Kokoroko: Could We Be More

Londonski afrojazz oktet si je pred leti ime ustvaril z nepričakovanim hitom Abusey Junction, ki so ga YouTubovi algoritmi iz neznanega razloga priporočali tako rekoč vsakemu uporabniku, čigar zgodovino brskalnika je krasil kakšen ležeren jazzovski komad. Skladba sicer še danes zveni zares čudovito, a zdi se, da Kokoroko od njene izdaje ustvarja v senci te srce parajoče melodije. Takšen vtis je sprva naredil že njegov koncert v Trstu, potrdil ga je nastop na Drugi godbi, zdaj pa ga je zabetoniral zasedbin dolgometražni prvenec. Could We Be More je sicer povsem elegantna zbirka spokojnih jazz in funk kompozicij ter občasnih felakutijevskih poskočnic, a potrjuje, da je Kokoroko one-hit-wonder, katerega poslanstvo je predvsem ustvarjanje prijetne, a ne pretirano impresivne zvočne kulise. Več

Two Shell: Icons

Če bi me vprašali, kdo danes uteleša duha napredne plesne elektronike, bi vas hipoma usmeril na anonimni dvojec Two Shell, trenutno eno najaktualnejših imen z Otoka. Njegova vizija tako imenovanega UK techna (ki ima drugačno genealogijo od nemškega oziroma ameriškega) obstaja v postčloveškem času omamnih kiborških vokalov in razvrednotenih popkulturnih časovnic, kjer preteklost in sedanjost sobivata v tihožitju. Predstavlja poroko nizkega popa in visoke avantgarde, možatega techna in nebinarnega hyperpopa, resnega in samoironičnega, resničnega in virtualnega. Drugače, kot velja za večino hajpanih sovrstnikov, ima priljubljenost tega dvojca oprijemljivo substanco v dejansko unikatnih produkcijah, ki v mnogočem presegajo naš kulturni čas. Več

Carlos Niño & Friends: EXTRA PRESENCE

Vsaka scena ima svoje skrite nosilce. Losangeleška ima med drugim Carlosa Niña – muzikološkega multitaskerja in vsestranskega glasbenega delavca, ki projekt »& Friends« neguje že kakih petnajst let. EXTRA PRESENCE je nadgradnja dve leti stare plošče Actual Presence, na njej pa – z zajetno druščino prijateljev – lepi »spiritualni, improvizirani, vesoljski kolaž«. Ta je odpičen, eteričen, nežen, z občutkom precizen ... Po uvodni jazzovsko razpoloženi nemirnosti se hitro ugnezdi v polju mnogoplastne mojstrsko sestavljene ambientalne muzike, ki se premika potrpežljivo. Noben zvok ni odveč, oziroma vsak ima svoj mini namen. Če se že moramo vdati vsem pozivom k meditiranju, naj bo tole soundtrack te kapitulacije. Več

Caterina Barbieri: Spirit Exit

Zgodovina glasbene avantgarde 20. stoletja (in razprava o ključnih akterjih), v kateri najpogosteje opletamo z imeni, kot so Schaeffer, Stockhausen, Xenakis in Cage, večinoma ni dovolj temeljita pri popisovanju epohalne vloge vizionark, ki so postavile temelje sodobne elektronske glasbe. Delia Derbyshire, Daphne Oram, Wendy Carlos, Pauline Oliveros, Laurie Spiegel, Suzanne Ciani in Éliane Radigue so le nekatere od ikoničnih glasbenic 20. stoletja, brez katerih ne bi bilo sodobnih avantgardistk, kakršna je skladateljica in mojstrica analognih sintov Caterina Barbieri. Predstavnica aktualnega vala konceptualno uokvirjene, producentsko in aranžmajsko progresivne, po vseh klasičnih parametrih avantgardne elektronske glasbe, ki najpogosteje (za)živi v kontekstu raznih muzejev, galerij, napredno kuriranih festivalov in drugih visokih kulturnih institucij, se je v zadnjih letih (ob imenih à la Eartheater in Lyra Pramuk) na mednarodni sceni vzpostavila kot ambasadorka robnih sfer med eksperimentalno, elektronsko in sodobno komponirano glasbo. Toda čeprav je bil njen pristop k elektronskemu minimalizmu, repetitivnim arpeggio melodijam, nenavadnim vokalnim vložkom, ekstazi trance glasbe in večplastnim ambientalnim sozvočjem še pred pol desetletja nekaj revolucionarnega, nas njen peti album pušča dokaj hladne. Več

