Flume & JPEGMAFIA: We Live in a Society EP

Avstralski producent Flume, ki je pompozno produkcijo futurističnih wonky beatov že v rosnih letih uspešno potisnil v mainstream, navadno sodeluje s prvokategorniki iz sveta spoliranega popa, tokrat pa je moči združil s provokativnim zastavonošo podzemnega hiphopa Peggyjem. Avtorja sta sicer leta 2019 skupaj posnela izjemen komad How To Build A Relationship, na tokratni mali plošči presenečenja pa se zdi, da se med seboj močno zavirata – kot bi hodila po jajcih iz strahu, da ne bi drug drugemu stopila na prste. Flume se še vedno trmasto oklepa ves čas istih produkcijskih trikov, ki so nekoč morda resda delovali kot zvok jutrišnjega dne, danes pa zvenijo precej za časom. S tem Peggyju ne uspe postlati terena, na katerem bi se lahko zares razbohotil, saj je načelno domač v veliko drznejši produkciji.

AMMAR 808:Club Tounsi

Magrebska in bližnjevzhodna elektronska scena je zadnja leta v polnem razcvetu, ambiciozna v svoji viziji in inovativna pri produkciji. Poleg profiliranih imen, kot so Deena Abdelwahed, Zuli, ABADIR, 3Phaz, Toumba in Acid Arab, najdemo na Danskem živečega tunizijskega muzičarja, ki s tretjo ploščo dodaja nov košček v mozaik globalne basovske muzike, ki se napaja pri starodavnih tradicijah. Halucinogena, občasno autotunana večglasja tunizijskih, alžirskih in maroških gostujočih imen, nizkofrekvenčni pulzi, ki konkretno masirajo čreva, poživljajoči poliritmi darbuke, kozmični sinti in melodije mezoueda (avtohtonih dud iz kozje kože) se razraščajo v propulzivne plesne štikle. Boki levo desno–roke v zrak–trans.

Slowmotion Livestream: Esteder

Slowmotion Livestream je tisti domači brkljač in brenkač, ki material izdaja konsistentno in res pogosto, a hkrati to dela popolnoma v nasprotju z zapovedmi profesionalcev glasbenega posla. Pri vsem početju krmari »zunaj dosega radarja«, s praktično ničelno prezenco na omrežju, v svojem slogu oziroma slogih pa vedno in vsakič znova preseneti z neverjetno širino od klubsko-plesnih udarcev do brnečega dromljanja in čiste ambientale. Tokrat nas globoko potopi v slednjo, saj je Esteder kar zajetno popotovanje brez enega udarca bobnov, zato pa z obilico dinamike, kontrastov in senzibilnosti. Pelje nas od nežnega do teženja in nazaj, prepriča pa predvsem subtilna napetost, ki hkrati pomirja in zbuja nelagodje.

PinkPantheress: Fancy That

Leto 2006. Brat preigrava Need for Speed: Underground 2, sestra Sims 2, na MTV Adria se vrtijo Gnarls Barkley, Nelly Furtado in Panic! At The Disco, na televiziji se predvajata seriji The O. C. in Hannah Montana, v kinu Borat, na YouTubu s frendi gledate video Charlie the Unicorn, na trg je ravno prišel iPod z videom, mobiji Sony Ericsson in Blackberry so na vrhuncu priljubljenosti, PlayStation 3 je napovedan za konec leta, družabna omrežja so v povojih, internet pa še ni integralni del naše stvarnosti. To je časovno okno, iz katerega izhaja britanska pevka/producentka PinkPantheress (2001), ki je fascinacijo z obdobjem otroštva domiselno prevedla v ultra kompaktni pop. Z drugim mikstejpom, še enim spomenikom zoomerske obsedenosti z milenijskim doživljanjem mladosti, dokazuje, da ni le viralna muha enodnevnica, ki je na TikToku zaslovela z minuto in pol dolgimi komadi z eteričnim, androidno-dekliškim glasom, raznimi sampli ter ritmi UK garagea in drum’n’bassa.

Hannah Arendt, Martin Heidegger: Pisma 1925– 1975 in druga pričevanja (Ur. Ursula Ludz)

Prepovedana, še bolj kot Romeo in Julija. Naenkrat se zaljubita 19-letna študentka in njen 36-letni profesor, globoko poročen. Romanca se konča v enem letu, a isto ljubav delita še nadaljnjih 50 let, prav do konca. Ona Judinja, ki emigrira iz Nemčije in potem na univerzah v ZDA proučuje totalitarizem in antisemitizem, on neko obdobje simpatizer nacizma – nezamisljivo.

