Swans: Birthing

Bend, ki je izumil svoj žanr, večkrat, in ki v živo velja za enega najglasnejših na planetu. Dinozaver, ki s svojo težaško, intenzivno, brezkompromisno … držo uspeva v ohranjanju aktualnosti v teku obdobja debelih pet desetletij. Album Birthing pomeni zadnje poglavje zgodbe mogočne gore zvoka Swansov, saj naj bi zasedba v prihodnosti postopala ušesom bolj zmerno. Morda si prav zato da duška za še zadnji bang. In to kakšen. Mogočen, na trenutke zlovešč, ob katerem začnemo verjeti, da je za pravo umetnost treba malo trpeti. Z epsko dolžino, ki seže skoraj do dveh ur, in posnetki ekstremnega teka okoli dvajsetih minut to ni navadna poslušalska izkušnja. Maratonski ritual mariniranja v masivni gmoti zvoka.

SWAI: V Drevo

Pod okriljem iniciative Clockwork Voltage je izšel prvenec dvojca SWAI, tandema veteranov elektronske scene Mihe Šajine (Shekuza) in Igorja Vuka (BeatMyth). To je skrbno sproducirana zbirka čvrstih techno koračnic in hipnotičnih IDM kompozicij, ki jo odlikujejo pretanjena kompleksnost večplastnih tekstur, nepredvidljivost modularnih synthov, analogna toplina in cvrčanje napsihiranih sekvenc. A ploščo bremeni pretenzija, da gre, kot je zapisano v promocijskem besedilu, za »pravo umetniško delo«, za »novi žanr«, ki mu avtorja pravita »techno poezija«. Trije od najboljših posnetkov so namreč obogateni z recitiranjem poezije priznane pesnice Ane Pepelnik, kar naj bi bila dodana vrednost, a njeni vložki ne uspejo zadihati z glasbo, temveč delujejo kot tujek.

caroline: caroline 2

Emo post-rock/avant folk, ki s svojo krhkostjo poslušalce navsezgodaj spravlja v katarzični jok? Ni za vsakega, a neredki hvalospevi namigujejo, da je za konceptom vsaj vsebina. Londonski oktet, zadnji eksport britanske »art school« tradicije, nagovarja študente umetnosti, občutljive post-rockerje in post-internetne urbane hipije, ki radi poležavajo v parku. Njihovi izrazito fluidni, na prvi posluh »nedokončani« komorno-akustični komadi pa znajo zintrigirati tudi vse, ki imajo radi spalnični pop z akustično kitaro. Z gostovanjem soimenjakinje, alt pop ikone Caroline Polachek, namreč občutno širijo svoj domet. Mestoma sentimentalna in cmerava plošča, ki pa pritegne z aranžmajsko svežino in avtorsko brezkompromisnostjo.

Little Simz: Lotus

Little Simz je gradila konsistentno in potrpežljivo. Prvenec je izdala pred okroglim desetletjem, prej in potem nespregledljivo nizala vse razpoložljive formate – mikstejpe, kratko-, srednje- in dolgometražce. A pravo prelomnico pomeni njen četrti, ambiciozen in baročno orkestralen album Sometimes I Might Be Introvert (2021), ki zaradi kompaktne žanrske pestrosti, zbranega maksimalizma in samozavestnega rapovskega jezika pomeni začetek nekakšnega »zrelega obdobja«. Pobral je kar nekaj nagrad (tudi prestižno mercury), mladi londonski raperki pa je z njim uspel dokončni komercialni preboj in skok na vrhove britanskih lestvic. Nadaljevanje No Thank You, ki je prišlo leto kasneje, je Simz le še potrdilo kot eno glavnih zastopnic londonske glasbene renesanse, ki se v zadnji petletki z močnim tokom preliva in meandrira med obrazci jazza, novega soula in rapa.

Parmy Olson: Prevlada: Umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet

Kako umetna inteligenca kroji poslovni svet in kako programi prevajanja in pisanja člankov napovedujejo, da bo človeška inteligenca samo še opazovalec, so vsebine, ki so fascinantne. Avtorica opisuje vzpon dveh čudežnih dečkov, Sama Altmana (1987) in Demisa Hassabisa (1976), ki stojita za najprodornejšima programoma umetne inteligence – OpenAI (Chat GTP) in DeepMind (Gemini). Kariera dveh računalniških genialcev je seveda povsem drugačna od zgodb najbogatejših slovenskih poslovnežev. Njuni uspehi namreč temeljijo na idejah svetovne teže, ki dramatično spreminjajo ustroj spletnega sveta. A tudi na posebni podjetnosti, ki se ne omejuje na službe v korporacijah, saj ju presegata s svojimi imeni, ki sta postali »trademark« védenja. Ko so Altmana odpustili pri OpenAI, se je izkazalo, da je večji od korporacije, saj je sprožil množični odpor zaposlenih, lansiral napoved, da s svojimi sodelavci prestopi k Microsoftu – in hitro so ga postavili nazaj na izvršilno funkcijo. Torej bitke med velikani tehnoloških podjetij in vprašanji, kako algoritmi niso splošno dobro, ampak tudi sredstvo za zlorabe, manipulacije in nadzorovanja, denimo aplikacije, na katere so se naročali soprogi, da so sledili vsem korakom svojih žena. V tem kajpak dramatično napisano delo.

