Nikolaus Geyrhalter / Kruh naš vsakdanji

Unser täglich Brot, 2005

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 9, 5. 3. 2008

Dokumentarec Kruh naš vsakdanji jezdi na valu, ki ga je sprožil Michael Moore, pa vendar ni niti zabaven niti ironičen niti agresiven niti konfrontacijski. V njem ne boste našli niti režiserjevega komentarja niti intervjujev. Slišali boste le naravne, saj veste, “atmosferske” zvoke, ki pa niso ravno tisto, kar hočete poslušati, ko jeste. Besede so tu odveč. Nikolaus Geyrhalter, avtor tega dokuja, ne počne drugega kot to, da opazuje pot mesa. Od trenutka, ko žival pokončajo in jo potem grizlijevsko odprejo, do trenutka, ko to, kar je ostalo od nje, krene na potovanje po apatičnem tekočem traku, v katerega se vsake toliko vključi kak mesar - s svojo zadolžitvijo, s svojo malo specializacijo. Toda pri tem se obnaša tako, kot da tudi sam noče imeti nič s tem. To, kar jemo, nastaja kot kak kubistični vic. Kot popolna konceptualna študija naše odtujenosti, naše tišine in naše obsedenosti s hladno, industrijsko učinkovitostjo, ob kateri najprej pomislite na nacistični Holokavst. To je dan obračuna, zato nikar ne govorite, da izmed vsega mesa jeste le ribe, kajti ribe tu izgledajo kot piščanci. In nikar ne govorite, da ste vegetarijanec, kajti zelje tu izgleda kot piščanec, ki so ga ravno treščili ob steno. In paradižniki izgledajo kot ribe v velikem planu. Teletina in piščanec na koncu izgledata čudno podobna in čudno perfektna - tako kot zelje in paradižnik. Tega v reklamah za "slovensko košarico" ne boste videli. Tudi drobni tisk na konzervah to raje preskoči. Hrana, ki jo ljudje goltajo s takim veseljem, nastaja brez veselja. Rekel bi: brez življenja. Čudno žive so le mašine, ki vse to predelujejo. Recimo orjaške žage. Pnevmatična orodja. Ali pa "roboti", ki izgledajo tako, kot da bi pobegnili iz Transformerjev, in ki živino in pujse odrejo tako brezhibno kot magnum Dirty Harryja. Tako pač poteka sodobno, industrijsko high-tech pridelovanje hrane. In presenečeni boste, kako malo krvi steče, zato ni čudno, da spektakel, ki gre v hrano, začutite šele, ko hrano jeste in ko ugotovite, da je na drugi strani vilic klavnica. Kruh naš vsakdanji nam ne pravi le, da bi se morali pred uporabo hrane vedno najprej posvetovati s svojim zdravnikom, ampak da bi se morali pred uporabo hrane vedno posvetovati tudi s svojim psihiatrom.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 9, 5. 3. 2008

Dokumentarec Kruh naš vsakdanji jezdi na valu, ki ga je sprožil Michael Moore, pa vendar ni niti zabaven niti ironičen niti agresiven niti konfrontacijski. V njem ne boste našli niti režiserjevega komentarja niti intervjujev. Slišali boste le naravne, saj veste, “atmosferske” zvoke, ki pa niso ravno tisto, kar hočete poslušati, ko jeste. Besede so tu odveč. Nikolaus Geyrhalter, avtor tega dokuja, ne počne drugega kot to, da opazuje pot mesa. Od trenutka, ko žival pokončajo in jo potem grizlijevsko odprejo, do trenutka, ko to, kar je ostalo od nje, krene na potovanje po apatičnem tekočem traku, v katerega se vsake toliko vključi kak mesar - s svojo zadolžitvijo, s svojo malo specializacijo. Toda pri tem se obnaša tako, kot da tudi sam noče imeti nič s tem. To, kar jemo, nastaja kot kak kubistični vic. Kot popolna konceptualna študija naše odtujenosti, naše tišine in naše obsedenosti s hladno, industrijsko učinkovitostjo, ob kateri najprej pomislite na nacistični Holokavst. To je dan obračuna, zato nikar ne govorite, da izmed vsega mesa jeste le ribe, kajti ribe tu izgledajo kot piščanci. In nikar ne govorite, da ste vegetarijanec, kajti zelje tu izgleda kot piščanec, ki so ga ravno treščili ob steno. In paradižniki izgledajo kot ribe v velikem planu. Teletina in piščanec na koncu izgledata čudno podobna in čudno perfektna - tako kot zelje in paradižnik. Tega v reklamah za "slovensko košarico" ne boste videli. Tudi drobni tisk na konzervah to raje preskoči. Hrana, ki jo ljudje goltajo s takim veseljem, nastaja brez veselja. Rekel bi: brez življenja. Čudno žive so le mašine, ki vse to predelujejo. Recimo orjaške žage. Pnevmatična orodja. Ali pa "roboti", ki izgledajo tako, kot da bi pobegnili iz Transformerjev, in ki živino in pujse odrejo tako brezhibno kot magnum Dirty Harryja. Tako pač poteka sodobno, industrijsko high-tech pridelovanje hrane. In presenečeni boste, kako malo krvi steče, zato ni čudno, da spektakel, ki gre v hrano, začutite šele, ko hrano jeste in ko ugotovite, da je na drugi strani vilic klavnica. Kruh naš vsakdanji nam ne pravi le, da bi se morali pred uporabo hrane vedno najprej posvetovati s svojim zdravnikom, ampak da bi se morali pred uporabo hrane vedno posvetovati tudi s svojim psihiatrom.

(Kinodvor)

ZA

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Intervju

»Če bo ta reforma padla, nikjer ne piše, da naslednja ne bo vsebovala 42 let delovne dobe«

Marijan Papež, direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

»Fental te bom z lastnimi rokami«

Če razkrivaš skrajno desnico, prejmeš grožnje

»Vsak poskus cenzure je zavržna izraba moči«

Cankarjeva nagrada je našla nov dom v Ljubljani