Dijon: Baby

Številni navdušenci nad lo-fi R & B-neopsihedelijo smo že leta prepričani, da je edinstveni zvok, kakršnega ustvarjata Dijon in njegov tesni sodelavec Mk.gee, prihodnost spalničnega popa, zanimivo pa je, da je industrija v njem prepoznala tudi mainstreamovski potencial: pred nedavnim je tandem podpisal produkcijo na novi plošči Justina Bieberja, a tega zmazka ne bi zmogel rešiti niti Midasov dotik. K sreči pa Dijon časa ne namenja le obrtniškemu delu: preizkus druge plošče je prestal z odliko, kar je po mojstrovini, kakršna je bila plošča Absolutely, res velika zmaga. Čeprav Baby zveni kot organsko nadaljevanje prvenca, je v vseh pogledih tudi njegova nadgradnja: je popolno zlitje surove kantavtorske iskrenosti in domiselnih žanrskih dekonstrukcij, s katero je avtor presegel vsa pričakovanja.

Adrian Sherwood: The Collapse Of Everything

Sherwood je za britansko basovsko glasbo to, kar je bil Lee »Scratch« Perry za jamajško – vizionar, povezovalec, mag za mešalko, ki v nizkih frekvencah prepoznava neizrekljive razsežnosti našega obstoja. Bas kot izraz božanskega. Na povratniški solo plošči servira apokaliptične bluesovske dub žalostinke, v katerih aktualne politične realnosti ne odražajo eksplicitne družbene reference, pač pa svinčena, introspektivna atmosfera, ki te živega požre. Gre za obrtniško impresivno picajzlasto, floydovsko psihedelično ploščo s številnimi gosti (tudi Brianom Enom), s katero Britanec z žilico za cinematične zvočne pokrajine prerašča meje duba in se vpenja v tradicijo velikanov kalibra Morricone in Badalamenti.

Deftones: private music

Staroste alt-metala se vračajo z novo zbirko čvrstih rifov, epskih zvočnih zidov in pompoznih napevov China Morena, čigar mogočne glasilke po vsem tem času niso niti kanček popustile, čeprav tokrat malo prepogosto zakrindža s spoken-word modrovanjem. Trditev, da se bendov modus operandi v petih letih ni kaj dosti spremenil, bi bila preskromna – bend je tistemu, kar je značilno zanj, pravzaprav zvest že več kot četrt stoletja –, a čeprav se oklepa preverjene formule, to ne pomeni, da zgolj reciklira stare dosežke. Kot je bilo mogoče pričakovati, plošča ne dosega veličine vrhuncev Deftonesovega opusa (White Pony in Around the Fur), presenetljivo pa se ji na vsaj treh mestih nevarno približa, kar je v tako poznem obdobju v karieri občudovanja vreden dosežek.

Mac DeMarco: Guitar

Naslov nove plošče kanadskega indie trubadurja s kolikor le mogoče malo uporabljenimi črkami pove bistvo: Guitar je preprosto Macovo druženje s kitaro in komaj kaj več kot to, album pa je tudi sam spisal, odigral, odpel in sproduciral. Skoraj popolnoma »naredi-sam« projekt nas ponovno brez tehničnih filtrov in glasbenoindustrijskih vmesnikov nepretenciozno povleče v intimo prepevanja o neštetih preteklih napakah in zmernega optimizma za prihodnost. Še celo naslovnica je prostodušno dobesedna: na njej je on s svojo kitaro. No, in s (svojim?) psom.

Andrej Platonov: Džan

Sodobni bralec bo kratki roman Džan (napisan 1935, angl. izdaja 1966) prebiral kot obravnavo teme umiranja in preživetja v pustinji Turkmenije; kolona domorodcev se je pred pripeko čez dan zakopavala v pesek in spala do noči, žvečila posušene veje osata, si tešila žejo tako, da je jedla ostri mokri pesek … Vendar pa junak Čagatajev ni avanturist, ampak mladi ekonomist, ki ga partija pošlje v kraje njegovega otroštva, da bi na rob Sovjetske zveze pripeljal socializem.

Yoko Tawada: Gledališki roman (zapiski pokojnika)

V Nemčiji živeča japonska pripovednica Yoko Tawada (1960) postavlja zgodbo v ne tako daljno prihodnost; zaradi podnebnih sprememb so izginili otoki, mislimo si, da japonski, velja prepoved civilnih potovanj z letali in Kitajska je že pred časom prepovedala ves izvoz. Vse drugo je podobno, le angleško govorečim migrantom preti izgon iz Evrope v Ameriko, saj ta nujno potrebuje delovno silo, ker so ji zaradi hitrejšega razvoja južnoameriških sosed nazaj pobegnili Mehičani in Latinskoameričani nasploh.

