Sevdaliza: Shabrang

Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom. Več

Kelly Lee Owens: Inner Song

Valižanska tehno didžejka spada med sodobne ustvarjalce, kot je Nicolas Jaar, ki smo jih nekoč nekje opisali z izrazom producent kantavtor. Album Inner Song, na katerem gostuje John Cale, legenda popularne muzike 20. stoletja in soustanovitelj zasedbe The Velvet Underground, je namreč liričen in introspektiven kot katerikoli povprečni akustični kitarski album. Mehkobne produkcije Owensove so zavidanja vreden primer sinteze prefinjene pop senzibilnosti in zasanjane klubske elektronike na mejah tehna, downtempa in synthwava. Povezuje jih njen hlepeči, eterični vokal, ki lebdi na krilih ponekod čustvenih, drugod erotičnih instrumentalnih podlag in manifestira njeno notranjo pesem. Atmosferični tehno pop za nočne meditacije. Več

The Flaming Lips: American Head

Na začetku sedemdesetih let se je Tom Petty s svojim prvim bendom za kratek čas ustavil v Oklahomi. Tam je takrat odraščal Wayne Coyne, idejni vodja zasedbe The Flaming Lips. Coyne na svoji 16. konceptualni plošči pripoveduje fiktivno zgodbo, v kateri njegova pot prekriža Pettyjevo: skupaj se odpravita na dogodivščino z motoristično tolpo, ki preprodaja LSD. Lahko bi trdili, da gre za precej nenavadno zasnovo plošče, a ta se pravzaprav ne more kosati z bizarnostjo konceptov prejšnjih albumov. Bend se je že dolga leta spotikal ob lastne težnje po eksperimentiranju, tokrat pa se vrne h koreninam in suvereno prepriča s klasično mešanico psihedelije in baladnosti, kakršna ga je odlikovala v njegovih najboljših letih. Več

Marilyn Manson: WE ARE CHAOS

Marsikdo je za Marilyna Mansona bržkone prvič slišal na hodnikih osnovne ali srednje šole, po katerih so kot sezonska gripa krožile anekdote o paru reber, ki si ga je dal odstraniti, in prakticiranju avtofelacije. Najbrž ni popkulturne ikone, ki bi v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja v svoji osebi združila toliko nasprotujočih si mitov, fenovskih legend, medijskih kontroverznosti in drugih polresnic kot on. Utelešal je obsesijo takratne dobe s torture porn grozljivkami, srhljivimi videoigrami, srednješolskimi pokoli, pornografijo BDSM in nasploh degenerativnim vplivom sočasne pop kulture na odraščajoče milenijce. Ob njegovem konstruiranem alteregu, ki je poosebljal ameriško kolektivno obsesijo s smrtjo in nasiljem, so se lomila kopja za svobodo umetniškega izražanja. V nekem trenutku je v očeh poklicnih moralistov pomenil resnično nevarnost za zahodnjaško omiko. Toda kot vsi popkulturni fenomeni je tudi njegov freakshow sčasoma izgubil ostrino. Šok rock, ki so mu pot na različne načine tlakovali liki kot Alice Cooper, Ozzy Osbourne in GG Alin, je na začetku novega tisočletja postal del glasbenega establišmenta, Manson pa je napredoval v njegovega ambasadorja. Več

Petra Pogorevc: Rac

Spomini igralca Radka Poliča - Raca, ki je zaznamoval pol stoletja gledališča in filma. A slog kratkih stavkov in linearnih pripovedi ne omogoča, da bi zgodba stekla. Kratke kapsule so učinkovite pri esejistični perspektivi, ki jo nadgradi pripovedovalčeva refleksija, pri spontanem izpovedovanju pa ne ustvarijo ne tempa ne napetosti. Še zlasti, ker knjiga predolgo vztraja pri nizanju številnih otroških drobnih paglavstev. Bralni vtis je, da je bil Rac v projektu utrujen, da ni hotel blesteti s pripovedovanjem intrigantnih zgodb, ki jih je kdaj skrajšal prav po faktografsko. Ali pa, da je bil nad zvezami, ženami in damami tako razočaran, da se mu večinoma ni zdelo vredno podrobno popisati, kako so vznikale in kateri čari so ga namamili. No, na te, ki bi iskali pikanterije, ne pozabi in jim jih vseeno nekaj ponudi. Več

