-
Ljubiteljem sci-fija in distopij je verjetno že kapnilo, da končno – prav zdajle! – živijo v sci-fi distopiji, samim sci-fijem in distopičnim fikcijam pa po drugi strani še vedno ni kapnilo, da bodo s pandemskim covidom težko tekmovali, kar potrjuje tudi tole drugo nadaljevanje invazijskega sci-fija Skyline (okej, po malem je videti tudi kot nadaljevanje Vesoljskih bojevnikov, Osmega potnika 2 in Transformerjev), v katerem so groteskni alieni, ki terorizirajo svet, videti kot apokaliptični mutantski virusi, toda vse skupaj je v primerjavi s terorjem, ki ga je povzročil covid, enoličen in utrudljiv dolgčas. (Hulu) Več
-
Tega briljantno teatraličnega filma, posnetega po izredno cenjeni drami Floriana Zellerja, na uradnih pretočnih platformah še ne boste našli, toda omenjam ga, ker me spominja na velikega Dušana Jovanovića. »Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal. Več
-
Na eni strani so hitri, bučni, eksplozivni, elokventni trilerji, na drugi pa trilerji, ki gorijo in govorijo počasi – s progresivnimi digresijami, v stilu. Tale stilizirani, progresivno disgresivni islandski psihotriler (po naše Beli, beli dan), ki sodi med slednje in je videti tako, kot bi ga sanjal nekdo, ki si sam koplje grob, se začne z dolgo vožnjo po ovinkasti megleni cesti, ki se konča s šokantno nesrečo: avto nenadoma prebije ograjo in zapelje v prepad. Kot se izkaže, je bila to žena priletnega policaja, že itak tesnobnega, depresivnega, nestrpnega, nestabilnega Ingimundurja (Ingvar Sigurðsson), ki začne v »primer« spontano drezati in sumiti, da je imela žena skrivno ljubezensko afero – morda s sosedom (Hilmir Snær Guðnason). Več
-
Ruben (Riz Ahmed) je tetovirani metalec – bobnar v težkem, bučnem, divjem bendu (dveh). To je njegova misija. To je njegovo delo. To je njegovo življenje. To je njegov eksorcizem. Še preden pa rečete Sound of Metal, se mu zazdi, da ne sliši dobro – da mu nekaj blokira sluh. Besed ne razume več. Sliši le še nedoločno brbotanje. Kot bi bil pod vodo. Začasno, si domišlja. Toda še preden rečete Beethoven, se že izkaže, da izgublja sluh. Vse bolj. Bend pa je ravno sredi turneje – naj se ustavi in pove, kaj se dogaja? Ali naj se dela, kot da je vse okej, tako da mu bo heavy-metal vzel še tisti fragment sluha, ki mu je še ostal? Več
-
Martha (Vanessa Kirby) v filmu Pieces of a Woman, ki ga je posnel Kornél Mundruczó, avtor briljantnega Belega boga, ni kot Autumn (Sidney Flanigan), ki v filmu Never Rarely Sometimes Always sklene, da bo splavila. Niti ni kot Astrid (Julia Jentsch), ki se v filmu 24 tednov ne more odločiti, ali naj rodi ali splavi. Martha se je odločila, da bo rodila – in sicer doma. Čuti že porodne krče, slabo ji je, voda ji teče. Njen mož – no, partner, proletarski Sean (Shia LaBeouf) – pokliče babico (Molly Parker), ki pride ravno pravi čas, toda otrok – »It’s a girl!« – pri porodu umre. Več
-
Joe Gardner (z glasom Jamieja Foxxa), temnopolti pianist srednjih let, je honorarni glasbeni učitelj, inspirativni vodja srednješolskega orkestra (ki ravno trenira štikel Things Ain’t What They Used To Be), toda v resnici hoče igrati jazz – že vse življenje. Ko pa se mu sanje končno izpolnijo, ko končno postane član prestižnega jazzovskega kvarteta (ali pa soul kvarteta, če hočete), se mu v glavi od veselja tako zavrti, da na ulici spregleda kanalizacijsko luknjo – in že omahne v smrtonosno globino. V večni temi se prelevi v malo, modrikasto, nematerialno kepico, ektoplazmo – dušo. Ni več živ in ni še mrtev. Kot Patrick Swayze v Duhu. Ali pa kot Casper. Ko zagleda druge »izgubljene« duše, ki se po nebeški »lestvi« druga za drugo vzpenjajo proti velikanski brezoblični svetlobi, proti Velikemu poslej, panično krikne, da ni pripravljen umreti že kar ob prvi priložnosti, ki se ponudi, zbeži iz vrste – in omahne v globoki, eterični mrak. Ko pristane, vpraša: »So to nebesa?« Ne, niso. »To je Veliki prej!« To je mistična zunajčasovna dimenzija, v kateri dušam, še preden se rodijo, vdahnejo osebnost. Če se hoče ponovno roditi, če se hoče torej vrniti v svoje telo, mora nerojeni duši št. 22 (z glasom Tine Fey) mentorsko pomagati, da najde svoj »jazz«, svoj »soul« – pač tisto, kar hoče početi. Več