Skice

Amber (Bianca Belle), tipična žalostna, žalujoča, introvertirana, neogotska, a zelo kreativna deklica, na veliko presenečenje svojega očeta (Tony Hale) in ravnateljice (Nadia Benavides) riše grozne, strašne, pošastne reči, ki potem – z velikansko modro pošastjo (»Oko z nogami«), pošastno mačko in invazivnimi megapajki vred – oživijo v vsej komični srhljivosti, kar tole fantazijsko spielbergiano, ki lepo povzame otroški užitek v »nežnosti« in »ljubkosti« terorja (ni ga čez boj s pošastmi iz ida!) in otroško nelagodje v dešifriranju, predelovanju in razreševanju travmatične bolečine, prelevi v igrivo, nevsiljivo reimaginacijo Vojne svetov. (kino)

Vojna zakoncev Rose

Pravljična monogamna, tradicionalna, heteroseksualna zakonska zveza je zadnji odcep pred morilsko norostjo. Theo (Benedict Cumberbatch) in Ivy Rose (Olivia Colman), zakonca iz kalifornijskega Mendocina, obešenjaška protagonista rimejka DeVitove Vojne zakoncev Rose (1989), sta srečno poročena, dokler ne gre njena kariera gor, njegova pa dol, tako da se spolna dinamika povsem spremeni – Theo, tradicionalni, patriarhalni moški, izgubi svojo privilegirano tradicionalno, patriarhalno vlogo, ki jo v nekem smislu, z emancipatoričnim kariernim prebojem (in demistifikacijo ameriškega sna, ki ženski predpisuje dom, kuhinjo, skrb za družino ipd.), prevzame Ivy, zato začnejo najprej leteti kruti, živčni, mikroagresivni, zlobni, cinični pogledi (histerični, spiralni, viralni remiksi prezira, resentimenta, zavisti, jeze in ogabe), potem pa še perje. Želja se napne in popači, ambicije se militarizirajo, ljubezen postane sabotaža. Ja, Theo postane toksičen, a film se obnaša tako, kot da prej – v svoji »naravni« tradicionalni, dominantni vlogi – ni bil. Zakaj je potem iz njune zveze bruhnilo toliko gneva, toliko patologije, toliko sovraštva, toliko vojne? (kino)

Chuckovo življenje

Chuckovo življenje je končno postalo zanimivo – povsod so oglasi, v katerih se kolegi Charlesu Krantzu (Tom Hiddleston), alias Chucku, zahvaljujejo za dolgoletno predano delo. Za 39 nepozabnih let. Letalo celo na nebu izpiše »Hvala Chuck«. Kdo je sploh to, se sprašuje učitelj (Chiwetel Ejiofor), ko se pelje mimo orjaškega reklamnega panoja s Chuckovo fotografijo. »Še nikoli nisem slišal zanj.« Nihče še ni slišal zanj. Chuck je brezimni uradnik, bančni računovodja, mož brez posebnosti, ki ga ni nihče opazil. Življenje je preživel v anonimnosti. Nikoli se mu ni nič zgodilo. In zdaj očitno odhaja. Toda ironično, ni le konec njegovega življenja, temveč tudi konec sveta – vesolje razpada. Kopičijo se potresi in požari, vulkani bruhajo (v Nemčiji!), mesta gorijo, ljudje umirajo in bežijo, zvezde izginjajo, celo Mars eksplodira, internet odpoveduje. Pornhub ne deluje več. »Jebena tragedija.« A kaj počne Chuck na oglasnih panojih? Kdo še oglašuje tik pred koncem sveta? Nič, kapitalizem očitno računa, da bo preživel konec sveta. In Chuck – čakajoč na aplavz večnosti – je zadnji mem apokalipse. Učitelj, utopljen v melanholiji, zadnje trenutke – kot da bi bral ono Kafkovo »apokaliptično« pismo Mileni – preživlja z bivšo ženo (Karen Gillan), toda njegov »Ljubim te« preseka konec sveta. A potem se film zavrti nazaj, tako da spoznamo Chucka, bančnega računovodjo, ki je prišel na seminar. Med odmorom tava po mestu in išče beat, na katerega bi zaplesal – in ko gre mimo ulične bobnarke, njegovo telo nepričakovano trzne in zapleše. Chuck odlično pleše, a ne ve, zakaj je začel plesati. Vseeno – nekoč itak ne bo mogel ne hoditi ne plesati, niti jesti ne bo mogel več, le spominjal se bo, kako se je nekoč ustavil in za hip zaplesal in kako je še prej, kot otrok (kar izvemo, ko se preselimo v njegovo mladost in otroštvo), plesal z babico (na Dance Hall Days) in z njo gledal mjuzikl Dekle z naslovnice, v katerem sta plesala Gene Kelly in Rita Hayworth, ter se prelevil v izvrstnega, šampionskega plesalca ter potem namesto umetnosti podlegel matematiki.

