Skepta & Fred Again..: Skepta .. Fred

Tovarna hitov na dveh nogah Fred Again.. se je tako rekoč čez noč prelevil v pravo institucijo, temu primerno pa se je začel pajdašiti s samimi velikani: moči je zdaj združil s prvim možem britanske grime scene, Skepto. Fred je z odlomkom čvrstega bangerja Victory Lap dražil v živem prenosu studijske seanse s streamerjem PlaqueBoyMaxom, feni so ponoreli in soglasno vzkliknili: »Hočemo še!« Njihova želja je bila uslišana. Tandem je posnel še štiri komade, a ti se brez izjeme skrivajo v senci omenjenega hita: ko se Fredovi beati prilagajajo ustaljenim smernicam grimovske estetike, zvenijo dokaj anonimno – kot bi jih sproduciral katerikoli od običajnih Skeptovih sodelavcev –, ko pa ostaja zvest svojemu značilno evforičnemu zvoku, pripravi teren, na katerem nima Skepta kaj iskati.

Etceteral: Kimatika

Domači avdiovizualni trojec še nikoli ni zvenel tako čvrsto in precizno! Kombiniranje nemirno utripajočih elektronskih sekvenc, tuljenja gromkega bariton saksofona, igrivega udarnega bobnanja, ostrih sintetizatorskih melodij in neposrednih, z zvokom sinhroniziranih vizualij je bilo izjemno učinkovito že prej, tokrat pa Etceteral ravna še bolj zgoščeno, večplastno, kompaktno, premišljeno in nadzorovano. Kimatika je kljub temu poliritmično izmuzljiva bonanca, ki ji ob neprestanem prekopicavanju in bezljanju stežka sledimo in ki se malce umiri šele čisto pri koncu. A neštete zamisli so sčiščene, motivacija jasna, rezultat pa hudo oprijemljiv. Bolj skoncentrirano kot trojni paradižnikov koncentrat.

Kreek: Kreek

Hvala bogu za metalce, zaradi njih je avtohtona elektronska scena manj zaspana. Po Warlordu Chipmonku in Franklyju debi Matije Dolenčića (bobnar pri zasedbi Jolted, ex Inhibis) dodatno poglablja enigmo, zakaj člani težkokitarskih bendov radi delajo abstraktno brainfeederjevsko elektroniko. Kreek prinaša izbor desetih raznolikih avtorskih beatov, ki niso za raperje, oziroma komadov, ki niso za didžeje. Sintovski riffi tu in tam žežijo kot kitarsko žaganje – sludge metal sreča IDM! Všečna so tudi tolkala z akustično patino. Muzika je razpoloženjsko razgibana in produkcijsko domiselna (od lo-fi pianina do resnega zvočnega dizajna), s feel good, introspektivnimi in tudi bolj emo momenti, fajn kulisa za roadtripe, samotno ustvarjanje in rezanje zelenjave.

Blood Orange: Essex Honey

Devonte Hynes je pestro ustvarjalno pot pr ed dobrimi dvajsetimi leti začel z dance-punk muho enodnevnico Test Icicles, jo kot kantavtor nadaljeval pod psevdonimom Lightspeed Champion, zares pa se je razbohotil s projektom Blood Orange, ki je zdaj, po sedemletnem zatišju, obrodil peto dolgometražno ploščo.

Honoré de Balzac: Oče Goriot

Skoraj dve stoletji po izidu ima Oče Goriot še naprej bralno magijo, da bo bralec, ki knjige ne prebere v enem dnevu, v naslednjem opustil druge interese, da bi zgodbo prebral do konca. Njegova moč je vsaj trojna. Uprizarja družbeno povzpetje svojih junakov z obrobja, ki jim po naravnem ritmu bivanja nikakor ne bi uspelo – Moški so nosili suknje, ki bi jim težko uganili barvo, čevlje, ki bi jih v elegantnih četrtih vrgli med smeti … in vendar so se vsi ponašali s krepko grajenimi telesi. V uvelih ustih so škrtali ostri zobje. Potem slika prehod z malomeščanskih obzorij v svet aristokratskih bonvivanskih intrig. Tako grof postavi ženi usodno vprašanje: ali je kateri od najinih otrok sploh moj, na katero mu grofica nedolžno odvrne – eden, najstarejši; kar pa ne sproži družinskega viharja. Vse skupaj zapelje še v psihopatologijo odnosov med starši in otroki, ki se ne konča v moralizmu, ampak v morbidnem in ciničnem realizmu.

Avgust Demšar: Vrelec življenja

Avtor (1962), ki ustvarja pod imenom Avgust Demšar, je med najuspešnejšimi domačimi pisci kriminalk, k največ njihovim razpletom pa je prispeval policijski inšpektor Martin Vrenko. Včasih tudi intuitivno, in ker so mu očitki o njegovih metodah verjetno prišli na ušesa, se zdaj, v zdravilišču, kjer se ukvarja s sanacijo poškodbe, ki jo je staknil kot stranski in zasebni preiskovalec v vasi Vodnjaki, o čemer smo brali v Demšarjevi s trupli nastlani trilogiji Vodnjaki, v notranjih monologih spoprijema tudi z odgovori na vprašanja o razmerju med razumom in intuicijo pri policijski preiskavi. Ali pa med reševanjem sudokujev razmišlja o rešetki, ki jo mora policijska preiskava brez preostanka zapolniti.

