Aminé: 13 Months of Sunshine

Ko je Aminé na začetku pandemije izdal odlično ploščo LIMBO, se je zdelo, da se je šele dobro ogrel, in pričakovanja glede njegovih prihodnjih studijskih izdelkov so bila zares velika. Za zdaj mu jih ni uspelo doseči: LIMBO ostaja vrhunec njegovega opusa, avtor pa se je sčasoma udomačil na presečišču housa in hiphopa, ki njegovim flowom preprosto ne laska toliko kot udarni (t)rap beati. Načelno bi bilo mogoče pričakovati, da ga bo mlačen sprejem albuma, ki ga je posnel s Kaytranado, za vselej izučil, a novi album deluje skorajda kot njegovo neposredno nadaljevanje, le da zveni ležerneje in še bolj razvodenelo. Tkivo, ki povezuje hiphouse poskočnice, so tokrat jokajoče autotune uspavanke, zaradi katerih je plošča prenatrpana z vzponi in padci, kar poruši njeno dramaturgijo.

Benson Boone: American Heart

Kdor v dobi Oranžnoglavca golih prsi neironično vihti ameriško zastavo, očitno ne pozna sramu. Posebej, če gre za pop idola (hit Beautiful Things ste, nezavedno, slišali prevečkrat), ki želi biti novi Springsteen (brez razredne zavesti). Fant v bleščičastih retro kombinezonih imitira Mercuryja in deluje kot lik iz South Parka, mormonska verzija Harryja Stylesa, ki se ti prikaže med spalno ohromelostjo, poje z nadležnim vzhičenjem in dela akrobacije, dokler ji ne zaploskaš. Kot karikatura sekssimbola z avro ameriškega TV-policaja iz sedemdesetih let je tako nekarizmatičen, da se ti kolca po Robbieju Williamsu. Kako po tem sploh nasprotovati rabi umetne inteligence v glasbi? Za strastneže, ki doživljajo razodetja ob pevskih resničnostnih šovih.

Loyle Carner: Hopefully!

Britanski »indie«, katerega razvoj in razcvet spremljamo zadnje desetletje, zveni precej drugače od starejšega, kitarsko zaznamovanega označenca, na katerega najprej pomislimo pri tem izrazu. Mešanje (post)rocka, novega soula, hiphopa, plesnih odvodov … daje dokaj neuniformirane rezultate. Tako, na primer, Loyle Carner na novi plošči precej več poje in manj rapa kot v preteklosti, to počne z nizkim glasom in v ravninski interpretaciji, ki ju nevsiljivo polaga na bendovske osnove. Teme, med katerimi prednjači vloga novopečenega očeta, prežvekuje brez patetike, od kolegov, kot je na primer kakšen King Krule, pa se občutno razlikuje po veliki rafiniranosti in pomanjkanju konkretnejših robov.

Lorde: Virgin

Ko sta Charli XCX in Lorde lani zakopali bojno sekiro in združili moči za remiks komada Girl, So Confusing, enega od največjih hitov brat poletja, je bilo nemudoma jasno, kako goreče feni glasbenice Lorde hrepenijo po njenem novem albumu. Oziroma še bolj po tem, da se novozelandska superzvezdnica na njem vrne k zvoku svoje prelomne plošče Melodrama, od katerega se je pred štirimi leti s folkovsko (in zelo medlo sprejeto) ploščo Solar Power odločno oddaljila. Njihove želje so bile uslišane – no, vsaj deloma.

Vladimir Nabokov: Dober ducat

Vladimirja Nabokova (1899–1977) enciklopedije označujejo kot rusko-ameriškega pisatelja, najbolj znan pa je po romanu Lolita (1955), v katerem se krepko odrasli moški vname za 12-letno deklico.

Zoran Ferić: Potujoče gledališče

Zoran Ferić (1961), hrvaški pripovednik, ki ima prevedena tri dela, romana in zbirko kratkih zgodb, se tokrat loteva družinske sage prednikov. Izhaja iz slike obešenca na beograjskih ulicah med drugo svetovno vojno, da bi uvedel razmišljanje, kako so nekateri mrtvi dvakrat; domoljuba so okupatorji mučili in ubili, ko ga je mati preoblekla, so ga obesili. Vse ukvarjanje s fotografijo in njenimi sencami pa je samo uvod v pripoved o materini družinski zgodovini.

