Juno

Boštjan Hladnik je leta 1972 posnel film Ko pride Lev, v katerem se 16-letna Marjetica (Marina Urbanc) domov vrne šele zjutraj. Njena starša jo zgroženo in zaskrbljeno vprašata: “Kje si bila? Kaj si počela?” Marjetica jima le nežno, sladko, nedolžno, šarmantno dahne: “Fukala sem.” Toda te unikatne replike v filmu Ko pride Lev nikar ne iščite - Hladnik jo je moral izrezati. V tolažbo vam je lahko le, da lahko rimejk te replike zdaj najdete v filmu Juno, presenetljivem hitu, ki je scenaristki Diablo Cody, avtorici bloga “Pussy Ranch” in nekdanji striptizeti, vrgel celo Oskarja za izvirni scenarij.

Ne, brez skrbi, 16-letna Juno (Ellen Page), fanica grozljivk, po vrnitvi domov na vprašanje staršev, kaj je narobe, ne odvrne, da je fukala (ali pa da je gledala grozljivke), ampak: “Noseča sem.” Nežno, sladko, nedolžno, šarmantno. Marina Urbanc redux.

Hja, Juno je fukala, toda le enkrat, pa še to le “eksperimentalno”. Njena starša izgledata tako, kot da bi ta prizor iz svojega življenja najraje izrezala, toda Juno tega prizora iz svojega življenja noče izrezati. Najprej je razmišljala, da bi naredila splav, toda slišala je same grozljivke (in hej, videla je ordinacijo, ki ni najboljša reklama za stikanje po ženskem telesu), zato sklene, da bo otroka rodila - in ga dala v posvojitev kakemu parčku, ki ne more “spočeti”. Celo mali oglas je že dala. Še več - tudi parček je že našla.

Juno je videti kot poročilo s fronte, na kateri se bije velika ameriška kulturna vojna: abortus - da ali ne? Pro-choice ali pro-life? In Juno je poskočna, duhovita, hormonska, mestoma lucidna najstniška komedija, ki hoče biti oboje: pro-choice in pro-life, le da svojega pro-life instinkta ne spremeni v ideologijo, ampak v teater absurda, v katerem se celo non sequiturji lepijo kot sperma. Če si pro-choice, še ne pomeni, da nimaš otrok.

ZA -