Jiři Kočica: Izvirnik

Že takoj, ob K.-jevem telefonskem pogovoru z mentorjem z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer dela doktorat, zaslutimo, da so v romanu na tnalu glave velikih živin. Mentor se razburi, da takšno prevrednotenje glav na podlagi pričevanja očividca nekako ne sodi v akademsko sfero, bolj med folkloristiko, prav tako ne enako vehementna zavrnitev pravzaprav vse filozofije in umetnostne misli po Freudu, za katerega se zdi, da edini preživi predhodnike in naslednike. Slabo jo pri K.-ju odnesejo razni Marxi, Heideggerji, Lacani, Žižek in njegovi politični kameradi, kolikor seveda on kot nosilec romanesknega zapleta res spregovarja o njih in ni zadaj drug, avtoritarni pripovedni glas. Več

Lassie

Lassie, ki je na velikih platnih debitirala leta 1943, je z leti – in vsemi tistimi filmi in knjigami in serijami – postala tako znana, da je filme dobesedno paralizirala, saj od gledalca pričakujejo, da vse že ve in da se zato ni treba pretegniti, tako da je treba pripeljati le še psico in otročka (tokrat Nemčka, Floriančka), ki jo bo objokaval, ko bo – zaradi socialne in stanovanjske stiske (pihalci stekla so v recesiji) – krenila na mučeniško #MeToo potovanje, a ko krene na trip, bolj ko ne izgine in gledalec ostane z liki (in internetom in telefoni), do katerih mu je toliko kot do pasjega laježa. Več

Vojna z dedkom

Nedavno sem spet gledal Lovca na jelene. Še vedno mi v ušesih donijo štikel I love you, baby!, ruska ruleta, možgani Christopherja Walkena in tisti »en strel« Roberta De Nira. Prvič sem ga videl pred štiridesetimi leti. Če bi mi kdo tedaj rekel, da bosta Walken in De Niro nekoč, čez toliko in toliko let, v trenirkah skakala na trampolinu in objestne froce z žogo ciljala v jajca ter na pogrebu v odprti krsti panično iskala telefon, s katerega na polno žge rep, in se za nameček še delala, da pri vsem skupaj neskončno uživata, bi ga vrgel v Logaščico, zdaj, ko smo tega že vajeni (Dedek uide z vajeti), pa lahko le skomignem – DeNiro je po vseh teh letih in filmih upravičen do upokojenskih regresov. Več

Besen

Russell Crowe, zavaljen, bradat in brezimen, sedi v avtu. Nekje v primestju. Pred neko lično, dično, mično hiško. Potem pa odpre vrata, s sekiro in kanistrom zakoraka proti hiši, vdre noter, razseka zakonski par, zažge hišo in odpelje v noč. Novi avanturi naproti. Potem se pojavi naslov – Unhinged. Crowe – manijak, psycho, Joker, toksični moški, večna žrtev, ločenec – je Besen, toda to, kar sledi, je – logično! – le dolg antiklimaks. Naslednji dan se namreč spravi nad Rachel (Caren Pistorius), nervozno frizerko, mater samohranilko: potrobila mu je, ker se ob zeleni luči ni premaknil. Ajs! Hoče opravičilo, a ga ne dobi. Več

Mulan

Mulan, Disneyjeva igrana verzija Disneyjevega animiranega filma, ni pijanka, ki se drži plota. Ne, ne preslikava animirane verzije, tako kot je recimo igrani Levji kralj zgolj preslikaval animiranega Levjega kralja. Tudi številni štikli odpadejo ali pa se prelevijo v nevsiljive instrumentale. Toda pri tem se zgodi nekaj bednega: Mulan se pretvarja, da je progresiven film, v resnici pa je regresivna. V ospredju je umno in pogumno dekle, Mulan (Liu Yifei), mala feministka, ki se – namesto svojega obnemoglega očeta – pridruži cesarjevi vojski in pripomore k odločilni zmagi. Njeno opolnomočenje je brezmejno, a da bi se opolnomočila, se mora pretvarjati, da je fant, Hua Jun. Več