Lidija Dimkovska: EMŠO

Roman EMŠO makedonske pripovednice in pesnice Lidije Dimkovske (1971), ki prevaja iz slovenščine in v njej občasno piše, se začne, ko gresta mladi Makedonki na sezonsko turistično udinjanje na Ciper v času, ko tega razkolje vojaško posredovanje. Ena od njiju, pripovedovalkina mati, se zaljubi v tamkajšnjega Grka, ta pa v prevratnih in turbulentnih časih, ne da bi se, ko so vas izselili, obdali z žico in zastražili, od domačinov poslovil, pride živet v Makedonijo. A tam ga zaradi naglasa in napetih odnosov med narodoma gledajo sumničavo. EMŠO je tako zgodba o prisilnem razseljevanju, o izgubi domovine in provizorični identiteti v drugi državi, med ljudmi, ki Grka ne razumejo, zaradi česar se umika v svoj svet, še prej pa vse skupaj pošlje v »puščobo«. Ta je večznačna, najprej njegova, povzročena z osamljenostjo in izgubo jezika v neprijaznem okolju, hkrati je to kraj izgubljenih iluzij in navidezni zapik brez prave varnosti. Puščoba se širi v koncentričnih krogih, prenaša se na potomce, poskrbi za osebnostne anomalije in pokvečenost, ki se kažejo v popivanju, ignoranci in zavračanju drugih.

Young Hearts

Ko se Elias (Lou Goossens), introvertirani štirinajstletni deček, zagleda in zatreska v angelskega Alexandra (Marius De Saeger), novega sošolca, ki se je na nizozemsko podeželje preselil iz Bruslja, niti sluti ne, da mu bo ta »svetovljansko« pokazal, da ni s spolnim eksperimentiranjem nič narobe in da je nebinarna spolna identiteta nekaj povsem samoumevnega. In ker vidita, da je odraščanje šok, vojna, triler, je njuna koalicija tem bolj urgentna. Nimata pojma, kaj se bo zgodilo, kakšna bo prihodnost, kje bosta, s kom, bosta še skupaj ali ne, bosta s fantom ali punco, toda zdajle sta zaljubljena – and that’s fucking IT! (kino & art/Kinobalon)

Lili in Žverca

Lilo (Maia Kealoha), divja outsiderka s Havajev, tipična Disneyjeva sirota, sreča Žverco, malega modrega psa, energičnega outsiderja iz vesolja, ki ga takoj posvoji ( ja, E. T.), a tudi to, da se za njima zaprašijo nori znanstvenik, CIA, socialna služba in intergalaktični genetski inženirji, ne more skriti, da gledate še eno »poletje, ko sem se naučila leteti« (odraščanje je bežanje, teror, šarada), pa čeravno vemo, da gre le za novo verzijo Disneyjevega animiranega hita, novo »vsebino« platforme Disney+, ki očitno bizarnosti, s katero je Dean Fleischer Camp ozaljšal svojo stop-motion mojstrovino Marcel The Shell With Shoes On, ne prenese. (kino)

Imperij

Kaj je to »banalnost zla«, veste – no, Bruno Dumont, avtor filmov Jezusovo življenje, Človečnost, Twentynine Palms, Flandrija, Hadewijch in Camille Claudel 1915, pa v Imperiju pokaže, kaj je to »banalnost vesolja«, ko skušata detektiva (Bernard Pruvost & Philippe Jore) v francoski ribiški vasici ugotoviti, kdo je obglavil mlado domačinko, mi pa že vemo, da je dekle le žrtev intergalaktične vojne med »enicami«, ki jih vodi kraljica (Camille Cottin), in »ničlami«, ki jih vodi Beelzebub (Fabrice Luchini), zunajzemeljskimi bitji, ki so si telesa prebivalcev te vasi izbrali za kontejnerje svojega zakonspiriranega »končnega boja«, iztrebljenja »vseh ras razen ene«.

Klovn v koruznem polju

Kettle Springs, mestece v Missouriju, je ekonomsko presahnilo, ko je nenadoma zgorela tovarna koruznega sirupa, požar pa naj bi zakrivili objestni najstniki, ki jih doleti brutalna kazen – skrivnostni serijski morilec, alias klovn Frendo (novi Pennywise), nekdanja maskota tovarne, se nadnje spravi s takšno psihopatsko vnemo, kot se v Krikih nad najstnike spravljajo maskirani feni Edvarda Muncha, kot se v Petkih trinajstega nad najstnike spravlja Jason Voorhees in kot se v Nočeh čarovnic nad najstnike spravlja Michael Myers. Ni sicer nujno, da so tovarno zažgali prav ti najstniki (Katie Douglas, Carson MacCormac, Cassandra Potenza itd.), toda krivi so, ker nimajo nobene empatije do tovarne, v kateri so »odraščali« njihovi starši in starši njihovih staršev. Pred obličjem Frenda niso nedolžni, kar pa ne pomeni, da imajo prav generacije, ki so jim zgorele tovarne in ki so se zato oklenili Boga, puške in Trumpa.

