»Zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugimi ljudmi«

Nasilje pod masko je naslov najnovejše knjige dr. Dragana Petrovca, raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V njej je popisal številne primere nasilja, ki smo jim vsi priča iz dneva v dan, pa ob njih gledamo stran. Recimo nasilje vodstvenega kadra nad podrejenimi v vojski, policiji, v drugih ustanovah »zaprtega« tipa, znotraj cerkve pa farmacevtsko nasilje nad »množico« domnevno duševno bolnih ljudi, nasilje večine nad manjšinami, ne nazadnje nasilje nadrejenih nad podrejenimi v slehernem podjetju … Sprašuje se, ali je res večina ljudi dobrih in le peščica slabih. Kdor prebere knjigo, ne more biti več prepričan o pravilnosti te ljudske modrosti. Zdi se celo nasprotno.

V svoji najnovejši knjigi govorite o nasilju. A ne o tistem nasilju, ki si ga najlažje predstavljamo, o pretepu v lokalu, sporu med sosedoma … Ampak o bolj ali manj institucionaliziranih oblikah duševnega in telesnega nasilja močnejših nad šibkejšimi, o katerih se ne govori veliko, čeprav so del vsakdanjika v skorajda vsaki organizaciji, ustanovi, podjetju …

Na en poudarek te knjige me je pravzaprav opozoril kolega, ki je pisal recenzijo. Sam med pisanjem nisem imel pred očmi tega, da opozarjam na neobčutljivost za nasilje. Lahko, da je tudi kaj drugega kot neobčutljivost; lahko nasilje, predvsem institucionalizirano, sicer občutimo, vendar se nanj ne odzovemo zaradi strahu ali apatije. Razlogov za neodzivanje na nasilje je zelo veliko in splačalo bi se jih podrobneje preučiti. V knjigi se res ukvarjam bolj ali manj z institucionalnim nasiljem, kjer naj bi že sama institucija, v kakršnemkoli pomenu besede jo že vzamemo, legitimirala nasilje in mu dala neki pečat zakonitosti. Če že ne pečata zakonitosti, pa vsaj neke tradicije, ob katero se nihče ne obregne.