Ti, ki živiš

Ti, ki živiš izgleda kot film depresivca, ki je pozabil vzeti prozac. Ljudje so depresivni in obupani, skozi življenje se valijo nagonsko in elegično, kot zombiji, povsem brez strasti. Videti so kot panični grešniki, ki na sodni dan izvajajo svoj danse macabre. Živijo v mučnem, pasijonskem slow-motionu. Če bi se še malo upočasnili, bi se spremenili v fotografije. Ali pa freske. Lahko bi jih preslikali na strop Sikstinske kapele. Ali pa na stene hrastoveljske cerkve, kjer bi lahko zamenjali oni famozni, vse preveč zastareli mrtvaški ples. Hja, film Ti, ki živiš izgleda kot postapokaliptično nadaljevanje Pesmi iz drugega nadstropja, ki jih je leta 2000 posnel švedski režiser Roy Andersson. Andersson je pred dobrimi tridesetimi leti zablestel z Ljubezensko zgodbo (s švedsko Ljubezensko zgodbo, se razume), nekaj let kasneje povsem pogorel z gangstersko parodijo Giliap, opustil film, prešaltal na reklame, postal guru švedskega marketinga, in se potem jezno - okej, mučeniško - vrnil s Pesmimi iz drugega nadstropja, ki so bile tako neznosno, tako mračne in tako morbidne, da jih je moral posneti v barvah, in v katerih se je v depresivnem, obupanem, morastem, razpadajočem, kužnem, socialno opustošenem predmilenijskem evropskem mestu odvrtelo 64 statičnih, artificielnih, ritualnih vinjet, ki so bile nekaj med teatrom absurda in živimi tabloji, med božansko komedijo in modernistično tragedijo, in ki jih ni povezovala zgodba, ampak razpadanje, totalno razpadanje, socialno, ekonomsko, politično in kulturno razpadanje, tudi razpadanje zgodbe o uspehu, sreči in odrešitvi. Finančni sistem se je zlomil, borza ne uboga več, ekonomijo rolajo novi zakoni, temelji trga mutirajo, kapitalizem se levi - kot pošast, ki ljudi žene v kaos, paranojo, depresijo in norost. Celo čarovniški triki odpovejo. Vera je brez smisla - svet je tako hierarhiziran, da je mrtev. Jezus je le še slaba poslovna ideja. Geniji pišejo poezijo, dokler se jim ne zmeša. Še celo vlada pravi, da preostane le upanje. Trg ni več rešitev. Vera v trg tudi ne.

Razlika je le v tem, da je zdaj pred nami postmilenijsko mesto in da se v njem odprti le kakih 50 vinjet, ki jih ne povezuje razpadanje, ampak razpadlost. Točno, v teh nekaj letih je šlo vse le še na slabše: svet, kakršnega so poznali, je dokončno razpadel. Oči so tako le še težje, noge so le še bolj svinčene, paranoja pa je le še bolj boleča in mizantropska - in tudi le še bolj upravičena. Moški se zbudi v grozi: sanjal je, da padajo bombe. Ženska na klopci stoka, da je nihče več ne razume - niti njen pes. Fant ne pokliče več punce, s katero je šel na kavo. Učiteljica plane v jok - mož jo je užalil. Neki drugi moški užali arabskega brivca. Neki tretji moški med seksom ne misli na žensko, s katero seksa, ampak na pokojnino. In potem četrti, peti, šesti, sedmi moški - pa četrta, peta, šesta, sedma ženska. In tako dalje. Od Pesmi iz drugega nadstropja ostanejo le mali ljudje, tesnobni mizerabli - le mali, urbani, enolični, rigidni, obupani, depresivni, statični, nevznemirljivi, repetitivni, tragikomični, groteskni non sequiturji, ki mislijo le nase, ki spijo s čeladami in ki včasih planejo v pesem, kot da bi hoteli svoje življenje preleviti v neopisljivi mjuzikl. Toda spremenijo ga le v pogrebni marš, ki ga intonira Louisiana Jazz Quartet. Čakajte, da vidite njihove fantazije... ee, vizualizacije njihovih fantazij: točno, izgledajo kot izprane inštalacije depresivca, ki je vzel preveč prozaca. In to ne pride le od vremena.

Ti, ki živiš - vizualizacija Goethejevega verza, film o psiholoških stroških življenja pod kapitalizmom, socialnih stroških osamljenosti in kisli prihodnosti Evrope, študija moderne sivine, vivisekcija fašizacije družbe - je popolna slika sodobnega sveta: v njem mrgoli ljudi, ki trpijo in ki so zelo občutljivi na trpljenje, toda opazijo le svoje trpljenje. In ne le, da opazijo le svoje trpljenje, ampak tudi priznavajo le svoje trpljenje. So tako arogantni, tako cinični, tako odtujeni, tako nevrotični ali tako slepi? Po malem vse, toda predvsem so slepi: ne spregledajo, da je njihovo trpljenje razredno, da so torej žrtve razredne družbe, le da ta nova, “globalizirana” in “neoliberalizirana” razredna družba ni več strukturirana tako kot nekoč. Razlika je v tem, da so imeli razredi nekoč socialno konotacijo, danes pa imajo le še emocionalno konotacijo. Ljudi po novem v razred združujejo emocije - predvsem trpljenje. Ali natančneje: trpljenja. Plural. Vsakdo izmed njih je namreč prepričan, da trpi na unikaten način - da je torej njegovo trpljenje nekaj posebnega, ekskluzivnega. Na tej točki obenem tudi spoznate, kako zelo so vsi ti ljudje odvisni od novih ideoloških aparatov države, saj veste, od senzacionalističih medijev, tabloidov, telenovel, new-age solznodolinstva in “potovanj duš”, ki so jim vsilili mentalni format za odzivanje na vse večjo dereguliranost trga, kapitalizma in družbe, v kateri živijo. Vsi ti novi ideološki aparati države, ki vključujejo parade “zgledov”, so jim povedali in pokazali, kako morajo reagirati na krutosti, pritiske, bolečine, krivice in frustracije, ki jih poraja deregulirani kapitalizem - in povedali so jim, da morajo vso tisto opresivnost ponotranjiti. Da morajo trpeti. Trpim, torej sem! Format za preseganje bolečine in opresivnosti ni več revolucija ali pa revolt, ampak trpljenje. Ker mislijo, da živijo v vrtincu, je povsem logično, da se vsa njihova filozofija zbije v repliko: “Jutri je nov dan.” Kar je v resnici slaba uteha za vse te ljudi, ki kar pokajo in zaudarjajo od osamljenosti. Bolj ko so osamljeni, težje se združijo - in težje ko se združijo, težje se kolektivno uprejo.

(Cankarjev dom)

ZA