Chance The Rapper: Star Line

Pred kakšnim desetletjem je Chance The Rapper z mikstejpi Acid Rap in Coloring Book pokazal zares velik potencial, a ga je nato suvereno poteptal s studijskim prvencem The Big Day, osladno odo novopečenemu zakonu. To ni bil le spodrsljaj, temveč karierni samomor: feni so mu kolektivno obrnili hrbet, Chance je poniknil. Ustvarjanja nove plošče, ki je verjetno zadnja priložnost za povrnitev naklonjenosti, se je lotil počasi in metodično, in čeprav zadeva ne doseže veličine prvih izdaj, gre za presenetljivo dostojno vrnitev na sceno. A ta sila prenapihnjena plošča v osrednjem delu, usedlini odvečnega polnila, močno zvodeni, prav tako gostujoči vokalisti, ki se pojavijo v skoraj vsakem komadu, protagonista večidel odločno zasenčijo.

Bregove dere: Zev

Kako osvežujoče je vedno poslušati povsem uigran domači ustroj. Prvenec skupine Bregove dere tako rekoč takoj razkrije svojo finto, in ta je, da gre za ploščo, ki je plod preigravanja in gnetenja v živo, plod ekipe, ki ima za sabo (skupno) odrsko kilometrino, ki se pozna in ki je v skup(i)n(sk)em igranju preprosto suverena. Zev zeva hrupno in res široko, od folka do jazzovskih in rockovskih robov, in za silo lahko trdimo, da gre za muziko, ki bi jo v zgodovinskem kontekstu odkljukali kot naraščaj markantnih domačih raziskovalnih in avantgardnih obrockovskih praks s konca sedemdesetih in osemdesetih let. Že tako visoko dinamično početje dodatno začinijo še dobrodošli pristavki ploskov, dretja in tolkal. Dere, dere, naj samo dere!

Folk Bitch Trio: Now Would Be A Good Time

Folk glasba niso samo balade o morilcih, brade, kariraste srajce in nedezodorirane pazduhe. Melbournski trio tesnih prijateljic s povednim imenom, glamurozno modno podobo in pikantnimi verzi, ki iz zoomerske perspektive popisujejo intimne notranje in zunanje boje, igrivo spodkopava pričakovanja. Tudi pregovorno konservativen in anahronističen folk je lahko … seksapilen. Nalezljivo spevna godba sicer spominja na stotine drugih bendov iz algoritemsko kuriranih plejlist. Očarajo predvsem njihova mehkobna večglasja v duhu countryjevskega in hipijevskega popa šestdesetih let, oddajajo pa tudi močno sestrsko avro, v smislu »ne zajebavajte se z nami!«. Retronostalgična muzika, skorajda preveč idilična za današnji čas.

Amaarae: Black Star

Fountain Baby (2023), druga plošča ameriške pevke ganskih korenin Amaarae, je sodobna R & B-mojstrovina, a kljub peščici viralnih hitov je bila verjetno malo preveč nenavadna, radikalno eklektična in na trenutke tudi preveč eksperimentalna, da bi si avtorica z njo izborila mesto v prvi vrsti protagonistk alternativne R & B-scene, čeprav si ga nedvomno zasluži. Zato jo lahko razumemo, da se je na novem, tretjem studijskem albumu stvari lotila nekoliko bolj preračunljivo.

Peter Jambrek et al.: Soglasje za zgodovinski trenutek 

Knjiga učinkuje kot replika legendarne 57. številke Nove revije, postavljena v izziv aktualnega časa skoraj 30 let pozneje, s prispevki jo podpirajo tudi štirje bivši predsedniki vlade, profesor jedrske fizike, trije nekdanji ustavni sodniki, dva škofa, akademik, kirurg, prvi guverner Banke Slovenije, univerzitetni profesorji, zgodovinarji, publicisti, diplomati, raziskovalci, šolniki etc.