Brick

Nemški triler Brick je film premise: stanovalci neke večje stavbe nenadoma v grozi ugotovijo, da jih obraščajo zidovi iz kovinskih opek. Jasno, stanovalci, ki jim predseduje stravmatizirani par (Matthias Schweighöfer & Ruby O. Fee), postanejo ujetniki teh opek – ne morejo ven. Kričijo, se žrejo, odkrivajo svoje supermoči. In jasno, panično iščejo ključ, ki bi jih odklenil. Minecraft sreča Ruševine, ki srečajo Sobo za pobeg, ta pa Kocko, toda vse skupaj, zavito v trendovski distopični orwellizem, je videti kot cinična karikatura »stanovanjskega vprašanja«. 

Priklicano zlo 4: Poslednji obredi

Priklicano zlo se dogaja leta 1986, zato bi pričakovali, da bo številčna krščanska družina, ki jo napadejo zli duhovi (krivo je demonično zrcalo!), na pomoč poklicala Petra, Raymonda, Egona in Winstona, parapsihologe, poklicne izganjalce duhov, protagoniste tedanjega megahita Izganjalci duhov (1984), a – kot je običaj v sagi o Priklicanem zlu – na pomoč pokliče zakonca Warren, Lorraine (Vera Farmiga) in Eda (Patrick Wilson), paranormalna detektiva, šarmantna izganjalca demonov, ki še enkrat pokažeta, da lahko Zlo premaga in preseže le močna, tradicionalna, heteronomna zveza in da zakonski par naredijo preizkušnje, ki jih mora – magari s kančkom samoironije – prestati in pretrpeti, če hoče, da njuna zveza dobi aplavz večnosti.

Jona

Jona je depresiven film, ki neskončno uživa v depresivnosti – v vsakem njenem vidiku, vsakem njenem odtenku. Ne more se ji upreti. Munir (Georges Khabbaz), lakonični, otopeli, razrvani Nemec turškega rodu, tihi desperado, je namreč videti tako, kot da je fasal popolni vihar kapitalističnih bolezni – stres, tesnobo, depresijo, izgorelost in kar jih je še (z onemoglo, dementno materjo vred). In ker mu zdravnik priporoči, naj se malo odpočije in sprehodi, se odpravi na otok, kjer se nastani pri starejši hotelirki (Hanna Schygulla), utelešenju najcenejše arty empatije, toda otok hitro postane morbidni impersonator Munirjeve agonije – pokrajina je mučna, ogolela, siva, mračna, turobna, zapuščena, močvirnata, nebo visi kot skala, morje poplavlja, pripravlja se nevihta.

Ujet pri dejanju

»Ljudje umirajo zaradi mene,« dahne Hank Thompson (Austin Butler), stravmatizirani newyorški natakar, nekdanji bejzbolist in alkoholik, antijunaški in brezciljni nobody v dobi Giulianijevega železnega županovanja (situiran z Zoë Kravitz), ki se mu svet nenadoma, res v trenutku, postavi na glavo – ničesar ni zagrešil, le ustregel je sosedu (Matt Smith), Britancu z mohawk pričesko, ki ga je prosil, če mu čuva mačka. In zdaj ga preganjajo, mučijo in terorizirajo vsi od temnopolte policijske detektivke (Regina King) in rusko-ukrajinskih gangsterjev do dveh »pošastnih« hasidskih ortodoksov (Liev Schreiber & Vincent D’Onofrio) in portoriškega zavratneža (Bad Bunny), ki hočejo »nekaj«, a sam ne ve, kaj, dokler v mačkovi igrački ne najde ključa, ki odklepa tisti »nekaj«.

Raj temelji na fašizmu

Ker se Nemčija deset let po prvi svetovni vojni čedalje bolj gospodarsko sesuva, politično mrači in fašizira, se dr. Friedrich Ritter (Jude Law), fanatični, mizantropski, kvaziničejanski filozof bolečine (»V bolečini najdemo resnico in v resnici odrešitev«), in njegova žena Dore (Vanessa Kirby), sicer žrtev multiple skleroze, protestno preselita daleč stran, na Floreano, enega izmed Galapaških otokov, kjer se jima čez tri leta pridružijo še Heinz Wittmer (Daniel Brühl) z ženo Margret (Sydney Sweeney) ter elegantna, manična, hedonistična, makiavelistična »baronesa« Eloise Bosquet de Wagner Wehrhorn (Ana de Armas), samozvano »utelešenje popolnosti«, ki hoče tam zgraditi razkošen hotel in ki pride z dvema ljubimcema (Felix Kammerer & Toby Wallace), toda z njimi pripotuje tudi fašizem.

Mladi heglovci

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer mali Basri poletne počitnice preživlja s svojimi tremi starejšimi brati, Zekirjem, alias Junakom, Zarifom, alias Direktorjem, in Zanijem, alias Kavbojem, ki tam – kot že četrta generacija pastirjev – pasejo na stotine ovac, jasno, s pomočjo kopice šarplanincev (z imeni kot Hitler, Tito, Stalin ipd.), bolj ko ne potomcev in potomk iste matere, saj je to edini način, da se ne pobijejo med sabo. Zarif s čredo vsak dan prepešači 30 kilometrov, Zani čofota v vodi, Zekir pa se spomni dne, ko se je rodil. Vsak ima svojo nalogo. Včasih molzejo, včasih sanjarijo.

Hristijan Nashulovski - Naash / Modni oblikovalec, performer in vizualni umetnik, ki raziskuje meje telesa

Kljub mladosti (rojen je leta 2004) – in dejstvu, da se je šele pred nekaj leti iz rodne Makedonije preselil v Ljubljano – je s svojo markantno pojavo in edinstvenim umetniškim izrazom hitro pritegnil pozornost domače in širše umetniške scene. Njegovo ustvarjanje sega na področje modnega oblikovanja, performansa in vizualne umetnosti, ki se pri njem ves čas prepletajo, pri čemer je vsemu skupno raziskovanje telesa kot nosilca izraza, izkušnje in interpretacije prostora.