Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 51  |  Dva leva

Vstaja

(proti preprodajalcem orožja, tajkunom in drugim domoljubom)

»Nastala je psihoza, da se v tej deželi neizmerno krade in da so te elite v teh podvigih zaščitene. Problem je v tem, da demonstranti ne vedo, kdo vse je njihov nasprotnik oziroma kdo je glavni nasprotnik. (…) Naloga novinarjev na RTV je, da vse to nezadovoljnemu in upornemu ljudstvu razložijo. (…) Vodstvu RTVS priporočajo, naj na tretjem in prvem programu, in to v najbolj gledanem programskem terminu, ponovi ’izredno dober intervju odgovorne urednice parlamentarnega programa Ljerke Bizilj s predsednikom ustavnega sodišča Ernestom Petričem’, v katerem sta se dotaknila tudi protestov in medijskega poročanja. Poleg tega priporočajo vodstvu, da Ljerka Bizilj opravi intervju s predsednikom SAZU Jožetom Trontljem in da tudi ta intervju ponavljajo na TVS 3 in TVS 1, prav tako v najbolj gledanem programskem terminu.«
— Pošteni programski svetniki RTVS pomagajo televiziji kreirati program (Delo, 16. 12. 2012)

Član programskega sveta RTVS, Janšev sindikalist in upokojeni strojevodja, si predstavlja javno televizijo kot železnico. Televizijski program in spored pa kot vozni red. So redni in izredni prevozi. Pač po potrebi. Skupaj z Aplencem, akademikom Kosom, in kar jih je še kurjačev in kondukterjev Kmetičeve kompozicije, bi kar določili, česa neuko ljudstvo ne razume ter kaj, kako in kdaj naj jim prosvetljeno novinarstvo razloži. No, v aktivu novinarjev informativnega programa so sicer ogorčeno izrekli protest, a javna hiša je spet razumela grožnjo kot pomoč in prisluhnila njihovi obskurni zahtevi. Ne vem, ali so odzivi nacionalke na vse te pritiske tragični ali komični. Slej ko prej so tragikomični. Bolj ko jo režejo, teptajo, ponižujejo, bolj sodeluje. Namesto da bi stopila na stran javnosti in odreagirala trenutku primerno, se postavlja v vlogo izvršitelja režimske volje. Tako je – namesto da bi v soboto, 22. decembra, protestno bojkotirala prenos menda strahovito patetične proslave v čitalniško-preporoditeljski maniri devetnajstega stoletja – v torek, brez redne napovedi, na vrat na nos organizirala intervju z osumljencem, ki ga je – potem ko ga sedaj bremenijo tudi strici iz Finske – ta potreboval za nevtralizacijo učinkov, v sredino programsko shemo pa je na vrat na nos vrinila kar najbolj kičast dogodek z naslovom Mati domovina.

Film tedna? Niti ne. Prej podeželska spevoigra. Glasbo in libreto je napisal brigadir Krkovič, po njegovem taktu pa je ubrano pel in godel cvet slovenske nove kulture. Mati domovina v kar dvajsetih preoblekah. Ogled priporočam zlasti antropologom. Sicer pa ostaja odprto vprašanje, kam spada omenjena oddaja. V informativni program? Upajmo, da ne. Razvedrilni tudi ni, ker je politična nota premočna. Parlamentarni pa tudi ne more biti, ker preveč spominja na goveji Musikantenstadl. Morda gre za novo shemo partijskega programa.

Če bi bila televizija vsaj malo dosledna, bi morala v soboto pripraviti prenos zunaj-znotraj. Tako kot marca 1994, ko so izmenično pošiljali sliko iz državnega zbora, kjer so po pučističnih popadkih rezali obrambnega ministra Janšo, ter hkrati izpred parlamentarne stavbe, kjer so razgrajali jezni janšisti in skini, ki so temu nasprotovali. Torej, naj tudi tokrat izmenično pošiljajo sliko in zvok iz velike dvorane Cankarjevega doma, kjer bo publika zadovoljno predla ob milih zvokih narodnobuditeljskih pesmi, ter izpred dvorane, kjer bodo na mrazu protestirali kulturniki. Upam, da bodo protestniki taktično oblegali vse uradne vhode v CD, da bodo tudi obiskovalci proslave imeli kaj od demonstracij.

A kakorkoli. Kaj je ključni problem Slovenije v celotnem poosamosvojitvenem obdobju? Kdo drži v šahu Slovenijo, kot posesivni nevrotik svojo družino? Kdo je povzročil popoln razpad zaupanja, brez katerega ne more družba normalno funkcionirati? Slovenija je v temelju blokirana. Če se hoče izviti iz tega močvirja, mora odstraniti svoj poglavitni problem.

Janša se ima za velikega domoljuba, pa ne izkaže osnovnega domoljubnega akta. Sam se ne štejem za kakšnega prehudega, če sploh, domoljuba, a če bi pomenil takšno blokado svoje države in domovine kot on, bi se brez omahovanja, pogojev in trajno umaknil. Morda pa bi ga moral izzvati reprezentant nasprotne strani bipolarno deljene Slovenije – Janković. Naj mu vrže rokavico, češ: »Oba se brezpogojno umakniva iz visoke politike v dobro Slovenije.« Slovenija s tem ne bi prešla v srečno in idilično fazo, a bi z razlikami in razhajanji lahko živela. Ne bi bili več nenehno v obsednem stanju; z metodami diskvalifikacij, falzificiranja, laži, podtikanj. V postkomunističnem svetu udbaških metod.

V petek, 21. decembra 2012, verjetno ne bo konec sveta, bo pa začetek velikega marša proti Janši. Ne slepimo se. Marš ne bo kratek. Kot ni bil proti Miloševiću, proti Tuđmanu in drugim postkomunističnim samodržcem. A eno je gotovo: človek, ki je uničil državo, cele generacije in njihove perspektive, ne more obnoviti zaupanja ne vase, ne v vlado, ne v državo. Na oblasti se lahko dolgoročno obdrži le še s pučem, a ti v EU niso moderni.

Prostovoljno ne bo odšel. Toliko ga že poznamo. V volitve tudi ne bo privolil. Treba ga bo pregnati. Preprosta, a težka naloga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.