-
Channel Tres: i can’t go outside
Kot namiguje naslov je bila tretja mala plošča kalifornijskega producenta, didžeja in pevca, ki ustvarja pod imenom Channel Tres, posneta v samoizolaciji. Čeprav mu je pandemija kot razvpitemu ogrevalcu plesišč nekoliko pristrigla peruti, ostaja optimističen: v filingaških hip-house bangerjih se spominja boljših časov in hkrati sanja o svetli prihodnosti. Avtor živi in ustvarja v Comptonu, kar pojasni močni vpliv G-funka; z njim začini svežo mešanico deep housa, hiphopa, r & b-ja in soula, s katero je svoje ime v zadnjih letih odločno postavil na zemljevid, čemur pritrjuje tudi gostovanje Tylerja, The Creatorja, ki se v kontekstu Tresove svilnate produkcije odlično znajde. Več
-
Iztok Koren: Lonely Hymns and Pillars of Emptiness
Koren je član zasedbe Širom in ŠKM Banda in je s tem zacementiral svojo vlogo enega bolj liričnih mojstrov strunskih glasbil na Slovenskem. Ne preseneča, da je karantenski solo debi, ki ga je s producentom Chrisom Eckmanom na šus posnel avgusta, izšel pri hišni založbi cenjenega londonskega središča avant muzik Cafe Oto. Prekmurski zvočni poet na njem servira šest polimproviziranih kompozicij, ki navdih črpajo pri glasbah njegovih bendov in sorodnih dušah, kot je sijajni kitarist Raphael Rogiński, ki ga je spodbudil k izdaji. Rezultat je introspektivno popotovanje, posejano s trenutki mistične zamaknjenosti. Misisipi je dal blues, Mura pa očitno napaja krasno Korenovo muziko in muziko drugih prekmurskih ustvarjalcev. Več
-
Moor Mother & billy woods: BRASS
Eden absolutnih lanskih vrhuncev iz oddelka podtalnoraperske dolge metraže je prišel čisto ob koncu leta. Posnela ga je naveza pesnice in najpogosteje zvočno dokaj ekstremistične glasbenice Moor Mother in enega najprepričljivejših newyorških emsijev sodobnosti billyja woodsa. BRASS je glede na reference predvsem prve nepričakovano meditativen in nehrupen album, s pravim odmerkom temačnosti, zloveščosti in brnenja. Je bogata pletenica lucidnih enovrstičnic in natančno strukturiranih miselnih tokov, ki referirajo na krvavi imperializem preteklosti in na pokvarjeno sedanjost. Apokalipsa ne prihaja, ampak je že ves čas tu. Vrhunsko sklenjeno, kljub neskladnosti produkcijske podstati. Več
-
Januarsko diskografsko sušo je vsaj malo popestrila izdaja drugega albuma potetoviranih švedskih fejk mačotov iz zasedbe Viagra Boys, ki so leta 2018 s prvencem Street Worms dodobra razburkali indie vode in se hitro znašli med favoriti evropskega postpunka. Poslušalce in kritike so prepričali njihov samonanašalni črni humor in satirična besedila, skratka dejstvo, da se ne jemljejo preveč resno; to potrjuje tudi njihov najbolj znani videospot za singel Sports, v katerem blesti za sončnimi očali skriti frontman Sebastian Murphy, nekakšen bastard med gnusnim Iggyjem Popom, rafiniranim Nickom Cavom in zamorjenim Ianom Curtisom. Gre skratka za bend, ki je iz nekega razloga, podobno kot priljubljeni britanski vrstniki iz skupine Idles, požel veliko odobravanja pri rock publicistih, četudi zvočno zares ne izstopa iz povprečja. Njegov glavni adut naj bi bil prav ta poskus parodije odrskih klišejev in rocku inherentnega mačizma. Več
-
Georg Mohr in Adrijan Mihaljčišin: Pozabljeni genij: Albin Planinc
