Klemen Košak  |  foto: Borut Krajnc

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Politika  |  Intervju

Demokratični socializem je edina možna produktivna pot. Edini ima potencial za preobrazbo družbe na podlagi zahtev, ki jih izražajo protestniki.

Luka Mesec: »Čas je za demokratični socializem.«

aktivist, ekonomist

Luka Mesec je letošnji koordinator Delavsko-punkerske univerze (DPU). Ta je nastala leta 1998 in se v nasprotju z uradnimi univerzami, ki so razdrobile družbene vede, osredotoča na politično ekonomijo kot celostno družbeno vedo, ki združuje politologijo, sociologijo in ekonomijo. Mesec je na zadnji vseslovenski vstaji govoril v imenu DPU. Sprejet je bil z glasnim odobravanjem.

V govoru na Trgu republike ste dejali, da največji problem te vlade ni korupcija, ampak njena politika. Je to tudi prevladujoče prepričanje protestnikov?

To prepričanje protestnikov se vse bolj izraža. Korupcija, na katero opozarjajo mediji, je vsekakor problematična, a še veliko bolj je problematična politika, ki jo zagovarja slovenska politična kasta. Premierovih utajenih dvesto tisoč evrov je seveda problem, a veliko bolj bomo trpeli na primer zaradi slabe banke, ki bo porabila štiri milijarde za poroštva in milijardo za dokapitalizacije, njen cilj pa je poceni privatizacija. Poleg tega imamo politiko, ki po eni strani niža davke na dobiček, hkrati pa govori, da nimamo denarja za javni sektor in socialne storitve. Ne gre za varčevanje, ampak za redistribucijo premoženja od nižjih k višjim slojem.

Vlada bi rekla, da je treba razbremeniti podjetja, da bodo ustvarjala delovna mesta.

Ta argument se pojavlja vsaj trideset let in dokazalo se je, da je zlagan. Nikjer se niso ta sredstva prelila v investicije. Učinek takih ukrepov je bil perverzen: zaradi nižanja davkov za podjetja in bogate so nastali proračunski primanjkljaji. Države so se morale zadolževati, v njihove obveznice pa so »investirali« prav tisti sloji, ki so jim podelile davčne odpustke. Ti so zdaj postali rentniki na državni dolg.

Tudi Mednarodni denarni sklad trdi, da je za spodbujanje gospodarske rasti veliko bolje investirati v izobraževanje ali infrastrukturo kot nižati davke ali varčevati.

Če bi samo ena država varčevala, bi to, kar trdi naša vlada, mogoče celo držalo: torej, da bomo s krčenjem javnega sektorja in nižanjem stroškov dela izboljšali konkurenčnost. Ker to počnejo praktično vse države EU, je to tekma proti dnu. Vse krčijo svoje izdatke in nižajo plače, zato se še dodatno niža potrošnja in krčijo BDP-ji, s tem pa se kriza poglablja.

Kaj je rešitev?

Nova slovenska usmeritev na evropski ravni bi morala biti spodbujanje povpraševanja, posebej v razvitih državah, obnove in razvoja proizvodnje na jugu in vzhodu, zagotavljanje polne zaposlenosti in socialne države tudi z uporabo monetarne politike. To so sicer prehodne rešitve, a nujne, da izboljšamo položaj delavstva in njihovo politično moč.

Ima Slovenija, glede na politiko EU in razmerja znotraj nje, sploh možnost, da spremeni gospodarsko politiko?

Nekaj manevrskega prostora ima. Fiskalni svet prejšnje vlade je pokazal, da bi se bilo državi treba bistveno manj zadolževati, že če bi povečala prihodkovno raven, se pravi, če bi davčno nekoliko bolj obremenila bogatejše sloje.

Zelo bogatih naj bi bilo zelo malo …

Ampak razpolagajo z ogromnim premoženjem, tako da bi proračunski učinki vsekakor bili. Treba bi bilo tudi dosledno obdavčiti kapital, ki beži v davčne oaze.

Gotovo kapitala ne privabljajo samo nizki davki in nizki stroški delovne sile. Mogoče ga je privabiti tudi z dobro infrastrukturo in izobraženo delovno silo.

Politika, kakršno vodi naša vlada, privablja predvsem neproduktivne investicije. Poleg tega bo prodajala državna podjetja, tudi tista, ki so rentabilna. Multinacionalke jih ne bodo kupile, da bi v njih vlagale in jih izboljšale, ampak zato, ker imajo za podjetja nezanemarljive tržne deleže in so za njih neprijetna konkurenca.

Na Trgu republike ste rekli, da smo sredi razrednega boja. To je verjetno presenetljiva izjava tudi za tiste, ki so bili tam.

Po dvajsetih letih slepote ugotavljamo, da je stari dobri kapitalizem še zmeraj tu. Neoliberalizem ni nič drugega kot razredni boj kapitala zoper organizirano delavstvo. V kontinentalni Evropi, ki se je zaradi močne socialne demokracije in sindikatov nekaj časa upirala, ta razredni boj poteka pod krinko evropskih integracij. Evropska unija je ustvarila skupnost držav, ki ne sodelujejo, ampak tekmujejo med sabo. Hkrati v tem konkurenčnem boju ne morejo uporabljati monetarnih in fiskalnih sredstev. Ne morejo disciplinirati kapitala, tekmujejo lahko le z discipliniranjem delavstva. To je razredni boj kapitala.

Je rešitev za Slovenijo in druge države obrobja EU reindustrializacija?