Tina Perić: Ćrtice

Andraž Rožman je v knjigi Tega se ne da izbrisati zbral pričevanja in spomine, ki so mu jih zaupali izbrisani, nekateri izmed 25.671 v Sloveniji živečih državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so jim na podlagi ukaza ministrstev uničili dokumente in odvzeli pravico do stalnega bivališča in s tem tudi vse druge pravice, ki sodijo zraven. Tina Perić (1985) v svojem pisanju z besedami prvoosebne pripovedovalke Mie in s stališča otroka, vendar tudi z današnjim uvidom, prikaže doživljanje tega od znotraj in spregovori o trenjih in lastnih strahovih, pa tudi tistih pri domačih, ki so nastali zaradi izbrisa. Oče, civilni uslužbenec v vojski, kuhar, je, ker naj bi bil nevaren za državo, kot so rekli birokrati, »imel problem s papirji«, kot so temu rekli doma. Pritisk okolice, izključujoči vzkliki nestrpnežev in nalitih domoljubov, je atmosferi dodal še nekaj srhljivih in izključevalnih tonov.

Warfare

Warfare, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z Garlandovo Državljansko vojno, je Full Metal Jacket, le da se ne dogaja v Vietnamu, temveč v Iraku, kjer skuša vod ameriških skavtskih specialcev – v realnem času in pod taktirko Willa Poulterja – preživeti hiperrealistično smrtonosno past, ki jim jo je nastavil ameriški imperializem. Tako daleč od doma so, da so irelevantni (koga briga zanje!), tuje okolje (Ramadi), ki ga ne poznajo (kaj šele obvladajo), se v trenutku, ko jih obkolijo in začnejo oblegati iraški borci, prelevi v cono somraka, in ko ulice in stavbe, v katerih obtičijo, postanejo glavno mesto intenzivnosti, stresa, kaosa, tesnobe, terorja in totalne negotovosti, jim niti na kraj pameti, adrenalina in krikov ne pade, da bi jih moral zdajle – v črni luknji politike, v kolesju razčlovečenja – oblivati »vzvišeni«, »plemeniti« patriotski občutek, da zmagujejo, da trpijo za demokracijo in da umirajo za domovino. Edina »ameriška izjemnost«, ki jo čutijo, korenini v dejstvu, da so tako dobro oboroženi, da ne bodo padli ob prvem strelu, in da jih, ko bodo vendarle neizbežno padli, ne bodo pustili za sabo. Jasno,

Balerina

Eden izmed ključnih dogodkov v vesternu je bil vedno revolveraški obračun, dvoboj, duel – v Balerini dvoboj dveh revolverašev zamenja dvoboj dveh metalcev ognja. No, metalcev in metalke. Metalka je Eve Macarro (Ana de Armas), balerina, ki jo je kriminalni sindikat Ruska Roma – sicer alma mater Johna Wicka, neoliberalna verzija globalne kriminalne organizacije SPECTRE, znane iz bondiad – prelevil v johnwickovski stroj za ubijanje, le da se mora Eve zaradi svoje krhkosti – tudi v imenu kredibilnosti – zanašati na svoj smisel za gverilsko, partizansko, neortodoksno zadajanje destruktivnih, pogubnih, smrtonosnih udarcev (včasih z drsalkami, včasih z ročnimi granatami). Balerina se dogaja nekje med tretjim in četrtim Johnom Wickom (balerina se je za hip prižgala v tretjem, a tedaj jo je igrala prava balerina, Unity Phelan), kar pomeni, da je del »Wickovega kinematičnega vesolja« (integralni naslov filma se glasi: Iz sveta Johna Wicka: Balerina). Pojavitve hotela Continental, avtokratske direktorice (Anjelica Huston), menedžerja Winstona Scotta (Ian McShane) in tudi samega Johna Wicka (Keanu Reeves), ki mu Eve dahne, da bi rada počela to, kar počne on, to legitimirajo, še bolj pa to vesolje legitimira manihejski vzporedni svet, ki se ravna po Blondiejevem sloganu iz Leonejevega metavesterna Dober, grd, hudoben: »Vidiš, prijatelj, na tem svetu sta le dve vrsti ljudi: na eni strani so tisti z nabitimi pištolami, na drugi pa oni, ki kopljejo.«

Spomini nekega polža

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej,« slišimo v animiranih Spominih nekega polža, briljantno morbidnih, tragikomičnih stop-motion spominih odbite, burkaste, obešenjaške, tristramshandyjevske in osamljene Gracie Pudel, zgovorne, zelo navedljive, nepovezljive in nalezljive fenice polžev in polžinj, hčerke ženske, ki je umrla pri porodu, in zapitega, invalidnega akrobata, ki umre v spanju, navdušene bralke, autsajderke in zbiralke spomin(k)ov, ki so jo vzgajali nudisti, swingerji, divje zgodbe, male tatvine, travme, razpoke, Søren Kierkegaard in Sylvia Plath (njena najljubša polžinja se imenuje Sylvia). Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. Njen zaščitniški enojajčni brat, ki ga posvojita verska fanatika, je patološki piroman, njena najboljša prijateljica pa je fukala z Johnom Denverjem – na helikopterju. A to ni še nič – sodnik tu med sojenjem masturbira. Saj ga potem odpustijo.

Luka Prinčič / Glasbenik, ki v gojenju skupnosti vidi zdravilo proti tehnofevdalizmu

»Sem kritični umetnik inženir. Računalnik je moj inštrument in produkcijski studio,« se opiše producent, didžej, medijski umetnik in založnik Luka Prinčič. Kot multipraktik – ustvarja računalniško, elektroakustično, klubsko in v živo programirano glasbo (livecoding) ter eksperimentalno gledališče, vodi pa tudi založbo Kamizdat – se je uveljavil v vlogi graditelja scene, ki zavrača status quo.