Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 13  |  Uvodnik

Vsi isti, vse enako?

Bilo je na enem od zadnjih velikih zborovanj, ki so nato 27. februarja 2013 botrovali padcu vlade Janeza Janše. Stali smo pred sodiščem in na enem od tovornjakov, za katerimi smo hodili, je govornik nenadoma začel tlačiti vse v isti koš. Golobič, ki je bil takrat že daleč v politični preteklosti, se je nenadoma znašel ob Janši. Kučan je bil nenadoma gotov, takoj za Kanglerjem. Direktorji so bili krivi že po funkciji. Enkrat politik, kriv. Kdor je dobil javni denar, kriv. Vsi so bili isti, na listo za odstrel se je lahko uvrstil kdorkoli …

Naslednji shod je bil porazen. Ljudje niso več prišli. V trenutku, ko so bili na seznam uvrščeni vsi, ki so nosilcem mikrofona padli na pamet, je človeška pamet odkorakala z zborovanj. In prav to je bila ključna točka, točka, kjer so protestniki pokazali svojo zrelost, točka, ko velja biti ponosen na to množico, ki je tisto zimo 2012 hodila in korakala – ker se je takoj, ko je začutila, da so organizatorji izgubili kompas, nemudoma razšla. Ni zrel narod, ki zna hoditi za svojimi vojščaki in voditelji, zrel je narod, ki jih zna nemudoma odstaviti, jim dati odlikovanje in jih odgnati v knjižnice in društva, kjer naj sodrugom pripovedujejo o svojih zaslugah.

Pa ne samo to: kdorkoli si je pripisal zasluge za omenjena zborovanja v letih 2012 in 2013, kdor z drugimi besedami ni sprejel, da je bilo to kolektivno dejanje, je bil tudi v prihodnjih mesecih zavrnjen – tudi v današnjem državnem zboru jih ni mogoče najti. Spomniti se velja, da tako ta nacija tudi sicer obračunava s svojimi »velikimi« voditelji: tako je na primer Demokratska stranka, v kateri so bili malodane vsi ključni osamosvojitelji od Rupla, Kacina, Bavčarja do Bučarja, na volitvah leta 1992 dobila res ubornih pet odstotkov in šest sedežev v državnem zboru. Bolj si lente pripenjajo na prsi, bolj jih prebivalci Slovenije čudno gledajo.

Ko je bil ta teden sklican nov shod, katerega namen naj bi bil pokazati, da so begunci, ki prihajajo z vojnih in obubožanih območij, dejansko le še ena od slik revščine in podrejenosti širših množic, od študentov do obubožanih upokojencev, so se organizatorji odločili za dva slogana: Revni za revne in Shod proti elitam, osrednji del plakata pa je fotomontaža, sestavljena iz polovice glave Janeza Janše in polovice glave Mira Cerarja. Shod proti elitam? Revni za revne? Janša in Cerar naj bi bila ista? Že zadnje pač ni res. Preprosto ni res. Vlada Mira Cerarja pač ni enaka vladi Janeza Janše. In Cerar, ograji navkljub, ni enak kot Janša. Seveda Miro Cerar ni levičar, niti socialdemokrat, je pač konservativni politik, ni pa ga mogoče enačiti s skrajnim populistom, ki aktivno širi sovraštvo in ksenofobijo. To je pač poenostavitev, nevredna. In kdo so elite? Elite so tako raztegljiv pojem, da so na koncu to vsi tisti, s katerimi se ne strinjaš – počezno etiketiranje je le del vsakega nedemokratičnega -izma. Oziroma drugače: od kdaj leva kritika uporablja prav identični besednjak kot desni populisti? Prav boj zoper elite je osnovni prijem populistične desnice. Janša ves čas išče elite, našel je vse: od murgelske elite do profesorske elite. In prav to je tisto, kar je pri Janši najbolj nevarno: ta lahkotnost označevanja in diskreditacije. To je politični boj zaradi političnega boja, gol boj za oblast brez ideje – oblast kot poslovni model neke skupine. In ker živimo v območju neoliberalizma, torej vsemogočnega trga, je dovoljeno vse, ker tudi volitve so trg, trg pa vse sam uredi, mar ne? Oziroma drugače: Viktor Orban, madžarski premier, je v tem trenutku eden največjih kritikov Evropske unije in evra, vendar zaradi tega še ni levičar ali pač?

Kako pomembna so poimenovanja, si je treba vedno znova ponazoriti na najbolj enostavnem primeru, namreč na besedah Slovenci, državljani Slovenije in prebivalci Slovenije. To so tri zelo različne množice: vsi prebivalci Slovenije niso tudi državljani Slovenije in še manj so vsi državljani Slovenije avtomatično Slovenci. Pa že na to preprosto členitev pazi zelo malo ljudi.

Opozarjati na nenavadni populizem pa ne pomeni, da se je treba zdaj odreči čemurkoli, kar so organizatorji velikih shodov, tudi shoda »Revni za revne«, ki bo v soboto, storili doslej. Ne, gre za pomembno družbeno akcijo, ki zna pogosto edina postavljati stvari na pravo mesto. Če bi imeli drugačnega predsednika republike, bi jim že podelil državno odlikovanje, ker opravljajo res izredno vlogo v tej državi – a saj so jim ga tiho pripeli že prebivalci Slovenije, vsakič znova. Nenavaden naslov tokratnega shoda bolj kaže na to, kako težko je že najbolj agilnim v tej družbi, kar gibanja, ki stojijo za temi shodi, nedvomno so, slediti realnosti, ki se tako hitro spreminja. Mesec dni po tem, ko se je zdelo, da so tisoči beguncev na poti skozi Slovenijo stvarnost za dolga leta, je na primer vse drugače. Ne da beguncev ni, le tu jih ni – pa je že vse dejansko drugače in zahteva drugačno opozarjanje na trpljenje milijonov. Slovenija je danes država po recesiji in z gospodarsko rastjo, ne pa sredi kriznega obdobja. A to ne pomeni, da problemov ni, ali da danes ni čas za kritiko. Seveda je. Le da se kritika zdaj spreminja, kar je morda najbolje pokazati na primeru sindikatov: pred enim letom in pol so se borili zoper krčenje pravic, danes pa se ponovno bojujejo za širjenje pravic.

Čas pač. Hitro povozi ideje in junake.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Franček Drenovec, Ljubljana

    Vsi isti, vse enako?

    Zadnjo soboto (2. aprila) sem bil v Ljubljani, pa sem šel pogledati na oba, za ta dan napovedana javna shoda. Več

  • Marko Kržan, Ljubljana

    Vsi isti, vse enako?

    Franček Drenovec je v svojem odzivu, objavljenem v pismih bralcev, podal oceno delovanja protikapitalistične levice v Sloveniji, ki jo moram na več mestih popraviti. Več