Damir Globočnik: Spomeniki

Trije ducati javnih spomenikov iz časa Franca Jožefa, Karađorđevićev in prvi partijski iz poletja 1945 običajno prinesejo togo faktografijo, umetnostni zgodovinar Globočnik pa jih je spremenil v napeto branje, v katerem zgodbe vratolomno preobračajo svoje tokove. Ko so za Prešernov spomenik v Kranju 1852 rodoljubi zbrali lepo vsoto goldinarjev, je nekdo protestiral, da medtem njegovi otroci umirajo od lakote, in so del vsote primaknili deci. Za misijonarja Knobleharja so sklenili, da iz Neaplja pripeljejo njegovo truplo in mu postavijo velik spomenik, a so ga v mnoštvu idej postavili v Kartumu, na domačiji spominsko ploščo (1867), večino denarja pa dali za misijone, za pisca njegovega življenjepisa in za skupino, ki je obiskala in odprla grob. Odkritje spomenika Anastaziju Grünu (1886) je ljubljanski župan hotel prepovedati, potem so stari Slovenci divje demonstrirali in v slabem letu nanj izvršili 27 atentatov z barvami in jajci. Slava cesarju Francu Jožefu (1908) bi morala biti samoumevna, a vmes se je pripetilo, da je podjetje z marmorjem bankrotiralo in trije advokati so marmornatega cesarja reševali iz stečajne mase; ko so ga desetletja kasneje zamenjali z Miklošičem, je arhitekt protestiral, ker ga niso vprašali za privolitev. Slomškov kip v Mariboru (1878) je doživel prepoved svečanosti, še prej je organizacijski odbor prosil Bleiweisa za posrednika pri nižanju cene kiparja, ki je bil izbran pod pogojem, da kip spremeni, da bo bolj podoben Slomškovemu portretu. Več

Max Seeck: Lov na čarovnice

Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju. Več

Tako se je končalo poletje

Robert Altman je leta 1966 za studio Warner posnel Odštevanje, astronavtsko dramo, ki pa je v kino prišla šele leta 1968: Jack Warner je namreč Altmana že pred koncem snemanja nagnal. Zakaj? Videl je prizor, v katerem sta dva igralca govorila hkrati, simultano, drug čez drugega. Ne, igralec ni počakal, da je drugi svojo repliko povedal do konca, ampak je govoril kar čez njega. In narobe! Šokantno! Nezaslišano! Warner, ki je očitno pozabil, da je Howard Hawks z overlappingom briljiral že v štiridesetih letih (Njegovo dekle Petek), je ponorel: »Ta idiot je pustil, da igralci govorijo drug čez drugega!« Kaj je pa dobri stari Jack vedel, da bodo »prekrivajoči se dialogi« postali Altmanov zaščitni znak in njegov prispevek k novoholivudski filmski revoluciji. Več