Albin Planinc (1944–2008) je edini slovenski šahist, ki je po Milanu Vidmarju zmagal na mednarodnem turnirju (IBM, Amsterdam, 1973), na katerem sta igrala tudi drugi in tretji igralec sveta. Še prej je bil edini mojster, ki je na Vidmarjevem memorialu (1969) prepričljivo zmagal med velemojstri, in to tako, da je dopoldne delal kot fizikalec v tovarni, popoldne pa nizal zmage na prestižnem ljubljanskem turnirju. Več
-
Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe
Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj. Več
-
Današnji boomerji so bili nekoč panksi. Raztrgani, protisistemski, glasni, lepi in mladi. Nekateri so odrasli v sitnobe, ki danes kličejo policijo, češ da sosedje ne upoštevajo ukrepov v času epidemije. Spet drugi so ostali pankerji v srcu. Nekateri pa so ostali pankerji za vedno, tudi na videz. Med slednje sodi Igor Vidmar. Ljubitelj dobre glasbe in vina, večni cinik in zagret politični komentator. Mož, ki je v štirih desetletjih organiziral malo morje koncertov in še danes nosi majice z imeni bendov, je pred kratkim praznoval okroglih sedemdeset let in le malo pred tem dobil knjigo, napisano po svojih spominih. Več
-
Blišč in beda instagramske poezije
Britanski novinar Andrew Lloyd je leta 2018 na družbenem omrežju Instagram ustvaril profil, na katerem se je pod enigmatičnim uporabniškim imenom @ravenstarespoetry (površno ’poezija krokarjevega strmenja’) odločil izdajati za pesnika. Rupi Kaur, najbolj znana instagramska pesnica in pravzaprav zaslužna za razmah tega globalnega fenomena, je bila tedaj v središču pozornosti s svojo drugo pesniško zbirko Sonce in njeno cvetje (pravkar je izdala tretjo) in Lloyd je, kot mnogo poznavalcev literarnih trendov ter spletnih družbenih omrežij pred in za njim, opazil, da so »minili časi epskih pesnitev v 15.000 vrsticah, zdaj so ’in’ napihnjeni citati in bliskovito napisani kupleti«. Pesmi, ki jih lahko preberemo in razumemo v kratkem času »skrolanja« po Instagramu. Te pa lahko napiše praktično vsak, tako da razlomi en poetično zveneč stavek v več verzov – vsaj zdi se tako. Za primer ena izmed pesmi Rupi Kaur v prevodu Fride Čermelj: »vsi bomo stopili korak naprej / ko bomo spoznali kako močne / in čudovite so ženske / okoli nas«. Več
-
Do 10/02
Več -
Seveda nismo hvaležni POP TV za njen resničnostni šov Ljubezen po domače. Pač, tisto, kar je v politiki ogabnost tviteraškega zmerjanja, je Ljubezen po domače na televiziji. Tako se bodo v oddaji 24ur novinarji zgražali nad ogabnim šovinizmom in seksizmom na Twitterju, takoj zatem pa nam bodo servirali enako v svojih resničnostnih šovih. Res kdo misli, da ta prostaškost in demonstracija najnižjih čustev na televiziji nimata enakega učinka kot ogabnosti na spletnih družbenih omrežjih? Več
-
Kavč je verjetno med pandemijo eden najbolj uporabljanih kosov domačega pohištva, na njem pa se ne odvijata le poležavanje in gledanje televizije, na kar je pred dvema mesecema svoje ljudstvo degradiral Princ teme, ampak tudi delo, izobraževanje, prehranjevanje ter virtualno druženje. Očitno obstaja potreba po tem, da življenje na kavču postane bolj urejeno, organizirano, kajti na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter so cilj zbiranja sredstev za izdelavo posebnega pladnja, s katerim imamo pri roki cel kup reči, presegli za več kot tisočkrat. Vseboval bo prilagodljivo držalo za kozarec ali skodelico, ki z žiroskopskim vrtljivim podnožjem skrbi, da kozarec ostane v pokončnem položaju, ne glede na naklon podlage, posodico za prigrizke, režo za telefon, priključek za napajanje elektronike, na katerega je treba priključiti lastni zunanji napajalnik, ploskev za odlaganje daljincev, očal in podobnega. Posamezni razdelki so prilagodljivi, tako da lahko prostor na pladnju razporejamo po potrebah, v ’podpalubju’ pladnja pa je velik predal za shranjevanje. Dvignjeni modularni pladenj bo na kavče prišel šele maja. Več
-
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
Jan Barič, oblikovale, ki čara z lesom
