Holokavst 2

Vlado Miheljak

1. 8. 2025  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Palestinec Jaber Elmasry, ki je že več let državljan Slovenije, je dobro leto dni tarča nadlegovanja domnevnih agentov Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Elmasry je prišel v Slovenijo iz Gaze leta 2009 kot koordinator projekta rehabilitacije otrok iz Gaze. ’Zahtevali so informacije o drugih osebah iz palestinske skupnosti, pripadnosti ranjenih palestinskih otrok, informacije o predorih v Gazi in poznavanju orožja Hamasa. Zanimali so jih tudi Palestinci zunaj Slovenije in slovenski aktivisti za Palestino.’«
— Slovenski državljan palestinskega rodu o domnevno hudih posegih v osebno integriteto (Dnevnik, 28. 7. 2025)

»Dostava pomoči iz zraka je v bistvu nesmiselna. Naenkrat za mnogo denarja odvržejo 25 ton pomoči, kar navdušuje diplomate in novinarje, saj je kičasto, dejansko pa ne pomaga zajeziti lakote. «
 — Jan Engeland, Norveški svet za begunce (TVS, 28. 7. 2025)

Mediji so istega dne objavili dve, na videz popolnoma nepovezani sporočili. Eno v zvezi s položajem zamejskih Slovencev, drugega s položajem slovenskega državljana palestinskega rodu. V obeh primerih se vsiljuje misel, da so imeli omenjeni težave zaradi etničnega izvora in povsem legalnega javnega delovanja. V prvem primeru je potekala nesorazmerna (zelo verjetno politično motivirana ali spodbujena) akcija avstrijske policije (s policijskimi psi, helikopterjem, droni, 30 policaji, med njimi tudi pripadniki specialne protiteroristične enote ...) zaradi domnevnih banalnih upravnih prekrškov (kampiranje, parkiranje!) na srečanju udeležencev zgodovinskega tabora na Peršmanovi domačiji na Koroškem, kjer so nacisti pred 80 leti zverinsko pobili dve družini, tudi sedem otrok od enega leta starosti naprej. In slovenska politika se je tokrat odzvala smiselno in odločno. Razumevanje za policijsko akcijo zoper mlade zamejce so pokazali le v Janševih domoljubnih medijih! Žal pa je slovenska politika (vsaj za zdaj) odpovedala ob podobnem ekscesu doma. Po tem, kar se da rekonstruirati, ne samo iz pričevanja žrtve pritiska, ampak tudi in predvsem iz neprepričljivega izmotavanja in pojasnjevanja Sove (!), je bil motiv nadzora in pritiska na omenjenega dokaj prosojen. Pač, državljan je sumljiv zaradi etničnega izvora in transparentnega propalestinskega aktivizma. A če v avstrijskem primeru lahko izrečemo zgolj protest in diplomatsko zaskrbljenost, bi se morali v domačem primeru na vseh ravneh nadzora resno spopasti s postopki specialne obravnave dotičnega in odpraviti vsakršen dvom o spornih motivih.

Sicer pa, pregovorno nedosledna politična in diplomatska Slovenija licemerno stoka in se zgraža tudi nad podobami, ki prihajajo iz Gaze. A problem ni zgolj država Izrael kot kršiteljica mednarodnega prava, ampak je soodgovorna tudi Slovenija kot članica dveh zahodnih zavezništev, ki več kot simbolno podpirata storilce. Gledamo genocid, urbanocid, pravzaprav kar holokavst v neposrednem prenosu! Svoj čas je sicer veljalo, da se beseda holokavst ne sme uporabljati po nemarnem; ker da je »rezervirana« za tragedijo Judov v času nacizma. No, podobe groze, ki nam jih iz Gaze posreduje živa slika in jo – kako groteskno! – izvajajo sinovi in vnuki medvojnih žrtev nacističnega zločina, je točno to: holokavst (izvorno: grško ὁλόκαυστος [holókaustos]: hólos, »celota«, in kaustós, »zažgan«). Kar, sicer neupravičeno, a pričakovano, obuja latentni in nikoli preseženi antisemitizem. Če bodo Izraelci nekoč zmogli narediti refleksijo podob groze v Gazi, bodo prisiljeni sami procesuirati Netanjahuja in njegov režim – zaradi spodbujanja in oživljanja antisemitizma.

Velik problem holokavsta v Gazi je brezbrižnost zahodnega zavezništva. Nata in združene Evrope. Potem ko članice (še vedno!) opremljajo Izrael z opremo in logistiko, namenjeno tudi pobijanju otrok, žensk, sploh civilistov, po novem nekaj moralizirajo, se zgražajo in »zahtevajo« od Izraela humanitarne koridorje, ker stradanje do smrti ni nekaj, kar bi prenesel tudi najbolj brezbrižni pogled »zahodnega sveta«. Pač, po standardih zahodne civilizacije nihče ne sme biti lačen. In tako bodo, kot kaže, razmesarjeni otroci Gaze v kratkem deležni sreče, da jih bodo polagali v prerane grobove s polnimi želodci. Kako humano!

Nič ni bolj deprimirajoče in nič bolj ne razžira zahodnega zavezništva kot dvojna merila. Medtem ko se je hitro zedinilo in do skrajnega roba, ko še nič ne tvega, pomaga Ukrajini in sankcionira Rusijo, čeprav vsej krutosti vojne in številnim civilnim žrtvam navkljub cilj ni genocid, je na drugem vojnem žarišču povsem drugače. V primeru Gaze zahodno zavezništvo ostaja delno (Trump, Merz, von der Leyen …) vojaško in politično neomajno na braniku Izraela ali pa ga z benignimi pritiski kvečjemu poziva, da naj vendar pusti nahraniti svoje še žive žrtve. Vsekakor pa mora izraelska filmska industrija, če hoče ob okrogli obletnici konca nacistične morije vseh morij posneti še kakšen film o holokavstu, pohiteti. Kajti le nekaj kilometrov stran imajo nekaj (za zdaj še) živih statistov, ki so pristnejši od izvirnika.

Mrliči pa niso dobri igralci.