Ritual 

»So to nebesa,« vpraša John Kinsella, ki se v kultnem Polju sanj vrne iz onostranstva. »To je Iowa,« odvrne Ray (Kevin Costner), njegov sin. Iowa je videti nebeško. Celo samemu Rayu se zazdi, da bi to vendarle lahko bila nebesa. V Ritualu, postavljenem v leto 1928, pa je Iowa okužena, zato jo je treba očistiti – Emmo Schmidt (Abigail Cowen) je namreč obsedel hudič. Vse terapije in medikamente so že preizkusili, pa ni šlo. Iskreno rečeno, pomagal bi ji že kak antiepileptik, a logično: nujen bo eksorcizem! »To pa je za nas povsem nova in nenavadna situacija,« dahne skrizirani duhovnik Joseph Steiger (Dan Stevens), potem pa začne film – posnet po resnični zgodbi (največjem eksorcizmu v ameriški zgodovini!) – neutrudno kopičiti utrudljive klišeje (bruhanje, preklinjanje, krotovičenje ipd.), toda brez samoironije in napetosti, kot da so res nekaj povsem novega in nenavadnega. Niso. V eksorcističnih šokerjih smo jih samo v zadnjih nekaj letih videli tolikokrat, da jih ne more poživiti niti Al Pacino, ki je vlogo Steigerjevega mentorja Riesingerja – no, vlogo Maxa von Sydowa iz Izganjalca hudiča – verjetno sprejel le zato, ker je njegov lik nemškega rodu, pa mu je David Midell, ki je pred tem režiral dva odlična in odmevna filma, NightLights in The Killing of Kenneth Chamberlain, rekel, da lahko z nemškim akcentom počne to, kar počne Meryl Streep z italijanskim v Najinih mostovih ali pa s poljskim v Sophiejini odločitvi. (kino)

Fountain of Youth

John Krasinski in Natalie Portman sta »Indiana Jones« in »Marion«, libertinska lovca za izgubljenimi zakladi (in slikami), le da nista nekdanja ljubimca, temveč brat in sestra, ki ju je za pustolovsko iskanje neprecenljivih artefaktov, kot je recimo mitska »fontana mladosti«, ključ do večnega življenja (kot sveti gral ali skrinja stare zaveze), navdušil oče, sicer arheolog/tat, ki mu je ime Harrison. Ker je že mrtev, ga ne vidimo, a v kakem flešbeku bi ga lahko igral originalni Indy, Harrison Ford.

M3GAN 2.0

Terminator, ki ga je leta 1984 v Cameronovem Terminatorju igral Arnold Schwarzenegger, je bil morilski, pošasten, brezčuten robot iz prihodnosti, toda v nadaljevanju, drugem Terminatorju (Sodnem dnevu), je naglo in presenetljivo mutiral v simpatičnega, humanega, sočutnega good guyja, ki se spopade z ultimativno robopošastjo (T-1000). M3GAN, robotinja prihodnosti (igrača prihodnosti, ženski Pennywise), ki ji stas daje plesalka Amie Donald, glas pa Jenna Davis, gre po poti Terminatorja: najprej, v šokerju M3GAN, je bila morilska in pošastna, zdaj, v nadaljevanju, pa naglo in presenetljivo mutira v simpatično, humano, sočutno good girl, ki psa ne bi več ubila kar tako in ki se spopade z ledeno Amelio (Ivanna Sakhno), ultimativno vojaško robopošastjo (pobije svoje stvarnike!), toda ne pričakujte grozljivke, ki bi jo poganjala materinski teror in družinska dinamika (M3GAN, njena znanstvena stvarnica Gemma, Gemmina nečakinja Cady), temveč akcijski film, reimaginacijo Misije nemogoče ( ja, robotinja – jezna, spretna, zvijačna, nevarna, fatalna, prečloveška – postane Ethan Hunt ali pa Jason Bourne, če smo že ravno pri tem), ki jo poganja vse preveč prisiljena geopolitika vojaško-industrijskega kompleksa, vohunskih mrež, umetne inteligence, kriznih žarišč (turško-iranska meja) in narcizma muskovskih tehnoloških gigantov, kar pa ne pomeni, da se M3GAN 2.0 ne drži Terminatorjevega itinerarija, ozaljšanega z bondovskim reševanjem sveta, mežikanjem Metropolisu, kimanjem komediji Sam doma in pozivi k regulaciji umetne inteligence. (kino)