Vermiglio

Vermiglio, italijanska gorska vas, je videti kot forma viva – kot razstava estetskih slik vzporednega, izgubljenega, pozabljenega sveta, odrezanega od zgodovine. V ospredju je velika družina, ki jo skupaj drži tradicija – Bog, spoštovanje, patriarhalni red, večno vračanje istega (letni časi, dolge zime), rituali in strogi, lakonični oče, Cesare (Tommaso Ragno), ki je obenem tudi učitelj (vseh vaščanov, otrok in odraslih, in vseh predmetov, tudi knjižnega jezika), tako da odloča o vsem, tudi o tem, kdo bo šel »naprej« in kdo bo ostal. V ozadju pa je druga svetovna vojna – fantje iz vasi odhajajo na fronto, umirajo, se vračajo ranjeni, pohabljeni, slepi.

Simón

Simón (Lorenzo Ferro), osamljeni in izgubljeni mladenič, desperado z argentinskega roba, stravmatizirani socialni outsider, tipična žrtev neoliberalnega trganja skupnosti in solidarnosti, si občutek pripadnosti in povezanosti povrne tako, da se – v slogu R. P. McMurphyja (Jack Nicholson) iz Leta nad kukavičjim gnezdom – pretvarja, da je duševno prizadet, in da se priključi skupini duševno in fizično prizadetih oseb, ki postanejo njegova socialna mreža, andska utopija, še kako usposobljena za preživetje na socialno, kulturno in politično sovražnem terenu, toda vse se zaplete, ko njegovi novi tovariši – ki jih igrajo sami neigralci (Pehuén Pedre, Kiara Supini itd.) – ugotovijo, da v resnici ni tak kot oni, da ni to, za kar se predstavlja, da je torej »drugačen« (čeravno je njegova izkoreninjenost tudi oblika »prizadetosti«), tako da se tale igrivi film prelevi v subtilno, lucidno, niansirano študijo identitetne politike, pomežik Letu nad kukavičjim gnezdom. (art)

Kapitalizma ne moreš zregulirati in odrešiti brez nasilja

Noben Andersonov film se ni začel z eksplozijo. Noben se ni začel z orgijo nasilja. Feničanska spletka, ki se dogaja leta 1950, pa se začne natanko tako – z eksplozijo, orgijo nasilja. Del letala, v katerem potuje karizmatični globalni magnat Zsa-zsa Korda (Benicio del Toro), raztrga, toda Korda preživi – le naveličano pogleda. Korda je magnat, ki je preživel že serijo atentatov. Magnat, ki ga je nemogoče ubiti. Včasih umre, a le za hip – kot kapitalizem. Takoj zatem svojemu pilotu trumpovsko sikne: Odpuščeni ste! In ga odstreli iz letala. Magnat, ki ubija – brezobzirno zlorablja, izžema, pustoši, ugonablja, uničuje – svoje delavce. Korda, arkadinski graditelj in dickensovski Scrooge (kapitalizem v eksistencialni krizi), ki kupuje le »mojstrovine«, ki je nedoločnega izvora (kapital nima barve, vonja, okusa, nacionalnosti, veroizpovedi ipd.) in ki ne skriva svoje averzije do demokracije (»Sploh nisem državljan, ne potrebujem človekovih pravic«), ima devet sinov, a ko gre po zadnjem poskusu atentata vase, sklene, da bo svoj imperij zapustil svoji hčerki Liesl (Mia Threapleton), skoraj že nuni, ki pa njegovega »grešnega« bogastva noče, in to ne le zato, ker je prepričana, da je kriv za materino smrt, ampak tudi zato, ker ve, kako je nastalo – z manipulacijami, prevarami, goljufijami, izsiljevanjem, nasiljem.

Milan Ramšak Marković / Dramaturg in letošnji Grumov nagrajenec, ki raziskuje odnos med posameznikom in družbo

Za Trilogijo o mestih in ljudeh je letos na 55. Tednu slovenske drame prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Trilogija je sestavljena iz že uprizorjenih besedil, ki so bila zasnovana in na oder postavljena v sodelovanju z njegovim tesnim sodelavcem, režiserjem Sebastijanom Horvatom: My name is Medea v Narodnem gledališču v makedonski Bitoli, Deževen dan v Gurlitschu v Prešernovem gledališču Kranj ter Prometej: ena lepa apokalipsa v SNG Maribor. Čeprav vsak deluje kot zaključena celota, jih združuje razmišljanje o odnosu med posameznikom in mestom ter družbo, pa tudi z načinom, kako filmsko dramaturgijo prenesti v gledališče in omogočiti potovanje znotraj štirih sten gledališkega prostora.