Paris.Love

Predstavljajte si, da odidete v Pariz in tam potem obtičite. Tja, od koder ste ušli, ne morete več, pa tudi nočete. Z očetom ne govorite več, z materjo pač, toda tudi z njo nočete več govoriti, ker morate potem govoriti z očetom. Oče je motnja. Mati tudi. Ker vas vleče k očetu. V Parizu pa nimate kam. Totalni tujec ste, outsider, banana - počutite se kot begunec, imigrant, deklasiranec, klošar. Tako ste deprivilegirani, da vam ne preostane drugega, kot da se skušate prebiti k filmu, magari kot igralec, toda na avdicijah vas stalno zavračajo, ker imate predebel akcent - poslati bi ga morali na dieto. Tak, kot je, je dober le za kako hudo gverilsko, hudo avantgardistično gledališko predstavo.

Ker pa morate plačati račune, naredite spletno stran paris.love, kjer turistom ponujate ogled pariških lokacij, na katerih so snemali slavne filme. To se v filmu Paris.Love zgodi Vincu (Andrew Shemin), ki lahko le upa, da bo v filmu ujel tisto, kar se mu v realnosti izmika, in ki za nameček ni Slovenec, ampak Američan. Če ima že Američan v Parizu tako pičle možnosti, kaj potem čaka šele Slovenca, recimo Borisa Petkoviča, ki je tja prišel kot Vince - in se potem tako tudi počutil. Kot jebeni Amerikanec v Parizu, le da se ni oprijel slikanja (saj veste, tako kot nekoč Gene Kelly), ampak je sklenil, da bo o tem posnel film. In to kar tam, kot bi rekel Ermin Međedović, on the face of the place. Jasno, gverilski film - z igralci in ekipo na dieti. Z drobižem, minimalno tehniko, “najdenimi” kostumi in “najdeno” scenografijo - in seveda, s scenarijem, ki je tako kot vsi B filmi bolj estetski produkt stiske in omejenih možnosti kot pa budžetirane, deregulirane, “kartelno” dogovorjene fantazije. V petdesetih, šestdesetih bi takemu filmu rekli avantgardistični - v Sloveniji, ki je pri filmu še vedno hudo retro, lahko tak film še dandanes povsem mirno velja za nekaj avantgardističnega.

Paris.Love izgleda kot deprivilegirana verzija Amerikanca v Parizu, preden ne začne izgledati kot deprivilegirana verzija filma Do zadnjega diha, le da sta vlogi zamenjani - tip je Američan, nesojeni igralec, ki hlini epileptične napade, da bi pritegnil pozornost, Zoe (Samantha Larriva) pa je Francozinja, ki v njegovi turistični igri in njegovi ljubezni do filmskih lokacij vidi nekaj več. Paris.Love je dobra alegorija trenutne kondicije slovenske kinematografije: prvič, slovenski film lahko preživi le še kot vodič po lokacijah, na katerih so snemali slavne filme, in drugič, slovenski filmar lahko ljubezen do filma izpove le v tujem jeziku - in v tujem jeziku je slovenski film bolj pri sebi kot v slovenskem.

(Kinodvor)

ZA