Strupeni maščevalec

Strupeni maščevalec, rimejk kultnega mikrobudžetnega komičnega splatterja (1984), travmatičnega produkta Trome, ki je povzročil pravo »evforijo« (številna nadaljevanja, mjuzikl, animirano serijo, videoigrice ipd.), ni ravno ne vem kaj, a je dobrodošel: »nesmrtna« zgodba o superjunaškem maščevalnem pohodu nedolžnega proletarca (Peter Dinklage), hišnika v pohlepni, brezobzirni, toksični farmacevtski tovarni, ki ga vržejo med kemične odpadke, a potem mutira in ponovno vstane (in postane kombinacija najbolj smiselne reimaginacije Jezusa Kristusa, najbolj realistične vizije okoljevarstvenika in najbolj logične verzije antikapitalista), je namreč dober odgovor na industrijsko onesnaževanje in levitev podnebnega kaosa, saj s satirično, sarkastično, ekscesno brutalnostjo pikantno poudari grozljivi cinizem, ki preveva vse velike besede o skrbi za okolje. (kino)

Modrost sreče

»Ne pričakujte preveč,« dahne dalajlama Tenzin Gjatso na začetku tegale dokuja, kombinacije dolgega intervjuja z njim, arhivskih posnetkov (otroštvo in mladost, beg iz Tibeta, kitajsko nasilje nad Tibetanci ipd.) in materialov, ki vizualno poudarijo njegov stand-up. Dalajlama ima kakopak značilen, avtorski, nalezljiv, viralen nasmeh – tako kot britanski komik Jimmy Carr, ki s svojimi stand-upi skrbi za dobro počutje. Kar počne tudi dalajlama: skrbi za dobro počutje, kaže poti do notranjega miru (tudi Carr deluje katarzično, ljudi skuša očistiti vseh nestrpnosti, predsodkov, agresivnosti, resentimenta ipd.), ljudi navdaja z občutkom skupnosti, sodelovanja, empatije, solidarnosti, netekmovanja in enakosti (»Vsi smo isti«), obenem pa svari pred jezo, sovraštvom, strahom, stresom, nezadovoljstvom, obupom, tekmovanjem, osamljenostjo in frustracijami – kapitalističnimi boleznimi. »Vsi so busy, busy, busy. Vsi hočejo še več, še več, še več in to takoj.«

Ljubezen

Ko Marianne (Andrea Bræin Hovig), samski urologinji srednjih let, specialistki za odkrivanje raka na prostati, njen asistent Tor (Tayo Cittadella Jacobsen), sicer gej, razkrije, kako zlahka in brezkompromisno s pomočjo Grindra prihaja do hitrih, naključnih, neobveznih fukov, včasih kar na trajektu (cruising pač), med potjo domov, tudi sama sklene, da se bo prepustila temu novemu spolnemu trgu, tako Tinderju kot analognemu dejtanju na slepo, a je razočarana, saj se ji zdi dober fuk, do katerega jo pripelje Tinder, premalo (vprašanja vse pokvarijo, profil vedno obljublja preveč), ločeni moški (Thomas Gullestad), do katerega jo pripelje analogni zmenek, pa ima dva otroka in zapito ženo (Marian Saastad Ottesen), ki – zaradi lažje skrbi za otroka – stanuje kar v sosednji hiši. Izhod iz nuklearnega, tradicionalnega, heteronormativnega, monogamnega seksualnega okvira je travmatičen – in kaotičen.

Darja Reichman / Igralka in Borštnikova nagrajenka za igro, ki do te goji neizčrpno ljubezen

Že po prvih nekaj izmenjanih besedah je jasno, da je polna zanosa, energije in ljubezni do svojega poklica. Pa ne le do igre – do literature, filma in umetnosti nasploh; do prodiranja v nove, še neodkrite in neraziskane svetove. »To je en tak resnično lep svet,« pravi gledališka, filmska in televizijska igralka Darja Reichman (1965), ki je s svojo izrazno močjo, predanostjo in širokim igralskim razponom že več desetletij nepogrešljivi del slovenskega gledališkega prostora. »Lep, čeprav se v njem ukvarjam tudi z grdimi stvarmi – travmami, boleznimi, psihičnimi stiskami. Ampak če odpiram oči sebi, jih lahko tudi drugim. Zato mislim, da ljudje potrebujemo umetnost. Da lahko vstopamo v različne svetove. Da nas vedno znova navdajajo z nečim skrivnostnim, nepoznanim. Da iščemo odgovore, morda kakšnega tudi najdemo. In to nikoli ni dolgočasno.«