Kritika / Eric Hobsbawm: Razbojniki

+ + + +

Proučevalec zgodovine Evrope (1789–1991) je eno izmed številnih knjig posvetil tudi razbojništvu.

Kriminal je običajno tema kaznovanja, a Hobsbawm ga vzame kot objekt študije. Ki pa je napisana esejistično in zato še posebej bralno izzivalna. Avtor podrobno prečeše čas od 17. stoletja, osrednja je kajpak Evropa, a seže tudi v obe Ameriki, Azijo in stopi sem ter tja celo v Afriko. Bolj vsebinski naslov bi se sicer glasil – socialno razbojništvo, zakaj njegovi banditi niso navadni tatovi in kriminalci, temveč uporniki proti oblasti. Tako v to temo za hip uvrsti tudi stare ruske revolucionarje s Stalinom na čelu, ki so ob fin-de-sieclu ropali banke. Razbojništvo predstavlja kot gesto skupin, ki so se v imenu individualnosti uprle socialni podrejenosti in torej utelešale svobodo. Socialni razbojnik je bil vseskozi povezan z okoljem, in če se je odločil, da razbojništvo opusti, je zlahka našel svoje mesto v družbi. Dober razbojnik je imel socialni ugled, vseskozi se je namreč opiral na sorodnike, sosede in skupnost. Najsibo španski anarhist Sabaté, Perujec Benel, balkanski hajduk, Zelim Kan iz Dagestana, italijanski brigant ali francoski Salambier. Delo se posebej posveča socialnemu izvoru, naravi razbojništva, momentom maščevanja, reformatorskim idejam …

Problem knjige je proučevanje na podlagi mitov, predvsem pa odsotnost razmejitev med razbojniki ter Rdečimi brigadami, popularno narkomafijo Južne Amerike, modernimi afriškimi »landlordi« et simile in večidel tudi »kriminalci« klasične mafije, najsibo ameriške, italijanske ali postpartijske ruske, ki je bila in je prav tako uspešno vraščena v družbeno okolje in prosto prehaja iz podzemlja v esteblišment.