Konzum / Nekje vmes

Gostilna Skok
Štorje 27, Sežana
Tel.: 05 768 54 09
Skokova rdeča hiša sprejema lačne goste vsak dan, razen ponedeljka, od 10. do 22. ure.

Ambient: lepo obnovljena, velika, a vseeno prijetna gostilna s preprosto pogrnjenimi malimi mizami

Napitki: najprej vam bodo ponudili odprto belo in teran, a se najde tudi kakšna buteljka; priporočeno barbero iz vipavske kleti prodajajo po trikratniku trgovinske cene 

Dostopnost: parkirnih mest na drugi strani ceste je kar precej, pred gostil- no pa je eno rezervirano tudi za gibal- no ovirane 

Fino: ročno rezan pršut biftek 

Ne tako fino: jota panakota 

 Za narezek s pršutom, krožnik župe, glavno jed in sladico smo v Skokove pri- hodke od dejavnosti prispevali približno 30 evrov.

»Jejhata, mar se bo zgodil precedens in bomo ostali lačni?« je na zadnjem sedežu Konzumovega papa-in-pupa-mobila zaskrbljeno jadikoval lačen-je-ful-drugačen zapisnikar tokratne, na kraški konec napotene nadzorniške odprave. V Rodiku, pravljični in gostinsko pravljični vasi, ga je najprej neprijetno presenetila vest, da so Race, eden od temeljnih kamnov rodiške gostinske ponudbe, permanentno zaprle duri, ko se je nato izkazalo, da tudi rodiški novinec Linč sredi tedna počiva, pa se je nervoza samo še okrepila. A na srečo je bil v naslednjem obratu na spisku, velikokapacitetni gostilni Skok v prisežanskih Štorjah, nož za pršut že nabrušen in dan se je lahko začel prevešati v miren večer.

Dežurni natakar je – sicer prijazno – jasno kazal tendence, da bi se kar on odločil, kaj bi nam prinesel, kaj je za nas pretežko in koliko zmoremo snesti. No, ko smo mu malo zvili roko, smo si vendarle lahko med narezkom (rezine ročno rezanega pršuta so bile delo spretne in izkušene roke – velike, tanko in enakomerno odrezane; za drugi del narezka – temno in prhko žrebičkovo salamo – pa bi bilo bolje, ako bi jo sami tudi pojedli, če so jo že sami naredili) – in glavnimi jedmi izgovorili še nekaj za na žlico. Špargljeva je bila sicer kremasta, a precej redka juha, ki pa je zavoljo zelenih vršičkov pokazala dovolj aromatskih mišic za prehodno oceno, za zeljno joto pa to ne velja: prazna je bila, le tu in tam je v njej plaval kakšen fižolček, in če ne bi vedeli, da smo na Krasu, bi si bili mislili, da gre za kakšen ponesrečen vajenski približek.

Bolje je Skokovim šlo pri glavnih jedeh – goveji biftek je bil mehak, sočen, pravilno pečen in pokapljan z nekaj kapljicami koncentriranega jusa, ki se je na vroči plošči nabral (in zgostil) med peko, ter opremljen s tanko narezanimi, na isti plošči pečenimi rezinami cuket in jajčevca; pri drugem krožniku – pečeni prati z materino dušico in koprivnim štrudljem – pa se je silno zanimivo zastavljena zamisel nekolikanj izgubila v suhobi: oba, prata in štrudelj, sta trpela tolikšno pomanjkanje sočnosti, da jima niti z materino dušico odišavljen pečenkin zaft ni kaj prida pomagal. Ampak tako pač po navadi je s prato/ombolom na Slovenskem: prepečeno do žaganja, in pri Skoku ni nič drugače. Gostinsko ziheraštvo se je nato demonstriralo še pri sladicah: jabolčni zavitek – okej; z maslenimi drobtinami zabeljeni orehovi štruklji – okej; panakota z zanimivo bezgovo sezonsko nadgradnjo pa relativno okej. Lahko pa bi bila veliko boljša, ako bi dišeče bezgove igrarije polagali na mehko in kremasto podlago, ne pa na od želatine tako strjeno smetano, da bi se je skoraj bilo treba lotiti z nožem in vilicami. Za kar pri v kozarčku postreženi panakoti res ni nobenega razloga.

Gostilna Skok je klasična kraška postojanka, ki po prostorski obnovi niha med železno klasiko, ki jo pričakuje in zahteva večina gostov, in lastno ambicijo po nadgradnji. Pri čemer ji včasih uspe, včasih pa tudi ne.