V les se je zaljubil zaradi njegove raznolikosti, nepopolnosti in živosti – lastnosti, ki ga povezujejo s človeškim. S pomočjo dedkovega zgleda, trikov mizarjev in oblikovalcev lesa po vsem svetu, do katerih se je dokopal s pomočjo spleta, in znanja, pridobljenega med šolanjem, je preučil njegove zakonitosti in se jih naučil uporabiti v svoj prid, tako da danes brez težav ukroti še tako trmasto leseno gmoto. Iz tega prvinskega materiala v njegovi delavnici v Celju, ki je bila nekoč dedkova last in kjer je tudi sam izdeloval prve lesene igrače (da uporablja nekatera orodja, ki za otroka niso ravno primerna, sta z dedkom njegovi mami takrat raje zamolčala), nastajajo najrazličnejši izdelki: stoli, klubske mizice, kamini, obešalniki, ure, ptičje hišice in celo ženske torbice – vse pod znamko JB design & architecture, ki ima naročnike po vsem svetu, na Instagramu pa že več kot dvajset tisoč sledilcev. In to kljub temu, da ima njen snovalec le 27 let. Več
-
13. 1. 2021 | Kultura
Slovenski filmi na festivalu v Trstu
Letošnji 32. Tržaški filmski festival bo potekal od 21. do 30. januarja na daljavo preko spleta. V tekmovalni program celovečernih igranih filmov se je med dvanajst filmov uvrstila slovenska manjšinska koprodukcija Oče srbskega režiserja Srdana Golubovića, ki bo na ogled 23. januarja ob 20. uri. Film je imel svetovno premiero na lanskem Berlinalu, kjer je osvojil dve nagradi (nagrado občinstva in nagrado ekumenske žirije). Več
-
11. 1. 2021 | Kultura
Tedenski napovednik kulturnih dogodkov
Priporočamo spletni prenos predstave Paloma Brine Klampfer in Kaje Blazinšek, ki se naslanja na zgodbo o tovarni Paloma - Sladkogorska, razstavo Nike Ham, prejemnice Nagrade skupine OHO 2020 z naslovom Morgen, spletni prenos koncerta postpankovske zasedbe balans, arhivski posnetek uprizoritve Boris, Milena, Radko v režiji Dušana Jovanovića, dokumentarni film Naslednja postaja Kiosk, Saša J. Mächtig, arhitekt in industrijski oblikovalec v režiji Jasne Hribernik. Več
-
10. 1. 2021 | Kultura
V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih letih. Tokrat pesem Ane Svetel iz zbirke Lepo in prav. Več
-
9. 1. 2021 | Kultura
Na Planet TV bo danes ob 19.45 na ogled film Fantovska leta, edinstven 12-letni projekt, ki bežne utrinke iz vsakdanjega življenja odraščajočega fanta in njegove družine zlije v edinstveno filmsko doživetje. Režiral ga je Richard Linklater, eden ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki ga najbolj poznamo po romantični trilogiji Pred zoro, Pred sončnim zahodom in Pred polnočjo. Fantovska leta so nostalgična časovna kapsula nedavne preteklosti, obenem pa oda odraščanju in starševstvu. Več
-
Malo je imen, ki so uspešna ne le v svetu filmske, ampak tudi popularne glasbe. Poleg Daniela Lopatina je nekonformistična londonska skladateljica in producentka nedvomno primer take fleksibilnosti. Poleg glasbe za filma Under the Skin (2013) in Jackie (2016), ki je pritegnila precej pozornosti, je Mica Levi soodgovorna tudi za bisere intimnega spalničnega popa, kot je Devotion pevke Tirzah, ter izdaje benda Good Sad Happy Bad. Sredi minulega meseca pa je na Bandcamp nenapovedano naložila dolgometražni debi, izbruh surove avtorske ekspresije, ki ga preveva zasičena ter hrupna kitarska naredi-sam estetika, utelešena v omamnih lo-fi baladah, distorziranem čudaškem popu ter šugejzerskih emo izbruhih. Iskriva besedila in iskrena muzika za čustvene ljudi. Več
-
Potem ko si je ameriški predstavnik podtalnega oddelka rapa Milo nadel novo ime, je lani takoj postregel z enim od žanrskih dolgometražnih vrhuncev leta. Pod imenom R.A.P. Ferreira zdaj v drugo nadaljuje pot ležerno ohlapnega hiphopa, ki najpogosteje sloni na šumečih, razmajanih in počasnih jazzovsko obarvanih zankah in ki neločljivo prepleta lenobno rapanje s spoken wordom. Bob’s Son ... je hkrati tudi hommage, oda beatniškemu pesniku in začetniku antifilozofije abomunizma Bobu Kaufmanu. Na prvi posluh zmedeno abstraktno nametavanje rim brez posebne vneme pod površjem skriva precej več: zabavne dovtipe, poetične fragmente in tehnično natančnost. Slogovno precej enovit izdelek, ki ga lupimo počasi. Več