Jurski svet: Preporod

Ko drviš po rollercoasterju, te je na smrt strah, a ne umreš. Preporod – Jurski park 7 – je strukturiran kot rollercoaster: članom ekspedicije (na čelu s Scarlett Johansson, verzijo Indiane Jonesa, kraljico ekstrakcije) in turistične latinskoameriške družine (na čelu z Manuelom Garcia-Rulfom), ki se v tropskih krajih – na »prepovedanem« atlantskem otoku Saint-Hubertu – znajdejo med povsem dereguliranimi hibridnimi, mutantskimi dinozavri (T-Rex je videti kot Gigerjev alien, neki drugi zaver kot žrelo, tretji kot E. T., četrti kot King Kong ipd.), se nič ne zgodi, a jih je ves čas na smrt strah. Dinozavri jih preganjajo, se zaganjajo vanje, jih brezmejno terorizirajo, a nikogar ne ujamejo – vedno se rešijo v zadnjem trenutku. Ta občutek – da se vsakič znova rešiš v zadnjem trenutku – imaš na rollercoasterju. Ubijte me, samo, da se mi nič ne zgodi!

Muzikačaka / Glasbenica, ki ruralno avantpop poetiko dolguje rodnim Halozam

Glasba vokalistke, multiinštrumentalistke in producentke Sare Korošec (1990), ki ustvarja pod imenom Muzikačaka, je pa tudi članica zasedb Banda Haloška! in Plesni, raste iz specifične senzibilnosti, ki izhaja iz življenja v dramatičnem reliefu vinorodnih Haloz. Njen subtilni avtorski izraz, plod fascinacije nad dediščino minimalizma, ambientalne glasbe, avantpopa in ljudske glasbe, obstaja »nekje vmes, med tukaj in tam«, med kantavtorstvom in eksperimentalo, eksistencializmom in psihogeografijo, ruralnim in urbanim občutenjem sveta. Posebej jo privlači ideja ustvarjanja z omejenimi sredstvi in minimalno formo.

Matmos: Metallic Life Review

Tandem Matmos se vrača z novo ploščo musique concrete, na kateri ustvarjalno svobodo ponovno najde v konceptualnem omejevanju. V opusu drznega dvojca so denimo plošče, ki so nastale s sempli zvokov plastike, centrifuge pralnega stroja in kirurških posegov, tokrat pa sta skladbe sestavila izključno iz zvokov, ki jih proizvajajo različni kovinski predmeti, od bakrenih cevi do pribora. Glede na tokratno izbiro vira zvokov je dobršen del plošče presenetljivo spokojen in melodičen – na njej najdemo celo priredbo Badalamentijeve teme za Twin Peaks. Kovina tu ne ropota, temveč zveni mehko, tu in tam skoraj meditativno. To pa se zalomi, ko pridemo do ekscesnega epiloga, dvajsetminutnega kolaža rahlo nadležnih posnetkov, ki zveni kot spremljava neke težaške instalacije.

Holden & Zimpel: The Universe Will Take Care Of You

Se spomnite zatripane scene mestne parade iz kultnega animeja Paprika (2006)? Prvi skupni projekt poljskega klarinetista Wacława Zimpla, avant jazzerja, ki je postal avant elektronik, in britanskega sintofila ter prvaka prog trancea prvega desetletja tega tisočletja Jamesa Holdna deluje kot njen glasbeni ustreznik. A so aranžmaji še bolj nadrealistični, s psilocibinsko fluidnimi sintovskimi arpeggii, niansiranimi linijami klarineta, orgel, violine, algoze, zvoncev, lešnikov in drugimi »naključnimi« elementi. Nenehno valujejo, utripajo in se razraščajo. Živa muzika! Kot izrazito psihoaktivna zvočna tvarina, ki se napaja iz free jazza, krautrocka, gnawe in minimalizma, album sugerira psihonavtsko vizijo impro trancea.