Vinko Möderndorfer: 1980

Vinko Möderndorfer (1958) roman 1980 postavi v prelomni čas, v mesece, ko so vsi – v strahu ali z upanjem – čakali na prelom, ki naj bi ga prinesla Titova smrt. Kar se dogaja na širši, notranjepolitični ravni, pripovedovalec čuti na lastni koži. Študent književnosti se v tem času, čeprav z dolgoletnim dekletom iz gimnazijskih let, aktivnim v družbenopolitičnih organizacijah in zagledanim v njihove utopije, razgleduje naokrog, tudi in predvsem znotraj pivske druščine, ki neugnano in pridušenim družabnim razmeram navkljub veselo in včasih tudi čez mero naliva v marginalnih bifejih.

Skupaj

Nekoč, pred mnogimi leti, še v času globokega socializma, ko se je zdelo, da bodo imeli Slovenci večno brezplačno zobozdravstvo, ko je nastalo »sedem čudežev socializma« in ko še ni bilo multipleksov, so morali v ljubljanskem kinu Union nenadoma prekiniti projekcijo filma – ljubimca sta začela v tej fini, vzburljivi temi fukati, njo je zgrabil silovit krč, on, ves agoničen, pa ni mogel ven, tako da sta obtičala skupaj. V dobrem in zlu. Kar je neznosno bolelo. Posredovati je morala stroka, ki ju je ločila – odnesli so ju na nosilih.

Popolna zveza

Popolna zveza je romantična komedija, ki ni komična, do romantike – romantične ljubezni – pa je skeptična. Zato se prolog odvrti v kameni dobi – med jamskimi ljudmi, sredi jamske romance, sredi »popolne zveze«. Kot romantična verzija Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju. In Popolna zveza, film Celine Song, avtorice Preteklih življenj, je res Odiseja – zgodba o vračanju domov, metazgodba pravzaprav, saj po eni strani popisuje vračanje povnanjene, svojemu bistvu odtujene romantične komedije k sebi, k »duhu« romantične komedije, po drugi strani pa orisuje vračanje ponovno združenih ljubimcev k svojemu izvoru, k prekinjeni, izgubljeni ljubezni. A vmes morata premagati hudo, strašno, največjo oviro – ljubezen. Lucy (Dakota Johnson) je ženitna posrednica – analogna verzija aplikacije za zmenke, analogni algoritem za popolno zvezo, perfect match, tinder za bogate. Zaposlena je pri prestižnem newyorškem podjetju, ki prestižnim možem išče žene in prestižnim ženskam može, jasno, na osnovi skupka lastnosti in preferenc (potencialnih ujemanj), ki ga klienti in klientke iščejo, a tudi sama Lucy, ki je sicer prepričana, da se z nikomer ne ujema, in ki svoj posel res obvlada (kopica njenih »posredovanj« se je končala s poroko, happy endom), postane le tinderski predstavitveni skupek lastnosti in preferenc, ko na zabavi – v duhu Petdesetih odtenkov sive – spozna Harryja (Pedro Pascal), atraktivnega, inteligentnega, razgledanega, duhovitega, nežnega, netoksičnega finančnika (private equity), skupek lastnosti in preferenc, ki bi bil perfect match za vsako njeno klientko (če ne že kar za vsako žensko). Vsaj tako meni Lucy, ki pa na isti zabavi – v vlogi natakarja – sreča svojega nekdanjega fanta Johna (Chris Evans), revnega, nesojenega igralca, ki še vedno – pri dobrih štiridesetih – živi s trumo cimerjev in ki ga je pred leti pustila zaradi finančnih razlogov, saj njegova falirana igralska »kariera« ni obetala ekonomske varnosti in stabilnosti. Ljubezni se je odpovedala iz strahu pred revščino.

Sanje

»Moje življenje je v oblaku,« pravi Johanne (Ella Øverbye), norveška najstnica, ki piše dnevnik/roman. Ko je bila mlajša, je plesala klasični balet, a je potem brala, da klasični balet temelji na zastarelih odnosih med spoloma. »Morali bi ga ukiniti.« Zdaj jo bolj vleče sociologija. Veliko bere, a ne zato, da bi izvedela resnico, temveč zato, da »kam grem in da pridem do sebe«. In res, ko bere, vidimo, da joče, sanjari, hrepeni, zgrabi jo tudi »močen, ščemeč občutek želje, da bi bila ob nekom popolnoma gola«, da pa tega, kar pade z oblakov, ne bi odplaknil dež, se skrivaj zaljubi v Johanno (Selome Emnetu) – svojo novo učiteljico norveščine in francoščine. Na vsak način ji skuša ugajati. Če je ne vidi, je dan izgubljen. Občutek ima, da je nekaj med njima. Ko vidi volnen pulover na njeni goli koži, ji telo kar zadrhti. Ves čas misli nanjo. Ob njej se počuti tako, kot da sta par. Kot da sta si namenjeni. Sanja in sanja in sanja, tako da bi lahko citirala Prospera, ki v Shakespearovem Viharju famozno oznani: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

