Pašnik

Heni Erceg

22. 8. 2025  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Novinarka RTL Danka Derifaj je leta 2021 prišla v Split, da bi pripravila prispevek o stanovanjski zmešnjavi v naselju Žnjan, ki je zraslo na privlačnem mestu ob morju. Vstopila je v kraljestvo kvadratnih metrov stanovanj po zasoljeni ceni, ki so jih gradila sumljiva gradbena podjetja; nekatera so propadla, lastniki in arhitekti drugih so končali za rešetkami. Celotna betonska gmota še dandanes nima uporabnega ali kakega drugega dovoljenja, stanovalci tožijo drug drugega, ker se ne ve, kaj je čigavo. Prav o uzurpaciji tuje strehe je na povabilo predstavnikov stanovalcev prišla poročat novinarka Danka Derifaj, ki je pravilno sklepala, da je preobrazba strehe tujega stanovanja v svojo trato nezakonita in da je primer zanimiv za javnost. V glavnem, reportaža o naglem širjenju uglednega stanovalca Žnjana na površine, ki sodijo k skupnim prostorom zgradbe, je bila objavljena, stanovalec je zaradi »vdora v zasebni prostor« poklical policijo, ta pa je ugotovila, da s prihodom novinarke na skupno streho njegova pravica do zasebnosti ni bila kršena.

A po štirih letih je državno tožilstvo proti Danki Derifaj in predstavniku stanovalcev iz Žnjana vložilo resno obtožnico. Od kod zdaj državno tožilstvo v zasebnem sporu med novinarko in državljanom? Eh, od kod … Vodenje najpomembnejše pravosodne institucije je kljub vztrajnemu prizadevanju opozicije, da bi preprečila imenovanje, prevzel model iz obsežnega nabora hadezejevskih zgub, ljubitelj zločinskega miljeja. To premiera seveda ni odvrnilo od imenovanja Turudića za pravosodnega goniča, ki bo imel pri preganjanju nazorsko neprimernih proste roke. Tako je zdaj novinarka, ki si je v skladu z javnim interesom in v spremstvu predstavnika stanovalcev ogledala, kakšno odtujitev skupne dobrine si je dovolil eden od stanovalcev, obtožena vdora v tuje stanovanje in seznanjena s tem, da bo, če to »nasilno dejanje« prizna, pogojno obsojena na enoletno zaporno kazen, sicer bo kazen štiriletna. In vrag vedi, ali ji ne bodo v najboljših dneh fašizma odvzeli še državljanskih pravic in pravice do dela.

Toda zakaj so minila kar štiri leta, preden se je varovanja pravice nekega stanovalca v Splitu lotilo državno tožilstvo in zagrozilo s tako ostrim pregonom novinarke? Eh, zakaj … Zato, ker je bil ta »hudo oškodovani« nezakoniti lastnik pašnika na tuji strehi še pred kakim letom samo podeželski pevec, s katerim so se ubadale predvsem okoliške države in druga za drugo prepovedovale njegove koncerte ustaških napevov, pa tudi Tudurić takrat še ni bil na čelu pomembne pravosodne instance in premier Plenković še ni tako odkrito podpiral ustaštva, vse je samo tlelo, potem pa … Potem je M. P. Thompson – o njem namreč teče beseda – poletel v nebo, prižgal vžigalno vrvico histerije, ki je dala krila vsem ljubiteljem fašizma, in teh ni malo, in se z na novo pridobljeno močjo lotil obračunavanja z novinarko, ker se je pred pevčevo preobrazbo v apostola ustaštva drznila napraviti reportažo o njegovem nezakonitem pašniku – no, prav, travniku – na strehi tuje stavbe. Največji domači etnobiznismen je s pridobljeno močjo in svojimi naci nastopi Hrvatom končno vbil v glavo vso sijajno vrednost režima, ki je znal obrzdati neposlušne, na pomoč pa so mu – za dom spremne – takoj priskočile institucije in posegle po precedensu – zdaj novinarje preganja državno tožilstvo, namesto da bi se uporabil institut civilne tožbe. Tako je veliko ustaško prebujenje podprl tudi mogočni podrepnik hadezejevske oblasti – državni tožilec – in novinarjem poslal jasno sporočilo o nedotakljivosti prvega državnega pastirja in njegovega nezakonito pridobljenega pašnika.

Leta 1996 je državno tožilstvo proti novinarju in uredniku Feral Tribuna vložilo obtožnico v imenu predsednika države Franja Tuđmana zaradi članka Kosti v mešalniku, v katerem je pisec podvomil o ustreznosti odvratne Tuđmanove zamisli o skupni grobnici ustašev in partizanov po zgledu tiste, ki si jo je zamislil diktator Franco. Spektakularno sojenje, na katerem so generalno državno tožilko popolnoma razorožile briljantne utemeljitve obrambe, sestavljene iz najboljših hrvaških odvetnikov in samih novinarjev, se je končalo z oprostilno sodbo in nadaljevalo s številnimi pritožbami, ki pa so bile zaman, saj je Tuđman medtem umrl. V tistem mračnem obdobju je zagrebško sodno dvorano napolnilo najboljše, kar je imela Hrvaška, ugledni in ostri nasprotniki Tuđmanovega režima. Trideset let pozneje – v tem času podobne obtožnice ni bilo – se je v bran naci pevcu in njegovi pravici do »nedotakljivosti doma«, čeprav sploh ni lastnik spornega dela, dvignilo državno tožilstvo, človek, ki ga vodi, pa javno hujska proti novinarki, katere reportaža je razkrila Thompsonovo prilastitev prostora.

In? Je kdo vsaj presenečen? Ali je popolnoma normalno, da se je ikona ustaškega divjanja na Hrvaškem odločila obračunati s peščico glasnih nasprotnikov svoje ideje in ideje HDZ o državi kot klerofašistični provinci? Pravi odgovor smo slišali od fratra na nedavni slovesnosti v Sinju Materi božji v čast: »Naj trpijo in v mukah umrejo tisti, ki jih moti skupnost, ljubezen do boga, cerkve in hrvaškega naroda, ki je zasijala na koncertih našega Thompsona.« Vse kot pričakovano – preklinjanje in sovraštvo, oltar in ulica kot razuzdane sestavine sistemske produkcije fašizma. Bo torej kdo razen samih novinarjev zaščitil Danko Derifaj?