-
Thomas Kemmerich je en sam dan vodil vlado nemške zvezne dežele Turingije. In kaj je storil ta član Liberalnodemokratske stranke, da je moral odstopiti s položaja predsednika in razpisati nove volitve? So mediji odkrili, da je večina njegovih sodelavcev skorumpirana, kot se že nekaj tednov dogaja hrvaškemu premieru, obdanemu s kopico lopovskih ministrov in članov stranke, čeprav on zaradi tega ni odstopil, ampak si obeta novo volilno zmago HDZ? Ne, nič takega ni bilo, saj bi v Nemčiji stranka, četudi bi bila precej manj skorumpirana od nesrečne lakomne hrvaške ekipe, gotovo občutila resne posledice, šlo je za nekaj s hrvaškega vidika popolnoma banalnega. Pred kratkim izvoljeni predsednik vlade Turingije je ponudil odstop »samo« zato, ker mu je pri vzponu na oblast odločilno pomagala Alternativa za Nemčijo, skrajno desna stranka, naklonjena nacizmu in revizionističnemu prikazovanju zgodovine. Čeprav se AfD niti od daleč ne more primerjati z našimi proustaškimi radikalci, niti se njeni člani ne bi drznili pozdravljati z nacističnim pozdravom »Sieg heil!«, je dovolj fašistično usmerjena, da je bil njen vstop v deželno vlado čez noč označen za nevarnega in nedopustnega v demokratični ureditvi.
-
Kitajski koronavirus (Covid-19) je v zadnjem mesecu usodno zaznamoval globalno podobo sveta. Mikrobi so ponovno dokazali izjemno ranljivost sodobne civilizacije in hkrati vse težave pri skupnem ukrepanju. Virusi so med nami milijone let, okužbe so dejstvo, preprečimo lahko zgolj nenadzorovano širjenje bolezni. Zato pandemije niso zgolj zdravstvena, temveč politično-ekonomska grožnja. Covid-19 pomeni izjemno razvojno tveganje za Kitajsko in tudi za svet: s strahom se okužimo hitreje kot z virusi, nezaupanje in negotovost pa sta najpogostejša sopotnika politično-ekonomskih kriz. Scenariji razvoja pandemije so odprti, vse je odvisno od skupnega delovanja in ukrepanja. Covid-19 lahko ogrozi svetovno ekonomijo, lahko pa jo pomaga preurediti.
-
Po žalostnem porazu Jeremyja Corbyna in zmagi še enega klovnovskega bogataša na nedavnih britanskih volitvah, mi je med iskanjem odgovorov zanj še najbolj v srce segel komentar ekonomista Jamesa Meadwaya. Po njegovem mnenju je program laburistov spregledal kruto naravo volilnih tekmovanj v dobi neoliberalizma. Ekonomska rast se že dolgo več ne odraža v višjih plačah in kupni moči večine prebivalcev, zaradi česar se je spremenilo njihovo razumevanje politike. Gospodarstvo ni več namenjeno dvigovanju celotne družbe, ampak določanju zmagovalcev in poražencev v igri vseh proti vsem. »Videti ekonomijo kot igro na vse ali nič pomeni sprejeti brutalno logiko: meni gre lahko bolje samo v primeru, da gre nekomu drugemu slabše … Iz tega sledi preprosta politična logika: če hočeš govoriti o zmagovalcih, moraš najprej določiti poražence. Če želiš imeti pravico ljudem razlagati o novi ureditvi, jim moraš najprej pokazati, kdo bo zanjo plačal.« Skratka, pokazati moraš na sovražnika in mobilizirati ljudi proti njemu. Desnica s svojo vojno proti revnim, manjšinam in migrantom to počne več kot uspešno, Corbynu v kampanji ni uspelo jasno povedati, proti komu se pravzaprav bori.
-
Takoj po Šarčevem odstopu so mediji Janšo opisovali kot gospodarja dogajanja. Vendar je prej v zagati in dilemah. Nadomestna koalicija je zanj vabljiva predvsem zato, ker se lahko z njo zanesljivo in hitro povzpne na oblast. A tu so tudi minusi. Najprej ta, da bi si tako pridelal le časovno priškrnjen mandat. Poleg tega se gospodarski časi slabšajo, prostora za volilne bonbončke bo manj. Predvsem pa je morebitna nova koalicija gnila – sestavljale bi jo dominantna SDS in nezanesljive, oportunistične, luzerske stranke, ki bodo na volitvah verjetno izginile in ne bodo uporabne kot zaveznice za novo koalicijo. Hkrati bi bila taka združba nujno dojemana kot skrpucalo. Skratka, vodenje nadomestne koalicije bi lahko Janši na prihodnjih volitvah prej škodilo kot koristilo.
-
V času poskusov osnovanja nove vlade pod vodstvom Janeza Janše so medije napolnile vsebine, ki izpostavljajo, da madžarska vlada prek svojih podjetij nezakonito financira medije, ki so blizu SDS. Začel je odstopajoči premier Marjan Šarec, ob tem pa je vzniknil tudi novi portal necenzurirano.si, ki je svojo pot utrl prav s to temo. Kot eden osrednjih političnih sloganov tako nastopa stavek: da se SDS financira iz Madžarske! In res – dejstvo, da bi vladajočo vladno stranko plačevali iz druge države, dejansko vzbudi skrb, da dobivamo marionetno vlado, da je prihodnost države v rokah tujih političnih skupin.
-
»Prva naloga političnih strank – in ne posameznikov znotraj njih – bi zdaj morala biti iskanje rešitev, ki bodo zagotavljale čim bolj nemoteno vsakodnevno delovanje in stabilnost države. To lahko poteka le skozi odprt in iskren, pa čeprav velikokrat boleč dialog znotraj strank in med strankami. ... Pometanje pred tujim pragom, vihanje nosu, ustrahovanja in užaljenost niso obrazi politične zrelosti in državniške modrosti, ki jih potrebujemo v tem času.«
— Enigmatično in pitijsko mnenje Simone Kustec pooseblja preteklo in sedanjo naravo stranke SMC (Delo, 11. 2. 2020) -
V tem trenutku so padle že vse maske, vsi obrazi so razkriti. Danes ni več mogoče razpravljati, kakšne politične in demokratične standarde kdo zagovarja – politične stranke so se v tem smislu že preštele. Stvari so jasne celo osnovnošolskim otrokom, ki skupaj s starši gledajo večerna poročila. Z demokratičnimi standardi SDS nimajo težav Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec. To so predsedniki političnih strank, ki jim je vseeno, če ta stranka širi nestrpnost, če njen propagandni stroj poziva k linču drugače mislečih, če grozi novinarjem in politikom, ki se z njo ne strinjajo, vseeno jim je, če je ta stranka povezana z lobiji in je zaveznica madžarske vlade in stranke Fidesz. In to je vse. Ne gre za vprašanje, ali bo vlada odpirala ideološke teme. SDS ima ideologijo že ves čas razgrnjeno, tudi zdaj uporablja vse metode, zaradi katerih spada med skrajno desne stranke.
Iskanje brez piškotkov ni možno