Hiter kot strel

Brad Pitt je plačanec, poklicni morilec, hitman – ime mu je Ladybug. Po naše: Pikapolonica. Trenutno je v zenovski fazi – rad bi se izboljšal, prenovil, senzibiliziral, razsvetlil. »Če deliš mir, prejmeš mir.« Pištolo zato pusti doma, ko ga glas njegove upravljalke (Sandra Bullock) pošlje na japonski vlak ( ja, na hitrega kot strel, tistega, ki drvi med Tokiem in Kjotom), kjer naj bi le pobral neki srebrni kovček (to je vse, nič lažjega), toda ko zgrabi kovček, ugotovi, da je vlak poln poklicnih morilcev, ki hočejo ta kovček – ali pa le maščevanje, to jed, ki najbolj tekne, če jo servirajo hladno. Ja, vsi so povezani – kot potniki v Umoru na Orient ekspresu. Med njimi najdete prepirljiva angleška »dvojčka«, Limono (Brian Tyree Henry) in Mandarino (Aaron Taylor-Johnson), originalna varuha kovčka (in zavoženega sina Bele smrti, skrivnostnega vodje japonskega podzemlja), ki delujeta kot reimaginacija onih dveh gospodov iz bondiade Diamanti so večni (ali pa onega vica o dvojčkih iz Forresta Gumpa), nedolžno šolarko (Joey King), ki je v resnici cinična, škorpijonska in fatalna kot Atomska blondinka, mehiškega kartelskega grizlija (Bad Bunny), ki hoče maščevati svojo ženo (nož je njegov forte), nemško zastrupljevalko (Zazie Beetz) in celo japonski duo, Očeta (Andrew Koji) in Starešino (Hiroyuki Sanada), kar seveda pomeni, da se vlak, ta neskončni, nori, stresni, neonski, klavstrofobični koridor, prelevi v neutrudni tarantinovsko-ritchiejevski kaos evforične in absurdne akcijske koreografije, maničnih komičnih gegov, ozkih prehodov, katan, letečih glav, samurajskih rifov, frenetične nelogičnosti, kulturnih trkov, silovite toksične besnosti in deadpoolovskega trušča. Tu je vedno bližje do Hollywooda kot do zadnje postaje. Več

Nak

Če hočete videti, kaj bi se zgodilo, če Bližnjih srečanj tretje vrste ne bi režiral Steven Spielberg, temveč M. Night Shyamalan, potem si poglejte Nak, bližnje srečanje z novo intergalaktično – neznano letečo – vrsto. Hudo introvertirani, dislektični OJ (Daniel Kaluuya) – Otis Junior, ne tisto, kar mislite – in Emerald (Keke Palmer), njegova temperamentna sestra, potomca pozabljenega, izrinjenega, izbrisanega, potlačenega temnopoltega džokeja (prvega filmskega zvezdnika!), ki je jezdil konja na prelomnih, legendarnih kronofotografijah Eadwearda Muybridga (te so leta 1878 – s pomočjo baterije kamer na dirkališču v Palo Altu – nedvoumno pokazale, da ima konj v galopu tu in tam – pač intervalno – vse štiri tace v zraku!), živita na osamljenem puščavskem ranču v kalifornijski Santa Clariti, kjer urita konje, ki jih rentirata Hollywoodu (včasih se kaki živali na snemanju tudi zmeša, tako da – kot šimpanz – pobije kompletno ekipo), toda zlagoma dobita občutek, da se v oblakih nad njunim rančem potika neka čudna, skrivnostna, izmuzljiva, nezemeljska »entiteta«, morda NLP. Ranč ne vrže veliko denarja, zato si – kot tipična podjetna, libertarna Kalifornijca, ameriška sanjača – domislita boljšega posla: če bi ta NLP posnela, bi ju to pripeljalo najmanj v šov Oprah Winfrey – postala bi slavna in bogata. Več

Orkester

Ciminov Lovec na jelene se začne v Clairtonu, malem pensilvanskem mestu, v katerem etnični, slovanski proletariat preživlja orjaška jeklarna, ki pa je samo mesto prelevila v zakotno, pozabljeno, zasmrajeno vukojebino, ne ravno deželo priložnosti. Ne torej kot kraj, ki je bil njihovim staršem, priseljencem, obljubljen, temveč kot kraj, iz kakršnega so njihovi starši zbežali. Tu so vsi po malem obtičali – brez kake perspektive. Zapijajo se – in ob tem pojejo. Edina priložnost, da malce zbežijo in se znorijo, je Vietnam. Več