Najprej si mora delavstvo – vsi, ki nismo lastniki kapitala in moramo za preživetje prodajati svojo delovno silo – ponovno izboriti družbeno moč, ki jo izgublja zadnjih trideset let. To lahko naredi predvsem z organiziranimi oblikami vplivanja na politična razmerja. Spreobrniti mora prioritete družbe tako, da bo stremela k polnemu zadovoljevanju družbenih potreb. Polno zaposlenost lahko dosežemo prek nove industrializacije in prek krčenja delovnega časa. Delovnih mest namreč nismo izgubili samo zaradi selitve industrije, ampak tudi zaradi avtomatizacije. Treba si je spet priboriti ekonomsko demokracijo. Danes so prevladujoča oblika ekonomskega odločanja delniške družbe, ki svoj kapital usmerjajo na podlagi »optimizacije vrednosti za delničarje«, se pravi premikajo kapital tja, kjer so trenutno dobički in dividende najvišji. S tem silijo podjetja v izčrpavanje in povzročajo ogromno družbeno škodo. Delavcem je treba dati možnost samoodločanja ali vsaj soodločanja o tem, kakšna naj bo stopnja izkoriščanja v nekem podjetju in kako se bo porabljala presežna vrednost.

Korupcija, na katero opozarjajo mediji, je vsekakor problematična, a še veliko bolj so problematične politike, ki jih zagovarja slovenska politična kasta.

Je to mogoče, glede na stanje svetovne ekonomije in kako močan je znotraj nje finančni sektor?

Ne, če bi šla Slovenija sama. V to je treba prisiliti evropsko skupnost. Na srečo nismo sami. Podobne ideje zagovarjajo grška Siriza, francoski Front de gauche, nemška Die Linke in španska Združena levica. Še pred petimi leti so bile povsem irelevantne, danes pa so to najhitreje rastoče politične sile v Evropi.

Ali v Sloveniji nastaja kaj takega?

Upajmo, da.

Tudi kaj, pri čemer sodeluje DPU?

Prepričani smo, da bodo protestniška gibanja rodila politično silo, ki bo prepoznala, da so vse obstoječe politične stranke podrejene interesom kapitala. SDS, NSi in DL ekonomski liberalizem vsiljujejo z malo bolj trdo roko, SD in PS pa z malo bolj mehko. Nihče si več ne upa iti v konflikt z nacionalnim in internacionalnim kapitalističnim razredom ter ga prisiliti, da bi plačeval višje davke in svoje dobičke vlagal v produktivne investicije, ne pa v špekulativne finance in državne obveznice. To bo naloga delavske stranke oziroma politične sile, ki bo, upajmo, zrasla iz protestnega gibanja. Konflikt s kapitalističnim razredom in ponovna vzpostavitev družbe, kjer bodo imeli glavno besedo tisti, ki morajo za preživetje prodajati delovno silo.

Volitve so lahko kmalu. Je mogoče, da volja ljudi v tem času najde svoje politično predstavništvo in to pride v parlament?

V protestnem gibanju je potencial, ampak treba se je distancirati od dveh tendenc, ki se prevečkrat pojavljata. Ena je, da nas bodo rešili moralno nesporni posamezniki, neke tehnične vlade. Druga je spreminjanje sveta brez boja za oblast. V smislu, nihče nas ne predstavlja, ne bomo se šli politike, borili se bomo na ulici in vzpostavljali neko vzporedno družbeno zgradbo. Treba je reformirati metode levice, se organizirati v stranko, ki bo hkrati tudi gibanje. Stavimo na demokratični socializem, socializem 21. stoletja, ki ne bo alternativa le kapitalizmu, ampak tudi obstoječim socializmom. Mora biti participativen, demokratičen, ne pa avtokratski, kot so bili »realni socializmi« 20. stoletja.

S pozivom k demokratičnemu socializmu ste tudi končali svoj govor na protestu. So ljudje pograbili to idejo? Ali sploh vedo, kaj to je?

Demokratični socializem je novost v našem političnem prostoru, a je edina produktivna pot. Edini ima potencial, da preobrazi družbo na podlagi zahtev, ki jih izražajo protestniki. Da premakne družbo k participativni demokraciji, ki bo politična in ekonomska, in da zagotovi transparentnost razpolaganja z družbenimi sredstvi, se pravi, da se na sistemski ravni odpravi korupcijo, klientelizem in druge neželene pojave.

Imamo kakšen vzor?

Dobre primere najdemo v Latinski Ameriki, kjer socialistična gibanja na tamkajšnjo krizo neoliberalizma odgovarjajo že zadnjih dvajset let. Dober primer je na primer brazilsko mesto Porto Alegre, kjer so pred 20 leti uvedli participativni proračun in s tem bistveno izboljšali tako zbiranje davkov kot tudi razporejanje družbenega bogastva. V mestu, ki je bilo prej mesto dveh svetov, ima zdaj vsak prebivalec dostop do infrastrukture, komunale, šolstva, brezplačnih javnih storitev …

Je to že demokratični socializem?

To je demokracija samo na politični ravni, treba pa jo je premestiti še na ekonomsko raven. Torej na odločanje o tem, kaj se bo proizvajalo, za koga in v kakšnih količinah. Tukaj se lahko nekaj naučimo iz jugoslovanske prakse samoupravljanja in iz zahodnih praks soupravljanja podjetij. Hkrati pa je treba razmisliti o možnostih demokratičnega planiranja.

Liberalni ekonomisti bodo rekli, da so te ideje utopične, morda celo nevarne.

Nevarne za interese vladajočih, nikakor pa ne utopične.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.