Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 4  |  Uvodnik

Kaj ima vojska s penisi?

V zadnji številki v letu 2019 je revija MIT Technology Review objavila članek o eni prvih popolnih presaditev penisa ameriškemu vojnemu veteranu, sanitejcu Rayu, nekdanjemu ameriškemu marincu, ki je leta 2010 v Afganistanu stopil na mino, ko je hitel pomagat ranjenemu vojaku: odtrgalo mu je obe nogi s stegni vred, penis, modnik in kos trebušne stene v obliki narobe obrnjene črke U. Članek – njegov prevod je objavljen tudi v zadnji številki mesečnika Global – opisuje potek uspešne operacije, pa tudi nekatere moralne dileme, ki so se pri tem pojavile. Na primer, ali naj Rayu poleg modnika dajo tudi darovalčeva moda? Odločili so se, da tega ne naredijo, saj bi, če bi mu presadili tkivo, ki proizvaja semenčice, morda dobil otroke, ki bi bili gensko darovalčevi, slednji pa te odločitve ni sprejel.

A operacija sama ni tema tega zapisa ( je pa uspela, telo ni zavrnilo darovanega organa, Ray lahko lula stoje in ja, ima tudi že erekcijo). S problemom poškodb genitalij se namreč v ZDA ne ukvarja le medicina, ampak vojska. Od leta 2001 do leta 2013 je namreč v Iraku in Afganistanu hujše genitalne poškodbe utrpelo kar 1367 ameriških pešakov. Eksplozije od spodaj so včasih pomenile smrt, danes pa kakovostnejša zaščita trupa in sodobna oskrba žrtev omogočata preživetje več ranjenim vojakom, čeprav imajo hude genitalno-urinarne poškodbe. Prav zato ameriška vojska vsako leto poskrbi za financiranje inštituta oboroženih sil za regenerativno medicino. A tu zgodba šele postane kompleksna. Glavna zadeva, s katero se ukvarja inštitut, namreč niso raziskave za omenjene operacije, ampak se ta vojaški inštitut prvenstveno ukvarja z raziskavami delovanja imunskega sistema. Pacienti, ki jim presadijo organe, morajo namreč jemati imunosupresive, ki, če poenostavimo, preprečujejo, da bi telo zavrnilo darovani organ. Telo zaradi tega sicer ne napada organa, vendar pa je zato imunski sistem osebe zelo šibek, lahko pride do zastrupitev, odpovedi ledvic, življenje pacientov je slabše in tudi pogosto krajše. Seveda ameriška vojska te raziskave financira zato, ker želi izboljšati življenje svojih poškodovanih in invalidnih vojakov. A od teh raziskav imajo koristi vsi, tudi drugi pacienti, ne nazadnje to znanje postopoma pride do celotnega sveta.

Te zgodbe ne navajamo, da bi izboljšali podobo ameriške vojske, ker seveda je umestna ugotovitev, da bi bilo vojnih invalidov v Ameriki bistveno manj, če se ta država ne bi vedla tako agresivno in z vojaško silo iz notranjepolitičnih razlogov posegala v konflikte po vsem svetu. Razmislek je drugje. Če torej obstaja v Sloveniji tako enotno stališče, da potrebujemo pravo vojsko, če je večini ta tako pomembna za občutek, da smo država kot vsaka druga, če v tridesetih letih nismo razumeli, da ni značilnost Avstrije, da ima naborniški sistem, ampak da je njena prva politična drža nevtralnost, če je konsenz večine tako očiten in če se hkrati zavedamo, da bodo tudi vsi nadaljnji poskusi, da iz te vojske naredimo pravo vojsko, enako klavrni kot dosedanji – ker nikoli ne bomo imeli niti 10.000 vojakov, ker za to dvomilijonska država nikoli ne bo imela dovolj denarja –, velja razmisliti, kako torej ta denar oziroma to vojsko narediti čim bolj koristno. Na primer: če že moramo biti v Natu in sodelovati v bojnih operacijah, ali ne bi morda raje ustvarili vojske najboljših vojaških bolničarjev, ki bi v mirni dobi delovali kot običajni bolničarji in tako ohranjali raven aktivnosti in znanja v mirni dobi? Zakaj ne bi še naprej razvijali projekta razminiranja – ne nazadnje smo v to smer po balkanskih vojnah dobro zakoračili in dejansko dosegali dolga leta izjemne rezultate? ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, nekdanja fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min, je naravnost izjemna podlaga za to. A to sta le dve ideji.

Seveda je to besedilo odziv na ta teden predstavljeno belo knjigo razvoja Slovenske vojske, še en retro dokument dolgotrajnega blefiranja, da imamo lahko resno vojsko. Slovenska vojska bo vedno majhna, razvojno nezmožna vojska, še vedno bomo imeli pilatuse in staro rusko barkačo, še vedno bomo le kupovali orožje po navodilih in ga nato odstavljali v skladišča. In če se kdo resno sprašuje, zakaj nikogar ne zanima vstop v to vojsko, se bo moral tudi vrh vojske in oddelka za obramboslovje na fakulteti za družbene vede počasi sprijazniti, da biti vojak v Sloveniji ni zanimiv poklic niti za tiste, ki naj bi jih vojska zanimala, ker taki mali vojski manjka temelj prave vojske: ne daje občutka moči. Moč je tista, ki privlači posameznike, da vstopajo v vojsko. Ko v to vojsko vstopi še tako nadobuden militantnež, je ta vojska pač zanj hladen tuš. Kot bi prišel k tabornikom. A za to stanje niso krivi vojaki in vojaški vrh, niti politiki – taka je pač narava vojske v tako majhni državi.

Čas bi torej bil, da se prenove vojske loti kdo, ki zmore pogledati čez neuspešne in neuspele vojaške doktrine in čez vlogo vojske, kot si jo zamišljajo domoljubi. Saj imamo lahko 50 marincev, lahko imamo tudi tri častne čete, pa tudi kakšen čoln jim lahko kupimo. Dejansko so te ideje, o katerih pišemo, nekoč že obstajale, ne nazadnje med njih spada tudi nakup letala falcon, pa nakupi helikopterjev za prvo pomoč, pa poskusi ministra Antona Grizolda, da bi denar za vojsko preusmerjali v raziskovalne projekte.

Mesto ministra za obrambo se je pravkar izpraznilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.