-
Rico Nasty: Nightmare Vacation
Odkar je ameriška raperka Rico Nasty pred tremi leti suvereno prodrla na sceno, nas je marljivo zalagala z udarnimi mikstejpi, na katerih se je kazal precejšen potencial, zdaj pa je nabrite zamisli osredotočila in dostavila prvi pravi studijski izdelek, na katerem pokaže številne obraze. Od mešanice agresivnega trapa in metalske ognjevitosti, s katero je navduševala na začetku ustvarjalne poti, prek bolj melodičnih, komercialno usmerjenih popevk, s katerimi si skuša odpreti vrata v mainstream, do drznih hyperpop bangerjev, ki jih je ustvarila v sodelovanju z zastavonošama tega žanra, dvojcem 100 gecs. Z ostrim zavojem v bleščečo, sila eksperimentalno in celo rahlo parodično estetiko hyperpopa tvega veliko, vendar se njen pogum milo rečeno obrestuje. Več
-
Kieran Hebden velja za enega ključnih akterjev širšega sodobnega britanskega elektronskega miljeja. Zadnji dve desetletji – najpogosteje pod imenom Four Tet – niza prelomen projekt za prelomnim projektom, marsikdo pa mu pripisuje kar status glasbenega čudodelca epohalnih zmogljivosti. Leta 2020 je bil nadvse zaposlen: najprej je izdal deseti studijski album Sixteen Oceans, potem je ponovno prekrižal roke z mojstrom dubovskih impulzov Burialom in frontmanom skupine Radiohead Thomom Yorkom, tudi tokrat je plod tega sodelovanja dvojna vinilna singlica. Nakazal je prihajajočo navezo s hiphoperskim kultom Madlibom in za božič nenapovedano izdal kar dva albuma hkrati. Več
-
Leta 2016 je igralka Katarina Stegnar, takratna prejemnica nagrade Prešernovega sklada, na oder Cankarjevega doma zakorakala v opazni opravi: nosila je sodobno različico avbe, tradicionalnega slovenskega pokrivala, in dolgo srajco, potiskano z motivom s slike Cchick flick Tine Dobrajc, danes ene najbolj prepoznavnih sodobnih slikark v našem prostoru. Za njen outfit je poskrbela modna oblikovalka in kostumografinja Sanja Grcić. Slike Dobrajčeve je odkrila leta 2014, ko ta še ni bila tako prepoznavna kot danes, in takoj pomislila, da jo nagovarjajo na intimni ravni in da bi jih želela vključiti v svoje kreacije. Kot nalašč so takrat pripravljali prvo edicijo projekta Made in Slovenija – ta združuje modne oblikovalce, ki ustvarjajo izdelke, zasnovane na tradiciji in slovenski sodobni umetnosti – in tako se ji je posvetilo, da bi bile srajce s podobami Tine Dobrajc lahko nosilni element te kolekcije. Več
-
Damir Globočnik: Trubarjev spomenik v Ljubljani
Umetnostni zgodovinar Globočnik je za svojega književnega junaka postavil spomenik, ki seveda ni padel z neba, ampak nam ga predstavi skozi mrežo ideoloških spopadov. Pozabljenega očeta slovenskega protestantizma in knjižnega jezika so odkrili liberalci, Hribar, Tavčar, Aškerc, in v njem iznašli figuro, ki bo simbolno oponirala ideologiji katolicizma. Več
-
Marente de Moor: Nizozemska devica
Nizozemska devica je roman, ki po kostumski podobi in čustveno trikotniški postavitvi literarnih oseb potegne na bližino zgodovinskih fantastičnih zgodb o junakinjah, pogosto še nedolžnih za povrhu, ki se znajdejo na tujem; tam pa so seveda skušnjave, čedni in pretkani moški brez zadržkov, vse tisto, česar se je preganjana nedolžnost na skrivaj bala – in si poželela. Tokratno izpeljavo pravljičnega srečanja med lepotico in zverjo ves čas zoprno prekinja rožljanje orožja, vojaške druščine in njihov podmladek si želijo priložnosti za maščevanje za vse tisto, kar jih je doletelo v prvi vojni, in v dvorcu trenirajo mečevanje. Več
Iskanje brez piškotkov ni možno
