Konzum / Velike ambicije

Restavracija Terasa
Ulica kneza Koclja 22, Maribor
Tel.: 02 62 12 500
www.cityhotel-mb.si
Teraso odprejo vsak dan ob 11. uri, zapirajo pa jo takole: od ponedeljka do četrtka ob 23., ob petkih in sobotah ob 24. in ob nedeljah ob 22. uri.

Fino:
resno in privlačno zastavljena sodobna kuharska zgodba

Ne tako fino:
površna izvedba, predvsem kronično pomanjkanje soli

Če se s ponujenega jedilnega lista na Terasi odločite realizirati štiri hode, pričakujte, da vas bo to stalo kakšnih 35 evrov.

Terasarske vedute v slovenski popularni kulturi povezujemo predvsem z nekoč med deset najvišjih evropskih stavb spadajočim ljubljanskim Nebotičnikom, ki je kot razgledna točka najprej navdihnil Bele vrane, potem pa so iz majcene sobe na teraso zlezli še Magnificovi U’redu. Ampak časi se spreminjajo in spodobi se, da ima vsaka slovenska metropola svoj frajerski razgled s terase. Ta je letos v Mariboru še posebej dobrodošel, saj je jasno, da zgolj Mak, Rožmarin, Florijan in Novi svet ne bi zmogli dostojno nahraniti vseh (kulture) lačnih obiskovalcev.

No, restavracija Terasa je postavljena na vrh novega hotela City in oko, gledajoče iz odprtega prostora, se lepo odpočije na dravski gladini in na dveh belih smučiščnih jezikih na pohorskem horizontu, so pa zato med prebiranjem jedilnega lista toliko bolj zaposlene slinavke. Seznam jedi je fino čtivo, med katerega sodobnimi postavkami so skoraj vse take, da zbudijo zanimanje zahtevnejšega jedca.

In kako je, ko besede hrana postanejo? Tako, da brez pripomb snemo na hrustljavo solato iz gomoljne zelene položene rožnate trakce v aspik vloženega govejega jezika in ne najdemo žal besede za z raznimi sortami zelenjave polnjene ocvrte mošnjičke iz vlečenega testa, postrežene na drobnjakovi kremi. Bi nam pa vsekakor bilo bolj všeč, če bi bila na seznamu navedena mlačna jabolčna juha s telečjim priželjcem res to, ne pa skoraj vrela čežana s popolnoma brezkarakternim presušenim priželjcem, in če bi kuhar pri pripravljanju raviolov s piro in z gosjimi jetri na marmeladi iz rdeče čebule našel tudi posodico s soljo. Odsotnost te je zaznamovala drugo jed s priželjcem, ki je bil tokrat opremljen z mavrahi, timijanovo omako in ajdovimi štruklji. Med primerjalno študijo perjadnega prsoslovja smo nato presenetljivo ugotovili, da jim v Terasi lepše uspeva ohraniti sočnost piščančjih prsi, ki jih napolnijo z dimljeno skuto in lisičkami in postavijo ob cel, v lupini pečen krompir, kot pa račjih – te so bile prepečene skoz in skoz, tako da jim niti dišeča omaka iz jurke ni mogla več pomagati. Nepovratna prepečenost je ob koncu zaznamovala tudi čokoladni sufle, je pa res, da je s sočnostjo in z mehkobo presenetila preprosta, a več kot korektna čokoladna pita.

Pravzaprav Terasa po svoje odraža terroir, v katerem obratuje: ambiciozno zastavljeno, a s preveč drobnimi napakami v izvedbi, da bi konzumente pometalo na hrbet.