Anamaria Bagarić / Plesalka, ki s plesom raziskuje notranjost

V plesni predstavi Preveč sveta se skriva v meni, kjer sledi filozofiji japonskega plesa buto, občinstvo ne vidi njenega obraza. Ona pa ne vidi njih. Pravzaprav je ves čas v ospredju njen hrbet – kot stičišče notranjega in zunanjega sveta, ki zanjo pomeni »pravi notranji jaz«. »Ko odstraniš dlani in obraz, vse, kar običajno kažeš drugim, ostane kot nekaj najbolj pristnega,« pravi plesalka in koreografinja Anamaria Bagarić (1991). Čeprav je vsaka izvedba predstave nekoliko drugačna, je hrbet vselej v ospredju. Skozenj poskuša izraziti prenasičenost informacij, ki se dan za dnem zažirajo v telo, in občutek nemoči, ki se pri tem poraja; odpreti vrata v notranji monolog telesa. Ples je zanjo vseživljenjsko raziskovanje.

Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You

Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.

Mass of Debris: Unspoken Remains

Ko vsa kulturna produkcija teži k algoritmizaciji, je ustvarjanje eksperimentalne glasbe radikalna gesta. Raziskovalni izraz Luke Zabrica, šolanega altovskega saksofonista, skladatelja in improvizatorja, raste iz dolge tradicije impra. Njegov frišni projekt s tremi kitaristi prinaša zbirko hermetičnih, teksturno večplastnih postjazzovskih del, polnih kakofoničnih erupcij, tesnobnega dromljanja in tu in tam spokojnih intermezzov. Osvežilna je njegova nepretencioznost. Namesto pregovornih velikih konceptov godbo napajajo avtobiografski elementi: muziciranje s frendi, petje mame in babice z demenco, kraški škržati, obisk doma za ostarele, poletni popoldan v gozdu. Drobovna avtorska muzika za iskalce drugačnega.

JID: God Does Like Ugly

Splošno mnenje je, da je JID že lep čas na dobri poti, da postane eden najboljših, celo eden najboljših vseh časov. Njegovi prejšnji plošči sta bili skorajda brezhibni, kritiki niso varčevali s poveličujočimi primerjavami z velikani, kot sta Kendrick Lamar in Outkast, njegovo nadarjenost pa so ob poslušanju tiktokovskega megahita Surround Sound prepoznale tudi širše možice. Pričakovanja v zvezi z novim albumom so bila zato morda enostavno prevelika: če bi mu prisluhnili brez tega konteksta, bi bili verjetno osupli, tako pa nas pusti malce hladne. Avtor tokrat razgali predvsem svojo nežnejšo plat, pri čemer zna tudi balade dostaviti z brzostrelkastimi flowi, a tokrat je preveč zapostavil tisto, kar mu gre najbolje – skladanje surovih bangerjev, saj so ti tu v manjšini.

The Black Keys: No Rain, No Flowers

Kaj dvojec The Black Keys sploh še lahko pokaže leta 2025 – po skoraj četrt stoletja delovanja, po dvanajstih izdanih albumih, po (ponovni) »redefiniciji« ali popularizaciji blues rocka, po jasnem in načrtnem premiku v »sredino«, po številnih sodelovanjih z različnimi »superproducenti« …? Najkrajši odgovor bi bil: »Ne prav veliko.« Daljši pa bi se glasil, da zna postreči s korektnim sredinskim izdelkom, ki mu je težko kaj posebnega očitati, a to je pravzaprav ena od glavnih težav. No Rain, No Flowers je polikan skupek pop-soul balad, poprockovskih ekvivalentov, udarnejših poprockerskih hitičev … Skratka, skupni imenovalec je jasen.