Zaljubljen v mojo ženo

Daniel Auteuil sreča starega prijatelja (Gérard Depardieu) in ga povabi na večerjo, ta pa potem pripelje 40 mlajšo punco (Adriana Ugarte), o kateri začne Auteuil takoj – kar tam, med večerjo, za obloženo mizo, ob svoji ženi – bujno fantazirati. Punca je krasna, seksi in v rdečem – zdi se mu, da ga vabi. Šur – toliko kot seksizem. Francoska komedija Zaljubljen v mojo ženo izgleda kot rimejk komedije Ženska v rdečem (1984), ki pa je bila itak rimejk francoske komedije Če skače slon čez plot (1976). Ali bolje rečeno: res je retardirana, res ne sodi v naš čas in res izgleda tako, kot da je nastala pred štiridesetimi leti. Več

Zvezda je rojena. Pa kaj?

Zgodba filma Zvezda je rojena je tako dobro znana, da je že kar pregovorna: anonimna igralka/pevka sreča zelo uspešnega igralca/pevca, ki jo prelevi v zvezdo, sam pa medtem mazohistično, napol mučeniško potone v alkohol in pozabo. Jasno, zvezdnik – Norman Maine v prvi in drugi verziji – na koncu umre, happy end – katarzični trenutek, da ne rečem money shot – pa napoči, ko zvezdnica – Vicki Lester v prvi in drugi verziji – na koncu prejme nagrado, rekoč: »Hello, everybody. This is Mrs. Norman Maine.« Po naše: »Pozdravljeni. Jaz sem žena Normana Mainea.« Ojoj. To je njen: »Jaz sem Spartak!« In ta film – dejansko le predelava Cukorjeve klasike Za kakšno ceno Hollywood? (1932) – je od leta 1937, ko so ga posneli prvič, doživel že toliko rimejkov, da so nekje vmes, leta 1985, posneli celo porno rimejk: A Star Is Porn. A tudi tale verzija, v kateri njo – anonimko – igra Lady Gaga (ki poje tako, kot je Marlon Brando igral), njega – zvezdniškega country rockerja – pa Bradley Cooper (ki ne poje slabo, a ni jasno, zakaj pri govorjenju napol infantilno imitira bas Sama Elliotta, ki igra njegovega brata), ne pade daleč od porniča. Kakovostnega, zglancanega, spevnega, to je že treba reči. Več

Los bando

Štirje prijatelji, polni družinskih prask in brazgotin, še šolarji, ki hočejo postati največji rock bend (s čelistko), ukradejo avtodom in krenejo na dolgo pitch-perfect potovanje, tako da lahko – če nič drugega – uživate v njihovem kljubovanju vsem tistim, ki jim govorijo, da nimajo posluha, da niso dovolj dobri, da ne bodo prišli nikamor in da je rock mrtev. Tale norveški otroški film se sicer lepo in veselo stegne v road movie, a potem sklene, da bo vendarle zgolj za otroke. (Kinobalon/Kinodvor) Več

Venom

Tom Hardy je Eddie Brock, zadnji pošteni raziskovalni novinar na svetu. Ne moreš ga podkupiti, brezdomki, ki hoče za brezplačni časopis pet dolarjev, da dvajset dolarjev, dr. Carltonu Drakeu (Riz Ahmed), »mesijanskemu« magnatu iz Silicijeve doline, ki opleta z vesoljskimi raketami in večnim zunajzemeljskim življenjem (samo človeka je še treba »simbiotsko« križati z zunajzemeljskim bitjem!), pa zastavi »težka« vprašanja, zaradi katerih v trenutku izgubi vse – službo, kariero in punco (Michelle Williams). Toda še preden rečete Deadpool, ga okužba prelevi v Venoma, antijunaškega superjunaka, dejansko burkasto, posttransformersko marioneto zunajzemeljskega stvora, ki izgleda kot kombinacija otroškega sluzija, Aliena, biomorfne želatine iz Bloba in Carpenterjevega Stvora – prenašalec tega parazita vmes postane tudi pes. Več

Žaba

Zeko (Emir Hadžihafizbegović), sarajevski brivec, je moški, ki joče. Boril se je v vojni, ko pa je bilo vojne konec, se je boril z družino – ženo in otroka je pretepal, tako da je ostal sam, jezen in zjeban, v začaranem krogu, z bombo na mizi. Za bajram ga v brivnici obiščeta Braco (Aleksandar Seksan), njegov hazarderski brat, ki je izgubil službo (a to ženi in otrokom prikriva), in Švaba (Mirsad Tuka), njegov najboljši prijatelj, sicer taksist, ki je vojno preživel v Nemčiji (»Naj me bo sram, ker sem skušal preživeti?!«). Več

Prvi človek

Ko gledaš film Titanik, veš, kako se bo končal – Titanik bo potonil. Neizbežno. Tudi ko gledaš film Appolo 13, veš, kako se bo končal – astronavti zaradi okvare ne bodo stopili na Luno. Neizbežno. Tako predvidljiv je tudi Prvi človek, film o astronavtu Neilu Armstrongu, njegovem izkrcanju na Luni (20. julija 1969) in njegovi repliki »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo«, toda pot do tja je tako intimna in tesnobna, tako polna dvomov, strahov in treme, tako antijunaška, da se bojiš, da mu ne bo uspelo. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da gledaš alternativno verzijo, v kateri mu to ne uspe. Film, ki ga je posnel Damien Chazelle, avtor Dežele La la, zleze v Armstrongovo tesnobo – ne, ne domišlja si, da je na Luno odletel tako, kot je Bruce Willis v Armageddonu odletel na meteor. Saj veste – nonšalantno in nakurčeno, kot da to počne vsak dan. Ko Armstrong (Ryan Gosling), aeronavtični inženir in testni pilot, ki je izgubil hčerkico, izve, da bo šel na Luno, iz njegove psihologije izgine vsa samoumevnost – nič spektakularnega ni v njegovem emocionalnem procesiranju tega srhljivega skoka v neznano. Več