Konzum / Spektakelske umetnosti

Restavracija Grahor
Dane pri Sežani 6
Tel.: 05 73120 60
Pri Grahorju so pridni in delajo vsak dan od 11. do 23. ure.

Ambient:
za odtenek preveč kičasta nouveaurichevska ambientalna baharija, v kateri pa se predvsem zaradi prijaznega natakariata človek dobro počuti

Napitki:
kar nekaj raznolikih polnitev, v vseh cenovnih razredih; posebej omenjamo sauvignon lanthieri iz vipavske kleti, katerega butelja tu stane pičlih 15 evrov

Dostopnost:
bližina avtoceste, veliko parkirišče, nizki pragovi – do Grahorja boste prišli brez večjih težav

Fino:
dimljeni jelenov karpačo rezanci s tartufi

Ne tako fino:
serviranje rostbifa

Karpačo, mešani narezek, rezanci s tartufi in polnjeni lignji so stali 15, jota 5, kilogram rostbifa s kostjo 40, žrebetova taljata 27, navadne sladice 6, spektakularna kugla pa 8 evrov.

»Kar velik dom ima, Srečko. In prav nobel oder je v njem!« je vodja Konzumove ekspedicije na obsežanski Kras na hitro in prek palca zanimivega kulturnega programa poln Kosovelov dom v Sežani pomešal s tomajsko domačijo našega najljubšega poeta. Katerega pravi dom je tako ali tako v naših srcih, ane? No, kakšno uro kasneje, ko smo konzumobil parkirali na velikem, z gruščem utrjenem parkirišču gostilne/ hotela Grahor in nam je, posedenim za s poškrobljenim prtovjem pogrnjeno mizo, v kar malo kičasti jedilnici prijazné od natakarja v roke potisnil flavte še vedno neprekosljive Jazbečeve »intanto« teranove penine, so se stvari postavile nazaj tja, kjer morajo biti.

Kar na Krasu pomeni resno selekcijo sušenega mesovja – Grahor na mizo (takoj za simpatično kremasto telečjo pašteto z opečenim kruhkom) daje na jeziku topečo se panceto, dišečo suho salamo, s pohvale vredno maščobno izolacijo opremljene rezine suhega kareja in na roko nafetkan pršut, za dobro mero pa še nekaj kosov ovčjega sira in parmezana ter skodelico oliv. Fino, a je vendarle vse skupaj – s fabriškim premlevkom od bakalarja vred – ostalo zavito v dišeči dimasti zavesi, v katero se je ovila miza, ko je natakar dvignil stekleno klošo, pod katero so bile v fletno rozeto nanizane tanke rezine z limonino lupino in granatnim jabolkom potresenega surovega jelena. Tale ad hoc dimljeni jelenov karpačo je bil ne glede na ves trud, ki so ga pri Grahorju v spektakelske umetnosti vložili v nadaljevanju obeda, daleč najboljša jed sobotnega kraškega kosila.

Seveda nismo imeli nič proti v polovici izdolbenega parmezanovega hlebca z dolžno vehemenco kremiranim krasnim svežim rezancem, ki jih je na koncu doletela še parfumska kapa frišnega tartufa, niti ne proti spektakelski večkomponentni sladici, v osrčju katere je bila taleča se čokoladna krogla, celo ločeno strežbo sočnih jurčkov in kremaste gorgonzolne omake ter z zelenim poprom nadgrajeno žrebičkovo taljato apruvamo, ampak vendarle je treba pripomniti, da je spektakuliranje z vročim kamnom (ali ceglom ali karkoli je že vroči kvader pod šniclom bil) na primeru rostbifa s kostjo precej brca v prazno. Je namreč tako, da se rezine sicer lepo zorenega in omaščenega kosa govedine med čakanjem na konzumacijo na oni vroči plati prepečejo bolj, kakor bi bilo prav. Skratka – škoda se dela! Malo več domišljije (če v Grahorju že toliko truda vlagajo v prezentacijo) bi pričakovali tudi na krožniku s čisto navadno joto (če človek s polnjenimi lignji težko stori kaj drugega, kot da jih propisno pripravi).

A končni vtis je – podkrepljen s šolsko kremastim primerkom brûléeja, lahkotnim (z biskvitom vred domačim), zelo kavnim tiramisujem ter v zamrznjenem olupku mandarine postreženim silno osvežilnim sorbetom istega citrusa –, da pri Grahorju v prvi vrsti vedo, kakšne spektakle hočejo svojim gostom pokazati, v drugi vrsti pa tudi, da ti spektakli ne smejo zasenčiti esence okusa. Zabavka!