Grega Repovž

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Iz nekih drugih časov

V drugem letu gospodarske rasti so slovenska združenja delodajalcev spet tam kot pred krizo. Kot da se ni nič zgodilo, kot da ni država investirala naravnost enormnih sredstev v oživitev ekonomije – kaj pa je drugega sanacija bank –, kot da ni bilo vse ravnanje zadnjih vlad namenjeno le izboljševanju gospodarskega položaja. V zadnjem mesecu so se vrnili k svojim poenostavitvam, tudi lažem, zavajanju o grozljivi obdavčitvi dela v Sloveniji, pri čemer je ta država po obdavčitvi dela pod evropskih povprečjem, poleg tega pa je slovensko gospodarstvo znotraj EU tudi sicer konkurenčno, ker je cena dela primerjalno nizka. Zavajajo tudi o obdavčitvi dobička, ki je med najnižjimi v Evropi, če seveda izločimo davčne oaze. Z drugimi besedami: nobene refleksije, kot da je bilo dovolj, da so rekli, da tudi oni obsojajo tajkunizacijo, nič pa o tem, da je bil strm padec Slovenije v veliki meri posledica dejstva, da je bila pretežna pretekla razvojna pot zgrajena prav na zmanjševanju stroškov dela in povečevanju delovne obremenitve, ne pa na novih tehnologijah in naložbah. Seveda, kot slovenski delodajalci oziroma menedžerji s tem nimajo nič. Pri čemer so zaposleni na drugi strani krizo trdo plačali, več kot 60.000 z izgubo službe, velika večina pa z zmanjšanjem plač ali vsaj dolgoletno stagnacijo, ki še kar traja, poleg tega pa so se v kriznem in pokriznem obdobju malodane povsod delovne obveznosti bistveno povečale, ugodnosti države blaginje pa so bile prav tako okleščene.

Njihov bes glede davčne reforme in uvedbe drugačne minimalne plače, ki so ga kronali s skupnim izstopom iz socialnega sporazumevanja, je le zadnji dokaz nezrelosti, kratkovidnosti ter splošne nerazgledanosti in nerazsvetljenosti. Mar ni neverjetno, kako so se odzvali na odločitev ministra za finance Dušana Mramorja, da davčno razbremeni srednji razred, čeprav gre za ukrep, s katerim vlade – tudi ta – krepijo potrošnjo in s tem v resnici delajo direktno za gospodarstvo? Odločitev vlade je posledica dejstva, da sicer ena najvišjih gospodarskih rasti v uniji (slovenska) zadnje pol leta izgublja sapo, ne resno, pa vendar, zato jo vlada s tem ukrepom poskuša okrepiti – tako da posredno povečuje finančno moč tistega dela prebivalstva, ki bo denar brez dvoma namenil tekoči potrošnji. Gre torej za ukrep, ki se bo prelil neposredno v gospodarstvo.

Kaj jih je torej tako razjezilo? Mar res le to, da jim ni uspelo izboriti manjših davkov zase, za najvišji davčni razred? Upamo, da ni tako nizkotno vse skupaj. Morda pa ne vidijo, da si jemljejo kredibilnost predvsem sami, na primer z navedenim prikazovanjem slovenskega davčnega sistema kot neizmerno obremenjujočega za gospodarstvo? Da ne morejo več govoriti, kako grozno jih obremenjujejo stroški dela, ker jih nihče ne jemlje več resno, ker so plače primerjalno pač v Sloveniji nizke – razen če se primerjajo z res nerazvitimi gospodarstvi. A to je v resnici samokritika, dokaz, da je zaostalost slovenskega gospodarstva tako huda, da je to vse, s čimer so zmožni konkurirati, da tudi iz tega začaranega kroga poenostavljene ekonomije sami ne morejo. A s tem sporočajo, da so ključni problem Slovenije pač vodilni kadri. A ta zaključek je krivičen: prst je treba usmeriti le v te organizacije in njihova vodstva. Morda namreč ni menedžerska elita tista, ki je ostala za časom in ki ni sprejela naukov krize in pokriznega obdobja, ampak to velja predvsem za vodstva njihovih organizacij, ki jih predstavljajo generalni direktor gospodarske zbornice Samo Hribar Milič, predsednik obrtne zbornice Branko Meh in generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetništva Igor Antauer. Od direktorjev podjetij je redko slišati take poenostavitve, kot jih dajejo od sebe njihovi predstavniki.

A to slovenske menedžerske elite ne odvezuje odgovornosti, da se vpraša, čemu koristi to vedenje – ne nazadnje ona postavlja te ljudi na položaje. Seveda so pogajalska stališča vedno zaostrena, a v tem primeru ne gre za to; pač pa zgolj za populistično popreproščanje, za ozkoglednost, ki je leta 2015 nekakšen relikt preteklih časov. Res, od kod so prišli ti ljudje, kje so obstali? Medtem ko sindikati že leta govorijo jezik novega časa, se za delodajalske organizacije zdi, da so ostale v nekem drugem času, v nekih drugih razmerah – pri čemer seveda ob tem ne vidijo niti tega, kam so tisti časi in tista ravnanja pripeljali in kakšno ceno so ta država in njeni prebivalci plačali zanje.