Yaya Bey: do it afraid

Čeprav se je prah, ki ga je Yaya Bey dvignila z lansko ploščo Ten Fold, šele polegel, nam avtorica že streže z novim albumom. Ta je slogovno precej bolj razgiban in poskočnejši kot prejšnji – v uverturi se suvereno dokaže kot raperka, v osrednjem delu plošče preseneti s synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih in prismuknjeno reggae poskočnico, v sklepnem pa s čvrstim hip-housom in acid jazzom –, a Yaya se vseeno najbolje znajde na domačem terenu, torej na radikalno ležernem presečišču neosoula in alternativnega R & B-ja, pri katerem (kot vselej) ne stavi na nalezljivo spevne refrene, temveč predvsem na vajb. K temu pa krepko pripomore tudi skrbno izbrano moštvo (ko)producentov, med katerimi se najbolj odlikujejo člani skupine BADBADNOTGOOD in izjemni DJ Harrison.

Ty Segall: Possession

Ty Segall razume sodobne založniške zahteve in pravila igre. Od leta 2008 disciplinirano in natančno niza albume, praviloma enega na leto, kar je tako rekoč popoln tempo prisotnosti oziroma tega, čemur rečemo ustvarjanje in objavljanje vsebin. Če dodamo še res izjemen občutek za songwriting, frajersko znanje igranja na kitaro, obilo domišljije in raznorazne slogovne ovinke (enkrat je na primer posnel album, na katerem skoraj ne slišimo rabe kitar), lahko brez zadržkov potrdimo, da gre za enega plodnejših in produktivnejših avtorjev s sodobne garažne, psihedelične, glamovske … rockovske strani glasbene scene.

Timothy Garton Ash: Domovina Evropa: osebna zgodovina

Ash je britanski zgodovinar in profesor na Univerzi v Oxfordu, toda od osemdesetih let je bil pisec in kolumnist časnikov Independent, Spectator in Guardian. V njih je poročal o nastanku Solidarnosti, žametnih revolucijah po Vzhodni Evropi, v devetdesetih letih in pozneje pa o vojnah v Bosni in na Kosovu, o oranžni revoluciji v Ukrajini etc. Kar je videl in slišal, je organiziral v knjigo, toda ne kot osebno izpoved, marveč kot razmišljanje, kaj se dogaja z Evropo danes. V času hladne vojne je bila kraj, o katerem so vzhodni disidenti sanjali, da je dežela boljšega življenja. Avtor ima izkušnjo diahronega pogleda, saj so njegovi sogovorniki iz osemdesetih let desetletje kasneje postali predsedniki držav, zunanji ministri in poslanci, od Havla in Geremka naprej. Ker je bil renomiran ekspert, je svetoval Blairu, Bushu, Jr., v zaporu obiskal Honeckerja, se družil z Gorbačovom in Kohlom. Tu piše dobesedno zgodovino iz prve roke, sploh, ker ti pogovori razkrivajo pomenljive podrobnosti, denimo Bush, Sr. ni prišel na slavje ob padcu Berlinskega zidu, ker ga je skrbelo, da bi s tem v Sovjetski zvezi ponižal Gorbačova. V osmišljanju dejstev izvrstno, tudi njegovo hladno konstatiranje, da Evropa ’24 ni več Evropa idej ’89 in da izgublja svetovni vpliv, kar pripiše neuspehu globalnega liberalizma.

Milan Dekleva: Lističi

Milan Dekleva (1946) je vsestranski, na začetkih pesnik, glasbenik, prevajalec, dramatik muzikalov, esejist, nad vsem tem pa v zadnjem času piše tudi prozo. Njegovi romani se večinoma naslanjajo na predelane in literarizirane, vendar še vedno prepoznavne usode iz sveta kulture in umetnosti. Od modernosti razrvani dramatik Slavko Grum, ki ga je Dekleva »prepisal« tudi na podlagi korespondence, ali Alma Karlin, pri kateri sta bolj v ospredju potreba po izražanju in vera v besedo kot popotne izkušnje in zapleti, postaneta sodobnika. Spisal je tudi roman o plesni zanesenjakinji v puščavi, v najboljšem mogočem približku zakotja in severnoameriški različici Herzogovega Fitzcarralda, pa o svobodi in nujnosti na primeru Tomaža Pengova, kolega iz skupine Salamander. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, je Dekleva na preži za osmišljanjem časa, razmišlja tudi o vlogi umetnosti in iskanju smisla v razpočenem in kaotičnem, tu in tam absurdnem svetu.