PROZA / Devetsto: monolog

Knjigica, ki jo bralec - posluša.

Gre za prijetno presenečenje, saj je založbi - po curku "levkemističnih" uspešnic - naposled uspelo izkopati pravi literarni biser. In porok zanj je brez dvoma načelna Maja Novak, ki poleg tekočega, doživetega, poetičnega etc. prevoda le temu vdihne tudi slovensko-slovansko (provokativno?) obarvano dušo. Primer, str. 59.: junak, Devetsto, se na rajski recepciji predstavi nebeškemu vratarju, ta pa ga, najdenčka, na seznamu "D-jev" /Devetak, Duša, Dostojevski, Džerdžinski .../ preprosto ne najde ... Samo še prepotreben vrinek: na Slovenskem praviloma ne uvidimo "natisnjenih" dejstev, ki nam uradno dokazujejo, kako so prevodi tujih literarnih del pač samosvoji, takorekoč samostojni avtorski podvigi, enakovredni pisateljevanju; - in prav zato je že skrajni čas /spodobi se in pravično je .../, da založniki prevajalce (beri: so-avtorje) poimensko navedejo že na samih naslovnicah knjig!

O vsebini: kljub temu, da je avtor (r.1958), glasbenik po srcu in profesiji, pričujoče besedilce ustvaril kot dramski tekst, monolog (predstava je bila prvič izvedena pred šestimi leti na festivalu v Astiju, op.a.), se knjigica bere kot zgodba o življenski "plovbi" Dannya Boodmanna T.D. Lemona Devetsto, siroti, ki so ga, imel je komaj deset dni, niti dneva več, revni starši pustili na parniku Virginian, v velikanski kartonasti škatli, v plesni dvorani. Na klavirju ... "In, kakor je resnica, da je Bog v nebesih, igral je, vrag naj ti ve, kakšno glasbo, ampak bila je drobcena in ... lepa." In igral je, razpet med oceanom in nebom, na kopno pa ni stopil nikoli. Zanj je bilo kopno pač prevelika ladja in predolgo potovanje. Skratka, glasba, ki jo ni znal zaigrati.

Amerika ...