Grega Repovž

1. 8. 2025  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Uvodnik / Visoki zastavki

Vtis je, žal, pravi: pred tremi tedni sprožena razprava, ali naj Slovenija ostane članica zveze Nato, se je končala, preden se je dobro začela. Danes je za javnost to zgolj (sicer spreten) manever predsednika vlade Roberta Goloba, s katerim je ustavil populistično predvolilno zlorabljanje srečanja voditeljev Nata v Haagu, na katerem so voditelji ameriških zaveznic z bolj ali manj stisnjenimi ustnicami prikimali ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, da bodo za orožje namenjali več denarja. Trump je potreboval to potrditev, da se je doma lahko pohvalil, da mu je uspelo »zlomiti« tudi zvezo Nato, druge države pa so tako ravnale, ker je ameriški predsednik tako nepredvidljiv in »neposlušne« kaznuje predvsem pri gospodarskem sodelovanju. Evropska odvisnost od ameriškega trga je tolikšna, da lahko zamaje celotno evropsko gospodarstvo in s tem doseže osebne proračune malodane vsakega Evropejca, tudi Slovenca. Slovence lahko prizadene prek evropske avtomobilske industrije, od katere je odvisno marsikatero delovno mesto v Sloveniji.

Seveda nam to lahko ni všeč, seveda se nam lahko zdi, da je to ravnanje strahopetno, da bi se morala Evropa odločneje postaviti zase – in vse to drži. Neprijetno je gledati, kako nam nekdo kaže, kako močan je, da se moramo v imenu denarja odrekati svojim temeljnim načelom, da pomirimo tega človeka. A če je tako – in res je tako –, potem velja ostati resen v razpravi, kako se te odvisnosti, ki nas sili v nenačelnost in nas dejansko korumpira, in to ne le državo, tudi posameznike, otresti. Začeti se je treba realno pogovarjati o tem, kaj smo za to pripravljeni storiti. Oziroma: kakšno ceno smo za to pripravljeni plačati. Ali če to pokažemo z drugim primerom: ko se pogovarjamo o sankcijah zoper Izrael zaradi genocida nad Palestinci, ki danes prehaja v svojo zadnjo fazo, se moramo pogovarjati, kakšno ceno smo za to načelnost pripravljeni plačati. Govoriti moramo torej o tem, da bi slovenske sankcije zoper Izrael nemudoma prinesle tudi sankcije zoper Slovenijo, te pa bi lahko občutili vsi državljani.

Nikar ne prehitevajmo: namen tega prispevka ni pokazati, da smo ljudje načelni le do točke, ko nas to udari po žepu, nato pa od te načelnosti ne ostane nič več. Nasprotno: trdimo, da smo ljudje za načela pripravljeni žrtvovati tudi del svoje blaginje. Navsezadnje je Slovenija to dokazala že z izstopom iz zveze, imenovane Jugoslavija: z vedenjem, da državo in prebivalstvo čakajo zelo turbulentni časi, je velika večina leta 1990 podprla samostojno državo – in vsem težavam navkljub, ki jih prinaša majhnost države, se danes to kaže kot prelomna in pozitivna odločitev. A tako je treba zastaviti tudi sedanjo razpravo. Da se torej ne pogovarjamo zgolj o lastni načelnosti ali nenačelnosti, ampak da jasno govorimo o ceni odločitve, da Slovenija, seveda ne sama, ampak v koaliciji držav, ki zavračajo genocid v Gazi in tudi militarizacijo sveta, stopi na drugačno pot. Če Slovenija stoji za Združenimi narodi in njihovo posebno poročevalko Francesco Albanese, kot so pokazali vsi predstavniki države, tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob, s svojimi stališči, potem je treba v isti sapi, ko se govori o tem, povedati, da morebitna uvedba sankcij zoper Izrael zaradi genocida res pomeni tudi protisankcije Izraela, ZDA in še kakšne izraelske zavezniške države (na primer Nemčije) zoper Slovenijo. In če torej slovenska politika s tem misli resno, mora začeti govoriti tudi o tem.

Kaj želimo reči? Sankcije zoper Izrael (in s tem tudi ZDA) uvedemo le v zavezništvu s čim več državami. Sami ne moremo storiti veliko. Še več: vemo, da mora biti ta nova koalicija zelo močna, ker odločitev ne bo ostala brez posledic. Ni vprašanje, kako biti na pravi strani, vprašanje je, kako nabrati dovolj moči oziroma držav, ki bodo skupaj storile ta korak, saj bodo skupaj tudi dovolj močne in solidarne, da si bodo pomagale, ko bo sledil protiudarec. Ker ta bo sledil, zastavki so namreč previsoki na vseh straneh.

A tako se dejansko piše zgodovina. Slovenija pri tem procesu oblikovanja novega svetovnega reda – da, za to gre – ne more biti vodilna država, ker ni dovolj močna, nima niti virov (nimamo niti dovolj dobrih diplomatov za kaj takšnega, Slovenija je le mali palček na tej igralni plošči), lahko je zgolj del širše koalicije. In to v tem trenutku dejansko počne ta vlada, naj smo sicer še tako kritični do nje. Slovenija je zraven v pravi, pa čeprav rahli koaliciji, največja ovira ves čas pa je, da je glede genocida in oboroževanja tudi Evropska unija grdo razdvojena. In to je le še eno dejstvo, ki ga je treba pri »izračunu cene zahteve po novem, drugačnem svetovnem redu« upoštevati. Prav zato je treba govoriti o tem, se zavedati cene, a hkrati jasno povedati, da je to cena boljše in drugačne prihodnosti, ki jo je že v imenu prihodnjih generacij vredno plačati, hkrati pa ne biti pri tem dogmatski, ampak trdo realističen in resnicoljuben.