Plesalka, koreografinja in piska, ki se potaplja v sanje

Njene sanje so bile vedno zelo žive. Imela je navado, da jih je zapisovala, a tedaj še ni bila zverzirana v nobeni tehniki, ki bi ji lahko pomagala pri njihovi analizi. Potem pa je leta 2010 nekaj časa bivala v New Yorku, kjer je zbirala gradivo za doktorat. Tedaj se je ukvarjala s kolonizacijo imaginacije, ikonografijo in podobami, ki jih ljudje doživljajo in konzumirajo – zdelo se ji je, da so od njih odtujeni, da so v nekakšni množični hipnozi. Odtujenost imaginarija, jezika in podob je navdihnila tudi njen takratni performans Bliss. Več

Rico Nasty: Las Ruinas

Ekstravagantna ameriška raperka Rico Nasty z novim mikstejpom resda utrjuje status ene od najdrznejših izvajalk na polju brezkompromisnega, punkovsko surovega hiphopa, a Las Ruinas je hkrati projekt brez repa in glave, ki kar kliče po bolj razdelanem, bolj kohezivnem konceptu. Začne se sicer po pričakovanjih, v avtoričinem značilno hrupnem slogu, polnem kričeče vznesenega rapanja in hudo distorziranih podlag, ki so tokrat pogosto začinjene z naspidiranimi jungle beati, a zadeva kmalu zatava v nepovezan žanrski eklekticizem, ki z zavoji na polje EDM-a – ter s sodelovanjem s producenti, kot je Marshmello – ustreli v prazno, spodrsne pa ji tudi pri spokojnejših skladbah, s katerimi zaključi ploščo. Čeprav mikstejp ne deluje kot celota, je na njem nekaj najboljših singlov v njenem odličnem opusu. Več

DOMi & JD Beck: NOT TiGHT

Prvenec, na katerem se kot gosti zvrstijo Herbie Hancock, Snoop Dogg, Busta Rhymes, Mac DeMarco, Anderson .Paak ...?! Naveza dveh mulcev, wunderkindov klaviaturistke DOMi in bobnarja JD Becka, je dobila zalet s spletnimi odlomki, v katerih ležerno, a virtuozno nametava izjemno zahtevne gruve mehke plati jazza. Podobno se loti tudi albuma NOT TiGHT, ki je na prvi posluh nežna, mila, prijetna in prijazna pletenica instrumentalov in novojazzovskih popevk s soulovskim pridihom. A pod glazuro tiči ohlapno, vendar stoodstotno zastrašujoče uigrano preigravanje obrazcev, ki jih v učbenikih jazza ne najdemo. Tiči drobljenje domiselno nemogočih ritmičnih zank in nenadnih melodičnih ovinkov. Hudič je v podrobnostih. Več

Florist: Florist

Debitantska plata newyorškega indie kvarteta pod vodstvom kantavtorice Emily A. Sprague, ki je nastala v slikovitem okolju doline reke Hudson, vzpostavi zares idilično zvočno okolje. Zasedba je razvila svojo vizijo spokojnega sodobnega folka, prepredenega z božajočim ženskim vokalom, mehkimi kitarskimi blagozvočji in zelo diskretnim bobnanjem. Estetsko album ne prinaša ničesar zares omembe vrednega. Njegova moč je v tem, da nas posrka v ljubek ruralni kontekst, gorsko kočo v zgodnji jeseni ali barako ob kakem pozabljenem jezeru. Četudi bend stavi na tako imenovano estetiko cottagecore (fetišizacija podeželja), je v tem precej pristen in prepričljiv. Za fene Sufjana Stevensa, Clairo in Gregory and the Hawk. Več

