Nihalo

Janko Lorenci

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Kolumna

Mar bi bil odvetnik, na drugi strani in zraven pri delitvi plena. Ta zasebna izjava nekega tožilca izraža naraščanje malodušja v sodstvu po razveljavitvi nekaj (Bavčar, Kordež ...) odmevnih sodb s Patrio na čelu. V javnosti se krepi vtis, da sodstvo odpoveduje in da je za to krivo zgolj samo.

Ne eno ne drugo ne drži. Med zadevami, ki naj bi padle, je le Patria zastarala, druge niso končane, ampak vrnjene v ponovno sojenje. Kljub temu je obveljal vtis poraza, kar je »zasluga« neslavne odločitve ustavnega sodišča (US) o Patrii. Prav ta zadeva je postala simbol zasuka od neučinkovitega pravosodja k zmagovitemu in nazaj.

Nekako pred desetletjem je sodstvo iz pasivnosti zanihalo v aktivizem in pri tem spremenilo merila sojenja. Takrat so se zgostile afere, politika je žrtvovala nekaj svojih ljubljencev, javnost in mediji so zahtevali sodni pregon. Sodstvo se je zganilo in – premalo izkušeno – padlo v prepleteni trikotnik politika-biznis-kriminal. Zdaj se mu to po malem maščuje, popravljanje sodb pa nakazuje, da se nihalo vrača v nasprotno smer. Če se ne bo pravočasno ustavilo, bo to nevarnejše kot nekdanji prehod v aktivizem, saj bi tožilci in sodniki znova postali nemi opazovalci velikega kriminala.

Razveljavitve odmevnih sodb, ki jih spremlja besno kričanje janšistov o maščevanju, načenjajo samozavest tožilstva in sodnikov, že tako ne posebno trdno. Tožilci se bodo teže lotevali velikih kalibrov, sodniki bodo zavračali več obtožnih aktov. Za tožilce je nekako veljalo, da v dvomu vendarle tožijo, za sodnike pa, da v dvomu oprostijo. Kar zadeva tožilce, grozi, da bo to tiho pravilo padlo, saj izkušnje iz odmevnih procesov kažejo, da nikoli ne morejo biti prepričani o uspehu, zaradi neuspeha pa jim grozi medijski pogrom.

Če je trojček policija-tožilci-sodniki kdaj preveč zlahka sprožal kazenske procese, bo odslej najbrž bolj zadržan. Hkrati pa Patria in nekateri padli procesi znova zbujajo vtis o nedotakljivosti elite; na neki točki bogastva in vpliva se odgovornost neha. To je v ostrem nasprotju s tem, kar sta sporočala začetek tajkunskih procesov in sojenje v zadevi Patria do odločitve US. To Janše ni oprostilo, ampak si je opralo roke in primer v ponovno sojenje vrnilo tako, da je bilo zastaranje skoraj neizbežno (med drugim so ustavni sodniki prepovedali, da bi o zadevi znova sodila ista sodnica). S tem in s siceršnjim privilegiranjem Janše je US glede na dotedanjo prakso poseglo v načelo enakosti pred sodiščem, z očitki na račun Masleše pa oslabilo avtoriteto celotne sodne verige in poglobilo razkol v njej. Delo sodstva bo zato še težje.

Vedno jasneje se kaže, da pravosodja ne gre obravnavati izolirano, saj deluje v sistemu, ki producira veliko sistemsko pogojenega kriminala (tajkuni, slaba banka itd.). Tajkuni so nastali v zmaličenem součinkovanju politike (zlasti Janše), gospodarstva, bank, Banke Slovenije in katastrofalno vodene privatizacije, ki se ta čas končuje z brezumno razprodajo državnega premoženja. Kljub tem svarilnim primerom že nemoteno nastajajo stanja, ki bodo nekoč rodila nova sojenja – spomnimo se, kako dolgo in kako javno se je kotil Teš in kako se, znova ob negibnosti politike, dogaja polkriminal okoli slabe banke. A vsi odgovorni – politika, BS, agencije, nadzorni sveti ... stojijo križem rok, gledajo stran in skušajo javno jezo preusmeriti na sodstvo.

To naj bi prevzelo odgovornost za celotno družbeno čiščenje. Vzroki klokotajoče gnilobe se zanemarjajo, kriv pa si le, če si obsojen – drugih, političnih in moralnih, sankcij ni. Brez teh »rezervnih« sankcij in brez zdravljenja vzrokov je redno sodstvo predvsem grešni kozel, hkrati pa osamljen sizifovski čistilec.

Dogajanje v sodstvu poleg tega odseva družbeno spopadanje, zamegljeno z vsesplošno zmedo. Kapital tudi s spodbujanjem neenakosti pred sodstvom krepi družbeno neenakost. Politika, slepo poslušna slabim impulzom iz EU, mu pri tem asistira; SDS surovo, zmernejša politika v rokavicah. Preplet politike, lobijev, kapitala gnoji neskončno polje, na katerem rastejo anomalije in visoki kriminal, zalaga s tem bogatim pridelkom sodstvo, tega pa hkrati ovira, da bi postalo resnična, učinkovita tretja veja oblasti. US, ki je z nekaj odločitvami že pokazalo nagnjenost k neoliberalizmu, je, žal, bolj ali manj del tega pogona.

Redno sodstvo seveda ni brezmadežno: sodniki so šibko motivirani, precej je slabih kadrov, primanjkuje znanja. Poseben problem je pogosto razveljavljanje sodb. To je težko rešljiva zanka: višja sodišča po potrebi morajo korigirati nižja, hkrati pa si sodstvo tako samo jemlje avtoriteto – kot zdaj s padanjem sodb v velikih procesih. Razveljavljanja je bistveno preveč, nižja sodišča so zato pretirano previdna, spisi se debelijo, sodne zamude večajo. Rešitev je najbrž v tem, da bi višje instance same več dokončno razsojale.

Ta trenutek pa je najpomembnejše, da se redno sodstvo ne pusti spraviti v popolno defenzivo. Samozavest lahko črpa iz tega, da je kar dobro zavarovano; da Janša ne more na oblast; da tudi US v sedanji sestavi ni večno. In da samo kljub vsemu deluje bolje kot izvršna in zakonodajna oblast.

A ždenje v tem varstvu bi bilo premalo, potrebna je ofenzivnost. Sodstvo mora v svoje in splošno dobro jasno spregovoriti o kriminogenosti sistema in odgovornosti odgovornih, ne pa se zapirati v ožjo problematiko. Drugič, mnoge verbalne in druge akcije janšistov so protiustavne in kaznive. Seveda pa bodo morali policisti, tožilci in sodniki še naprej, tudi s tveganjem posamičnih porazov, preganjati veliki kriminal, kriminal velikih.