Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 3  |  Uvodnik

Jamranje

Kaj napelje človeka, ne kateregakoli, kaj napelje predsednika vlade, da natisne A4-list, nanj napiše »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« in ga nato ves dan nosi z enega srečanja na drugo in ga postavlja predse? Izognimo se zdaj obsojanju, zgražanju, tej preprosti reakciji na nenavadno dejanje, in se z vso resnostjo vprašajmo: Kaj je tega človeka napeljalo na to?

Najprej poglejmo vsebino. Malo je verjetno, da je Cerar vedel, a dejansko gre za parafrazirano izjavo nemške kanclerke Angele Merkel na kongresu bavarske CSU, sestrske stranke CDU 20. novembra lani, ko je zaskrbljenim delegatom prav na temo begunske krize položila na srce: Mi smo Nemci, ne bomo se prepuščali jamranju, ampak bomo poiskali rešitev, ki bo spodbudila solidarnost in ne bo povzročala delitev. Merklova je požela aplavz, tudi kritikov. A kot rečeno: ne vemo, ali je Cerar vedel, da parafrazira Merklovo. Če je, je razkrivajoče tisto, kar je izpustil, namreč solidarnost in boj zoper delitve.

V imenu medijev je treba zapisati, da če bi premier Cerar napisano zgolj izgovoril, tega zelo verjetno ne bi nihče objavil. Je hotel pritegniti pozornost? Da bi to njegovo sporočilo prišlo v javnost? Aktualne teme namreč vedno povozijo tovrstne izjave – kar ne frustrira le politikov, ampak vse, ki v javnem prostoru dajejo izjavo. In vsi se vedno znova najbolj trudijo s takimi stavki in vedno znova prav ti stavki izpadejo – razen morda, ko gre za državne proslave. A Cerar ima danes že toliko izkušenj, da to ve: da če hoče dati neko, po njegovi oceni globoko sporočilo javnosti, mora počakati na primerno priložnost, na primer državni praznik. Takrat »svetilniki« prodrejo.

Iz navedenega je torej že mogoče ugotoviti, da Cerar ni ravnal na podlagi nekega temeljnega razmisleka, ampak impulzivno. Verjetno ga je zelo na hitro naredil – oziroma mu ga je kdo zelo na hitro oblikoval v wordu –, preden je odšel na posvet Za Slovenijo brez zavržene hrane, kjer je bil gost v ponedeljek zjutraj. Seveda, tam je bilo drugo občinstvo, verjetno so mu udeleženci rekli, kako posrečeno, pa ga je odnesel še na tiskovno konferenco o Dušanu Mramorju.

Pač fino se mu je zdelo. Nič več kot to. Nič kaj dosti več ni razmišljal. Nobenega razmisleka, nobenega posveta s kakšnim analitikom, ki bi mu povedal, kakšni so možni učinki tega dejanja. Ker lahko bi šlo za premišljeno plasiranje nekega sporočila – pomembni ljudje to počnejo. Tudi igralci – na primer Leonardo Di Caprio je ta teden spet zelo premišljeno nastopil na temo okoljske problematike. Vsaka beseda je bila premišljena, kraj izrekanja tudi. Premier Cerar pa je zgolj prinesel ta list in si očitno mislil, kako modre misli je zapisal. Pa morda glavno sporočilo napisanega sploh ni tako napačno: namreč dovolj je tega jamranja, torej konstantnega udobnega šimfanja in črnogledosti, ki je res značilno za to okolje. Je v resnici torej vse v najlepšem redu? Pač zgolj nenavadna poteza predsednika vlade?

Stvari so mnogo resnejše. Da je Cerar samoljuben in včasih tudi samovšečen, je namreč izkazal že večkrat. Vemo torej, da tudi njemu – tako kot Leonardu Di Capriu – javna podoba veliko pomeni, kar ne nazadnje izkazuje tudi ta primer. A če je tako malo razmisleka pripravljen vložiti v to, kako se bo pojavil v javnosti, če sledi le svojim instinktom, če mu je torej dovolj, da ga nekaj ljudi na nekem posvetu pohvali za domislico, pa jo že odnese na izrazito resno politično tiskovno konferenco, se poraja drugo pomembnejše vprašanje: Mar predsednik vlade tako malo razmisleka vlaga tudi v pomembnejše odločitve? Še več: Je njegova naklonjenost neki ideji oziroma ravnanju odvisna od naklonjenosti, ki mu jo namenjajo sogovorniki?

Učinek, ki ga je dosegel z omenjenim napisom, je namreč slab – ljudje se iz njega norčujejo. Slabšega odziva ne more biti. In kako lahko to naredi v trenutku, ko poskuša z lastno kredibilnostjo zaščititi svojega ministra v nemilosti javnosti?

Iz opisanega je torej vidno, da je v ključnem trenutku Cerar reagiral panično, celo otročje – in da se očitno z nikomer, ki bi imel kakršnekoli izkušnje in znanje o kriznih situacijah, ni posvetoval. Nobenega dvoma sicer ni, da je bil zaradi Mramorja pritisk nanj res velik – a to prav ničesar ne spreminja.

Težka obdobja za Cerarja namreč šele prihajajo, saj se njegov edini resni politični nasprotnik šele ogreva. Če bo ostal obkrožen z ljudmi, ki očitno vedo zelo malo ali celo nič, bo le še skakal z ene mine na drugo – in kmalu bo videl le še zarote. Že zdaj se zdi, da si včasih tako v stiski odgovarja na težave. Mar mu izkušnja Boruta Pahorja, ki se je kot predsednik vlade zanašal le na svoje prijazne in nevedne svetovalce, ni dovolj dobro učno gradivo?

Težkih obdobij ne omenjamo kar tako. So pred Evropo, Slovenija je zgolj njen del. A odsotnost modrosti v teh obdobjih ima dolgoročne posledice.

»Slovenec sem« sicer iz nekega razloga zveni zelo neprijetno, ko to začnejo na tak način poudarjati politiki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Ivan Seničar, Celje

    Jamranje

    Demonstranti nosijo transparente z napisi zato, da bi jih videli tisti, ki jih ne slišijo. Izgleda, da jih premier posnema, a nima sreče. Slovenc sem - ne pomeni nič, saj nismo več nacionalne barve, temveč finančne evrobarve. Če premier ne jamra - pa jamramo državljani. Rešitve iščejo ugankarji, znanstveniki in zadolženi - ljudje volimo tiste, ki prinašajo rešitve, ne raziskovalce. Več