Beyoncé: Renaissance

Malokomu uspe, da se na vrhu obdrži toliko časa, kot to uspeva R & B-veteranki Beyoncé. Dobitnica 28 grammyjev kult osebnosti med drugim ohranja tudi z dolgimi diskografskimi zatišji, med katerimi skrivnostno ponikne, nato pa jih sunkovito prekine z velikopoteznimi albumi, ki razburkajo tokove v mainstreamovskem popu. Na sedmem solističnem albumu Renaissance to stori s poklonom veličastni zapuščini temnopoltih pionirjev plesne elektronike in queerovske klubske kulture. Več

Malcolm Gladwell: Pogovarjanje z neznanci

Torej priročnik o smereh pogovorov z ljudmi, na katere trčimo prvič? Stare vzgoje so predpostavljale nevarnost in so zato mladim polagale na dušo – ne pogovarjaj se z neznanimi, ki te ogovorijo na ulici. Enako Gladwell opisuje tragične primere, ki jih je porodila napačna komunikacija z nepoznanimi. Na začetku je presoja – kako oceniti neznančev značaj? Nekaj, kar se sliši enostavno, zgledi hitro ovržejo. Tu avtor opusti slehernike in pobira zglede velikih likov. Britanskega premiera Chamberlaina, ki se je sestal z nemškim kanclerjem Hitlerjem in ga zgodovinsko usodno napačno ocenil. Ne, to ni bila izjema, tudi CIA je zgrešeno presodila svoje agente na Castrovi Kubi. Podobno je bilo pri zloglasnem finančnem prevarantu Madoffu, številnih žrtvah posilstev na zabavah v ameriških kampusih, ubitih aretirancih pri policijskih intervencijah etc. Seveda ni dileme, kdo so tu negativci, a pisec naredi korak naprej: ali bi se žrtev lahko izmaknila katastrofi? Njegova finalna poanta je logična – ker se ne znamo pogovarjati z neznanci, nazadnje obsojamo neznanca, kadar gre kaj narobe. Toda čemu potem knjiga? Mar bralcu razkriva veščine varne distance pri srečevanju z nepoznanimi? Več

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni. Več

Purple Hearts

Cassie (Sofia Carson), liberalna natakarica in barska pevka, ne ravno Lady Gaga (bolj Piper Perabo iz Dobrih mrh), ima sladkorno, zato potrebuje denar za inzulinske injekcije, ki pa jih njeno zavarovanje ne krije. Toliko o ameriški socialni državi. Luke (Nicholas Galitzine), novopečeni marinec, prav tako potrebuje denar – dilerju dolguje 15.000 dolarjev. Ne, ni več džanki – le materina smrt ga je tako potrla, da je potreboval fiks ali dva. Zdaj pa je čist in pošten – na telenovelističen način. Cassie in Luke si ne domišljata, da sta ustvarjena drug za drugega, a se kljub temu taktično poročita – ker vojska krije zavarovanje tudi ženam vojakov, ker vsako vojaško družino tudi sicer relativno bogato subvencionira in ker si bosta ves ta denar lahko razdelila, bosta oba skrivaj in kakopak ilegalno profitirala. Več

Gold

Če ste videli Hustonov Zaklad Sierra Madre, potem vas bo Zac Efron v vlogi brezimnega, redkobesednega, nihilističnega zlatokopa, ki v zadušljivi, umazani, brezperspektivni distopični puščavi – produktu podnebnih sprememb in desetletja vročinskih valov, domnevam – pohlepno in požrešno varuje kepo zlata, spomnil na Humphreyja Bogarta, le da se njegov obraz prelevi v postapokaliptično slikanico dehidriranih geoloških plasti odvratne, stekle, drekaste praznine, ki brbota v zlatu, za katerega je zlatokop prepričan, da raste iz zemlje, ne pa iz družbe. (Hulu) Več