Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 22  |  Uvodnik

Sindikati kot politična sila

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je pretekli teden v vse šole in druge izobraževalne ustanove poslalo okrožnico, v kateri je ravnatelje (prek njih pa učitelje) zelo trdo opozorilo, da naj razmislijo, preden se udeležijo letnega zbora članov Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ), ki bo potekalo v enem izmed krajev 25. maja s štafeto mladosti, spomini na Jugoslavijo ter spomini na »dobre stare čase« in Tita.

Seveda se je nemudoma vnela razprava, ali lahko ministrstvo k temu poziva ali ne in ali ne gre za vnašanje ideologije v šolo (v imenu preprečevanja vnašanja ideologije v šolo) itd. A ne zaidimo v to debato – ker s tem izpolnjujemo prav željo režiserjev celotne zgodbe. Temeljni problem je namreč groba manipulacija, kar je ta dopis bil, seveda pa jo je sprožena razprava zakrila. Podpisani državni sekretar Alen Kofol je namreč v okrožnici napisal, da gre za zbor sindikata (torej državnega sindikata), ne pa da gre za zbor prav določene sindikalne podružnice na neki prav določeni šoli. Pri čemer je seveda pozabil napisati tudi, da je celotno okrožnico izpeljal iz šaljivega dopisa, nedolžne šale.

In populistični udar je spet uspel. Po vseh medijih je bil na odgovor klican Branimir Štrukelj, tajnik sindikata, ki je moral pojasnjevati, da ne gre za zbor državnega sindikata, da gre za dopis učiteljice ene šole, ki se je pošalila v elektronskem sporočilu kolegom itd. A je bilo že vseeno: nenadoma je bil sindikat seveda ideološko uzurpiran, razglašen za neko ideološko trobilo. Minister Turk se seveda ni opravičil Štruklju in sindikatu, ampak je na Twitterju le še nadaljeval: »Če praznovanje Titovega rojstnega dne ni vračanje v preteklost, potem ne vem, kaj je.« Še nadaljeval je in poglabljal – pa čeprav dogodka, kjer naj bi se to dogajalo, sploh ni bilo. Razen morda v glavah na ministrstvu. Pri čemer se je težko odločiti, kaj je huje: da so na ministrstvu zavestno manipulirali, da bi diskreditirali sindikat, ali pa da so ob pisanju okrožnice dejansko verjeli v svoj konstrukt. Vse bolj se zdi, z vsakim ideološkim udarom, in ti si sledijo res neverjetno hitro, da je bolj verjetno zadnje. Da namreč v svoje konstrukte ti ljudje tudi verjamejo.

A ne glede na dejanski izvor misli, ki so se znašle na okrožnici: sindikati, sploh tisti, ki imajo priljubljene in močne voditelje (in prvi med njimi je prav Štrukelj), so danes za vlado in z njo povezane združbe največji problem. Zato se tudi vrstijo pobude, ki zlasti kažejo s prstom prav na sindikate. Opozicija se v tem trenutku ukvarja namreč predvsem sama s sabo (pri čemer ji oblast seveda pridno »pomaga«, zlasti Jankoviću), poleg tega pa se z vladajočimi v marsičem strinja – kar ne nazadnje kaže enotnost celotne politične elite glede ravnanja s pravico državljanov do referenduma. Seveda pa ta enotnost politične elite ni le slovenski problem – žal so po vsej Evropi politikom bližje interesi korporacij, podjetij, menedžerjev in finančnih lobijev kot pa interesi državljanov.

Na tej točki namreč pridemo v bistvo današnjih problemov. Politiki niso tisto, kar od njih pričakujejo državljani. Danes je politika, politične stranke torej, hkrati tudi lobi elit, lobi kapitala, ne nazadnje lobi finančnih trgov. Pa ne gre za to, da bi jih lobiji kupovali in podkupovali (čeprav …), ampak za preprosto dejstvo, da ti ljudje živijo v istem svetu, igrajo skupaj na primer golf, jejo v istih restavracijah. In imajo enake želje in seveda tudi interese. Kapital je politike osvojil na mehek način. A če je kapital na ta način »zasedel« politiko, bi morale druge oblike državljanskega organiziranja v resnici storiti enako – pač tudi same vstopiti v politiko. Zakaj ne? Drugače rečeno: zakaj ne bi na primer sindikati preprosto naredili svoje stranke in šli z njo na volitve? Zakaj ne bi bilo tisto, kar je dovoljeno Jupitru, dovoljeno tudi volom? Zveni preveč naivno? Morda – vendar, mar nimamo že upokojenske stranke? In če so sindikati deležni političnih obračunov, kot je opisani napad ministrstva za šolstvo na SVIZ, če se torej že zdaj obravnavajo kot politični pol, zakaj ne bi to tudi postali? Mar ni problem današnjih gibanj, ki jih je po vsej Evropi sprožila kriza, da nimajo politične moči? Ali drugače: če je do politične moči lahko prišla v Nemčiji Piratska stranka, zakaj ne bi mogla tega narediti Sindikalna stranka? Sindikalna stranka Slovenije? Sindikalna stranka Evrope? So mar interesi zaposlenih kaj manj legitimni od interesov kapitala ali upokojencev?