• Heni Erceg

    Heni Erceg

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Hrvaška

    Lepa književnost

    Kadarkoli v kaki državi odkrijejo kakega postaranega vojnega zločinca, se njegovi someščani praviloma na vso moč začudijo, kako je mogoče, da je ta dobri striček in še boljši sosed obtožen najhujših mogočih zločinov nad prav takimi sosedi na nekem drugem kraju v nekem drugem času. Čudenje je seveda posledica tega, da se je ta človek več desetletij vedel popolnoma v skladu z družbenimi pravili, živel tiho in skromno, skrbel, da je zbujal čim manj pozornosti in se ni z ničimer izpostavljal, najpogosteje pa je prevzel novo identiteto.

  • N'toko

    N'toko

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Žive meje

    Generacija ekstremistov

    Nestrpnost je vedno obstajala, a v šolah danes narašča s svetlobno hitrostjo. Ne videti tega zahteva res visoko stopnjo sprenevedanja. Ne govorim le o nedolžnih predsodkih, ampak o militantnem sovražnem govoru, odkritem simpatiziranju z nacizmom, o fizičnem in psihičnem nasilju. Kako bi lahko bilo drugače? Mladi so vendar 24 ur na dan izpostavljeni poplavi rasističnega hujskaštva, kakršno je bilo še pred nekaj meseci nepredstavljivo. Na noben ekran ni več mogoče pogledati, ne da bi dobili občutek izrednega varnostnega stanja zaradi prihoda ljudi iz drugih kultur, in še nikoli ni bilo toliko ventilov za prostake, ki menijo, da »bi to golazen blo treba pobit«. Smo res mislili, da ta sporočila ne bodo padla na plodna tla pri najbolj idejno dovzetni populaciji?

  • Popravek zgrešene zgodovine

    Pred senatom evropskega sodišča v Luksemburgu je te dni potekala ustna obravnava zaradi razlastitve imetnikov obveznic in delnic pri sanaciji slovenskih bank konec leta 2013. Navidezno gre za pravno presojo, ali so mnenja evropske komisije zavezujoč pravni vir za Slovenijo. Dejansko pa v ozadju politični okvir delovanja EU. Evrski sistem in schengenska meja sta primer na pol zgrajenih institucij, politična unija kot rešitev vseh kriz EU pa je danes nevarna utopija. Problem »izbrisa« decembra 2013 tiči v nerazumevanju subsidiarnosti, politične suverenosti in reprezentativnosti moči politikov, ki odločajo. Škandal z izbrisom je priložnost za kritično dojemanje EU in presojo odgovornosti naših odločevalcev.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Kolumna

    Bomba

    Vedno pogosteje je slišati: vojna bo. To je lahko lahkotno izrečena fraza, pristen strah, izraz dolge krize, klasično adrenalinsko novinarstvo, lahko je tudi plod dramatičnega dogajanja, kakršno je ta čas dogajanje v Siriji. Divje je, nevarno in nepredvidljivo. Toda širše ali celo svetovne vojne ne bo povzročilo, ker se je velike sile, odločilne za razplet dogajanja, bojijo.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Pamflet

    Odstrel ožigosanih

    Po medijih se vztrajno širijo pozivi, da bi morali tožilci ukrepati proti sovražnemu govoru, in očitki, da tožilci zanemarjajo preganjanje verbalnega nasilja. Ljudski pozivi pravosodju k strogem kaznovanju so bili posebej dejavni leta 1945. Takrat so sodili vršilcu dolžnosti ljubljanskega župana Francu Jančigaju. V prvih mesecih novega režima so se še našle avtonomne persone, kot je bil predsednik akademije prof. Milan Vidmar, ki je na sodišču pričal v korist obtoženega in navedel, da je prav Jančigaj preprečil razstrelitev važnih objektov na begu domobrancev. Sodniki so mu prisluhnili in izrekli kazen 10 let zapora ter zaplembo premoženja. A že naslednji dan se je v časopisih oglasil partizanski komisar Dušan Pirjevec, ki je v šestdesetih napravil veliki preobrat in postal eden vodilnih intelektualcev in enfant terrible stare partije. Toda leta 1945 je kot partijski aparatčik spisal članek, v katerem je napadel Vidmarja z besedami: kdor hoče gledati zločine fašistov z nekega objektivnega stališča, je že sovražnik svobode in ljudstva. In rezultat? Dva tedna kasneje je vrhovno sodišče spremenilo kazen in Jančigaja obsodilo na smrt!

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Dva leva

    Mojster Yoda in izgubljeni sin

    Slovensko zgodovinopisje doživlja razcvet. Zdaj smo kot Kitajci v času kulturne revolucije. Vsak je lahko vse. Vsak pisatelj, publicist, četudi nepismen; vsak glasbenik, likovnik, čeprav brez glasbenega ali likovnega talenta; in tako tudi vsak zgodovinar, četudi ne obvlada predmeta in elementarnih metod stroke. Če je bilo včasih zgodovinopisje elitna disciplina, ki je zahtevala obsežno izobrazbo, obvladovanje metod, je danes drugače. Danes je zgodovinopisje približano ljudstvu. Še več, realizira se Titova ideja, da ljudstvo piše zgodovino. Za ljudstvo. Prejšnji teden sem se ustavil na bencinski črpalki in ob zalogi nagrobnih sveč, umetnih rož, antifriza, porno DVD-jev videl skladovnico knjig uglednega zgodovinarja Romana Leljaka s portretom Janeza Zemljariča. Šoferski dizajn, šoferski format. Čista zmaga ljudstva nad zgodovino!

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Uvodnik

    Iz nekih drugih časov

    V drugem letu gospodarske rasti so slovenska združenja delodajalcev spet tam kot pred krizo. Kot da se ni nič zgodilo, kot da ni država investirala naravnost enormnih sredstev v oživitev ekonomije – kaj pa je drugega sanacija bank –, kot da ni bilo vse ravnanje zadnjih vlad namenjeno le izboljševanju gospodarskega položaja. V zadnjem mesecu so se vrnili k svojim poenostavitvam, tudi lažem, zavajanju o grozljivi obdavčitvi dela v Sloveniji, pri čemer je ta država po obdavčitvi dela pod evropskih povprečjem, poleg tega pa je slovensko gospodarstvo znotraj EU tudi sicer konkurenčno, ker je cena dela primerjalno nizka. Zavajajo tudi o obdavčitvi dobička, ki je med najnižjimi v Evropi, če seveda izločimo davčne oaze. Z drugimi besedami: nobene refleksije, kot da je bilo dovolj, da so rekli, da tudi oni obsojajo tajkunizacijo, nič pa o tem, da je bil strm padec Slovenije v veliki meri posledica dejstva, da je bila pretežna pretekla razvojna pot zgrajena prav na zmanjševanju stroškov dela in povečevanju delovne obremenitve, ne pa na novih tehnologijah in naložbah. Seveda, kot slovenski delodajalci oziroma menedžerji s tem nimajo nič. Pri čemer so zaposleni na drugi strani krizo trdo plačali, več kot 60.000 z izgubo službe, velika večina pa z zmanjšanjem plač ali vsaj dolgoletno stagnacijo, ki še kar traja, poleg tega pa so se v kriznem in pokriznem obdobju malodane povsod delovne obveznosti bistveno povečale, ugodnosti države blaginje pa so bile prav tako okleščene.