Klemen Košak

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Politika

Neučinkovito proti skrajnežem

Slovenija potrebuje zakonske omejitve ekstremizma, a to ne bo dovolj

Paravojaška formacija na Trgu republike s tako imenovanim keltskim križem, simbolom neonacistov, 30. novembra 2012.

Paravojaška formacija na Trgu republike s tako imenovanim keltskim križem, simbolom neonacistov, 30. novembra 2012.
© Miha Fras

Seveda so bili fantje, ki so 30. novembra lani v formaciji kvadrata prikorakali na ljubljanski Trg republike, desničarska ekstremistična skupina. Obdani so bili s transparenti, na katerih sta bila narisana pest, ki razbija znak Nata, in tako imenovani keltski križ. Oba sta značilna na primer za Avtonomne nacionaliste, skupino, ki se zavzema za »širjenje resničnih temeljev o narodni in rasni identiteti skozi življenjsko dobo vseh generacij« in svetuje, da »našim sovražnikom, ki za nas ne poznajo usmiljenja, ga tudi mi ne smemo pokazati«. Njihovi letaki so se v dneh po incidentu pojavili po Ljubljani.

Čeprav so se preostali protestniki na Trgu republike umaknili od neonacistične formacije in čeprav so fantje v njej prižgali bakle, jih policija ni izolirala ter popisala. Pustila je, da so se razkropili med množico, kjer so začeli metati petarde v policijo in v druge protestnike, čemur je sledil splošen spopad med policijo in protestniki. Dobro so vedeli, kaj delajo. Med korakanjem čez trg je eden od njih kričal na ostale: »Ajmo, postroji linijo!«

So organizirani, niso organizirani

Protestniki v Ljubljani so bili zagotovo organizirani, je nekaj dni po protestih povedal generalni direktor policije Stanislav Veniger. Način, kako so delovali, je bil takšen, da bi lahko govorili o »skupinah, ki so bile vodene«, je dejal in dodal, da preiskujejo informacije, da naj bi bili napadi plačani.

Danes, po končani preiskavi, policija pravi, da »organizacija nasilnih protestov ni potrjena«. »Šlo je le za bolj ali manj spontano organiziranost manjših skupin nasilnežev ali članov navijaških skupin , ki so k svoji dejavnosti pritegnili še nekaj drugih udeležencev protestov. Tega, da bi bili napadalci plačani, policija kljub poglobljeni preiskavi do sedaj ni potrdila, kot tudi nismo potrdili, da bi za tem stala določena skupina.«

Policija je takrat aretirala triintrideset oseb, starih od šestnajst do petintrideset let, zaradi suma, da so storili kaznivi dejanji »sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje« ter »napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti«. Vendar ni jasno, koliko oseb izmed tistih, ki jih je identificirala policija, je sodelovalo v formaciji. O tej skupini še vedno ne vemo nič razen tistega, kar so želeli pokazati.

Dokler so bili fantje v formaciji, niso storili nobenega kaznivega dejanja. Njihovi transparenti so jasno kazali, da gre za neonaciste, a za napisa »NE EU HLAPCEM« ter »SAM PROTI VSEM« bi težko rekli, da ustrezata opredelitvi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Policisti uradno nimajo posebnih pristojnosti, da bi pridobivali podatke o terorističnih in ekstremističnih skupinah, razen v okviru preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Kljub temu na policiji menijo, da je »kazensko področje primerno urejeno, edina pomanjkljivost je odsotnost sodne prakse s tega področja«.

Policija, ki je decembra trdila, da so bili protesti v Ljubljani zagotovo organizirani, danes trdi, da je šlo za bolj ali manj spontano organiziranost manjših skupin nasilnežev ali članov navijaških skupin.

Drugi se ne strinjajo. Prav dogodek na Trgu republike je spodbudil poslanke in poslance, da so že decembra oblikovali preiskovalno komisijo za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin v Sloveniji. Komisija bo preiskovala povezave med politiko in ekstremisti, vendar bo to začela delati šele konec tega leta. Do takrat naj bi bile na podlagi priporočil komisije sprejete spremembe zakonodaje, ki bi otežile življenje ekstremističnim skupinam. »Zakonodaja je zagotovo slaba, treba jo je spremeniti,« je prepričana predsednica komisije, poslanka Pozitivne Slovenije Maja Dimitrovski.

Zadnja seja komisije, peta doslej, je bila prvič javna in na njej je Marjan Miklavčič z ministrstva za pravosodje povedal, da je v Sloveniji po ocenah policije sto petdeset posameznikov, ki so sposobni storiti ekstremistično dejanje. Na policiji so sicer takoj zanikali, da bi ta podatek prišel od njih, a drugega v Sloveniji nimamo, uradnega ali ne.

Ta številka je za tako majhno državo zelo visoka. V Sloveniji vemo, da so skrajni desničarji lahko organizirano nasilni, saj se je to pokazalo na primer ob napadu na gejevskega aktivista Miho Blažiča ali ob pohodu obritoglavcev na filozofsko fakulteto leta 2009, ko je tam potekala okrogla miza o nestrpnosti.

Vendar je ekstremističnega nasilja v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami malo. To pomeni predvsem, da imamo čas, da uredimo to področje, je med razpravo prejšnji teden povedal dr. Iztok Prezelj s katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

Ena od sprememb zakonodaje, ki jih bo predlagala parlamentarna komisija, bo skoraj zagotovo prepoved zbiranja ekstremističnih skupin, saj je ta nujna. Po neuradnih podatkih se namreč v Sloveniji srečujejo neonacisti iz tujine.

»Sedanja zakonodaja dovoljuje, da se na našem območju zbirajo ekstremistične skupine, ki delujejo po Evropi, in potem tukaj krepijo svoja poznanstva in zveze. Tukaj policija nima nobenih pooblastil. Meni se zdi sporno, da smo mi neka oaza in dovoljujemo, da se tukaj pri nas to dogaja, pri čemer so druge države to bolj ali manj prepovedale,« opozarja Maja Dimitrovski. Na teh zborih ne prihaja do incidentov, zato zanje ne vemo, a to ne pomeni, da so sprejemljivi.

Slabe okoliščine

Komisija želi omejiti tudi novačenje mladoletnih oseb v te organizacije, kar se, prav tako po neuradnih podatkih, dogaja predvsem po srednjih šolah. Veliko se da narediti že z bolj smiselno regulacijo. »Ekstremističnih grafitov in napisov ne toleriramo, lahko pa so isti znaki na zgoščenkah …« navaja poslanka.

Še ena od potreb, ki se je izpostavila med delom komisije, je potreba po omejitvi uradnim osebam, da sodelujejo v ekstremističnih organizacijah. Ko je bila dr. Ljubica Jelušič obrambna ministrica, je preverjala očitke, da so nekateri vojaki ekstremisti, in na koncu sporočila, da ni nezakonito, če gre za prostočasne oziroma osebne simpatije.

Če bomo želeli, da ekstremistične skupine ne bi postale (bolj) nasilne, spremembe zakonodaje ne bodo dovolj. Ključni dejavniki za uspeh oziroma neuspeh ekstremizma so »poglabljanje gospodarske krize, povečevanje brezposelnosti, povečevanje korupcije, poslabševanje delovanja pravosodnega sistema, povečevanje ksenofobije in zmanjševanje legitimnosti vladajočih struktur, ki nikakor ne znajo rešiti ključnih družbenih problemov in skrbijo za svoje koristi,« svari Prezelj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.