Bill & Ted Face the Music

Ker se je s svojim novim filmom vrnil Christopher Nolan, veliki zvijalec časa, je povsem logično, da sta se hkrati vrnila tudi Bill (Alex Winter) in Ted (Keanu Reeves), nič manjša zvijalca časa, ultimativna nostalgika, večna adolescenta, neuničljiva metalca, kralja kadenc, idiotska Sokrata, postmetafizična zadetka, anticipatorja Waynovega sveta, utopista, fantazista, revizionista, nadrealista, kultista in hiperaktivna zabušanta iz San Dimasa, ki sta na svoje prvo veliko potovanje – s pomočjo časovnega stroja v obliki telefonske govorilnice – krenila že leta 1989 (Bill & Ted’s Excellent Adventure) in ki tokrat – kot bi ju poganjal Nolanov Tenet – odpotujeta v prihodnost, da bi »ujela« štikel, ki sta ga že napisala (in ki bi združil človeštvo, rešil realnost, spremenil svet ipd.), a potem na vsaki postaji prihodnosti srečujeta svoje starejše, prihodnje »jaze«, kar pa ju ne ustavi, tudi Smrt (William Sadler) ne, še toliko bolj, ker njuni hčerki, Thea (Samara Weaving) in Billie (Brigitte Lundy-Paine), obenem kreneta na potovanje v preteklost, da bi sestavili ultimativni garažni bend (Jimi Hendrix, Mozart, Beethoven, Louis Armstrong ipd.), tako da vas ne bi smelo presenetiti, če bi se vsi skupaj slej ko prej dotaknili nalezljivega temelja vseh sodobnih puzzleov, neskončnih »jazov« in kozmičnih žurk, tudi Teneta – Zemeckisove serije Nazaj v prihodnost. (Amazon Video) Več

Corpus Christi

Duhovniki je v filmih zadnje čase niso ravno dobro odnesli – če niso bili pedofili, so na koncu pristali z apokaliptičnim eksplozivom okoli pasu. Spomnite se le Schraderjeve mojstrovine First Reformed. Poljaki, največji izvozniki duhovnikov v Slovenijo, pa imajo hud problem z lažnimi duhovniki – z osebami, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Saj veste – z goljufi in prevaranti. Daniel (Bartosz Bielenia), fant vdrtih modrih oči, protagonist poljskega filma Corpus Christi, hrbtne strani mjuzikla Nune pojejo, ni ne goljuf ne prevarant, temveč delinkvent, ki je sedel zaradi nečesa strašnega, toda v ječi – neke vrste prevzgojnem domu, med divjimi, brutalnimi, destruktivnimi fanti – je med nedeljsko mašo nekajkrat ravno dovolj intenzivno ministriral duhovniku, očetu Tomaszu (Lukasz Simlat), da po pogojni izpustitvi nima namena delati na žagi (ne, življenja nima namena preživeti za mukotrpnim, depresivnim tekočim trakom), ampak se Elizi (Eliza Rycembel), punci, ki jo spozna v cerkvi, na vprašanje, kaj počne, raje kar zlaže: »Duhovnik sem!« Dekle mu ne verjame (»In jaz sem nuna!«), a Daniel je po drugi strani vendarle tako zapeljiv in prepričljiv in karizmatičen, da mu obenem tudi verjame, zato ga odpelje k lokalnemu vikarju (Zdzislaw Wardejn), ki ravno potrebuje zamenjavo za bolnega, odsotnega duhovnika. Več

Petra Pogorevc, urednica, dramaturginja in publicistka, ki je vse svoje talente strnila v biografiji igralca Radka Poliča - Raca

Natanko se še spomni, kdaj ga je prvič videla na odru. Njega, enega naših najpomembnejših igralcev, Radka Poliča - Raca. Bilo je leta 1989, ko je bila sama še gimnazijka (rojena je leta 1972), in v tistih prelomnih časih jo je ob družbenem vrenju zelo pritegnil tudi kulturni utrip. Videti je morala vse koncerte v KLjUB-u, mladinskem klubu v njenem domačem Celju, ogromno je brala, zlasti poezijo, soustanovila je literarni časopis. Zelo pa jo je pritegnilo tudi gledališče, in ko ji je lokalno postalo pretesno, je kot predsednica šolskega kulturnega društva po razredih preprosto zbrala prijave, nato pa so se mulci skupaj s svojim mentorjem, profesorjem Antonom Šepetavcem, odpravili v gledališča v prestolnici. V tistem času je videla tudi Jovanovićevo predstavo Zid. Jezero v ljubljanski Drami in v njej je nastopil Rac. In jo osupnil. Premaknil. Česa takšnega ni doživela še nikoli prej in še dolgo potem ne. Več