da na to malo, pragmatično, hotelsko prostituiranje pristane. Seks - ali pa ni abortusa! Ko mu pride, Gabiti le še navrže, da naj potem, ko bo sonda opravila svoje, sede na straniščno školjko in počaka, da fetus pade ven - in odide. Oh, in preden odide, jima da še pomemben tehnično-strateški napotek: fetusa ne pustita v hotelu niti ga ne vrzita v kako kanto za smeti ali pa čez kak plot, ampak ga odnesita na kako visoko stavbo in potem vrzita dol - da se bo raztreščil. Film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva nam ne pravi: glejte, kaj se dogaja, ko ženska abortira! Ampak: glejte, kaj se dogaja, ko ženska nima možnosti izbire! Glejte, kaj se dogaja, ko je abortus demoniziran ali pa prepovedan!
ZA +