Boris Petkovič, 2007 / Paris.Love

Predstavljajte si, da odidete v Pariz in tam potem obtičite. Tja, od koder ste ušli, ne morete več, pa tudi nočete. Z očetom ne govorite več, z materjo pač, toda tudi z njo nočete več govoriti, ker morate potem govoriti z očetom. Oče je motnja. Mati tudi. Ker vas vleče k očetu. V Parizu pa nimate kam. Totalni tujec ste, outsider, banana - počutite se kot begunec, imigrant, deklasiranec, klošar. Tako ste deprivilegirani, da vam ne preostane drugega, kot da se skušate prebiti k filmu, magari kot igralec, toda na avdicijah vas stalno zavračajo, ker imate predebel akcent - poslati bi ga morali na dieto. Tak, kot je, je dober le za kako hudo gverilsko, hudo avantgardistično gledališko predstavo.