dr. Bogomir Kovač

9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Komentar / Evro

Ali potrebujemo evro, da rešujemo EU, ali velja nasprotno? Bomo morali žrtvovati evro, da bo preživela EU?

Petindvajsetletnica ECB, uvedbe evra in evropske monetarne unije je bila konec maja 2023 dobra priložnost za slavje in kritično samorefleksijo EU. Evro je bil od samega začetka predvsem politični projekt s šibko ekonomsko zasnovo. Monetarne integracije imajo v Evropi dolgo, toda prehodno zgodovino. Skupna evropska valuta je svojevrstna institucionalna posebnost, ohranila in utrdila se je kljub velikim krizam in težavam. Evro je z leti postal najvplivnejše politično lepilo EU, ECB nekakšen porok njene prihodnosti. Toda institucionalna zgradba evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) ostaja krhka in protislovna. ECB praznuje v senci trdovratne inflacije in ekonomske recesije. Stabilnost evra, obstoj ECB in razvoj EU niso samoumevni. Lagardova v imenu ECB in nemški kancler Scholz sta v teh dneh zaneseno govorila o njihovi ireverzibilnosti. Očitno se zgodovina zoprno ponavlja. Na evropskih tleh so politiki vedno znova spregledali ekonomska protislovja svojih političnih utopij. Takšna je bila tod usoda socializma, moreča distopija lahko zadene tudi EU in evro.

Monetarne unije imajo v Evropi dolgo tradicijo, so del tisočletne zgodovinske želje o njenem politično-ekonomskem združevanju. Tako je bilo v poznih dneh rimskega cesarstva, pa Karla V. in Habsburžanov, kasneje francoske revolucije in Napoleona, nova Evropa je zastavek tudi Hitlerja in fašizma. Vsi ti poskusi so za uresničevanje političnih ciljev uporabili vojne in strahotno nasilje. Propadli so zaradi vojne kataklizme, zblojenih političnih voditeljev in ekonomskih protislovij, kjer je denar igral posebno vlogo. V 19. stoletju so nove ekonomske potrebe industrializacije in trgovanja reševali z monetarnimi integracijami, od desetletne nemško avstrijske do najdlje trajajoče skandinavske monetarne unije (1872–1931). EU je ponudila alternativni projekt političnega združevanja z ekonomskimi sredstvi in ne vojaško prevlado. Evro je zato projekt miroljubne koeksistence, podobno kot enoten trg štirih svoboščin. Politična unija tokrat ni pogoj monetarne, temveč je EMU pot k politični združitvi Evrope.

Propadle monetarne integracije 19. stoletja niso vzdržale zaradi razvojne divergence držav in slabe koordinacije ekonomskih politik. EU se je zapletla v podobna protislovja. Širitev EU poglablja razvojno in interesno divergenco držav, EMU pa zahteva večjo integracijo in koordinacijo. Če je širitev EU politično zaželena, postaja poglabljanje integracije ekonomska nuja. Zato danes toliko zadreg z novimi članicami v evropski čakalnici in nujnimi reformami EU, ki jih ni. Slovito Wernerjevo poročilo (1969) je EMU s skupnim denarjem razglasilo za ultimativno sredstvo politične unije. Ta nikjer ni opredeljena kot osrednji cilj evropskih integracij. Od tod tudi stara zadrega glede optimalnega denarnega območja. EU naj ne bi mogla zagotoviti vseh potrebnih pogojev za dobro skupno valuto. Če ji je uspelo pri mobilnosti proizvodnih faktorjev in odprtosti gospodarstev, pa ima permanentne težave s sinhronizacijo poslovnih ciklov in koordinacijo ekonomskih politik. Evro je spočet v nedrjih sporne neoliberalne agende in preživetega washingtonskega konsenza. Zato so trije njegovi »S« (suverenost, stabilnost, solidarnost) in trije »P« (pogodbe s članicami, njenimi državljani in prebivalci EU) majava hiša iz kart. Evro in ECB imata potrebno politično legitimnost, toda hkrati resne ekonomske omejitve.

EU preprosto nima običajne fiskalne kapacitete, ima centralizirano monetarno politiko ECB in povsem decentralizirano fiskalno politiko članic. EMU bi torej morali nadgraditi s fiskalno unijo (FEMU), ta pa dejansko predpostavlja politično unijo. Politične unije ne moremo doseči z EMU, če FEMU ne more zaživeti brez politične federalizacije EU. Začaran krog je tako sklenjen. EU se rešuje iz krize v krizo z institucionalnimi improvizacijami, kriznim menedžmentom in brezkompromisno vlogo ECB glede reševanja EU. Žal to ni nepovraten sistemski napredek EU, zmagoslavje delovanja ECB in dokaz ireverzibilnosti evra. Bolj gre za donkihotski boj preživetja protislovne institucionalne zgradbe skupne Evrope. Zato je staro vprašanje, ali potrebujemo evro, da rešujemo EU, ali velja nasprotno. Bomo morali žrtvovati evro, da bo preživela EU?

Za zdaj na to provokativno vprašanje ni pravega odgovora. Institucionalna prilagodljivost ECB in legitimnost evra dokazujeta njegovo življenjsko moč, ki pa ni brezmejna. Širitev EU, zlasti proti vzhodu, na Ukrajino in Moldavijo, pa v Zakavkazje, stopnjevanje kriz in globalnih tveganj nas hitreje odvračata od tega. Sedanja evrska inflacija, fiskalna zadolženost držav in stagnacija rasti so zgolj dokaz tega. ECB ima prvič sistemske težave z inflacijo, svojim temeljnim poslanstvom stabilnosti cen. Uspelo nam je z bančno, ne pa tudi s finančno unijo, toda tudi fleksibilni evro ne more preživeti brez politične unije. Zato je perspektiva EU bližje vrnitvi k enotnemu trgu suverenih držav in opustitvi evra kot potrebni politični uniji in kompleksni ekonomski integraciji (FEMU). Dokler bodo enotnost EU poganjale vojne in politični sovražniki, evro ne more biti projekt miroljubne politično-ekonomske koeksistence. Če postane monetarno sredstvo fiskalne objestnosti držav in nove militarizacije EU, bo končal na smetišču zgodovine. In to hitreje od pričakovanj.

Če želi Zahod ohraniti svoj obraz, bo morala predvsem EU prepričati jugovzhodni del sveta, slabih sedem milijard ljudi, da ponuja s svojo integracijo in evrom boljšo alternativo od ZDA z dolarjem. Svet ne potrebuje vojn, temveč mir, globalno reševanje planeta in civilizacije zahteva sodelovanje in ne izključevanje. Več ekoloških inovacij, manj neenakosti, pravo enakopravnost, zlasti žensk in vsemogočih manjšin. Denar je vrednost, ko postane vrednota. ECB in evro zato nista svet brez alternativ.