Smino: Luv 4 Rent 

Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.

Iztok Geister O zaupanju v naravo

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

Manka Kremenšek Križman: Tujci

Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

My Policeman

»Vi trije pa ogromno časa preživite skupaj,« pravi prijateljica Marion (Emma Corrin) brightonski učiteljici, ki hodi s Tomom (Harry Styles) in prijateljuje z njegovim prijateljem Patrickom (David Dawson), sicer galerijskim kustosom. In prijateljico zanima: »Je Tom kaj ljubosumen?« Zdi se ji namreč, da bi skupaj bolj sodila Marion in Patrick kot pa Marion in Tom – Tom je le proletarski policaj, ja, bobby. Umetnost ga dolgočasi. Toliko bolje – Marion vsaj ni treba paziti na slovnico in manire. Toda v petdesetih, iz katerih film skače v devetdeseta (kjer Marion, Toma in Davida igrajo Gina McKee, Linus Roache in Rupert Everett), od tam pa spet nazaj v petdeseta, morajo biti nekatere stvari skrite: Tom in David sta skrivna ljubimca. In Tom se zdi perfekten obema – tako Marion kot Davidu. Z Marion se celo poroči, pa četudi odnosa ne more konzumirati (»Naslednjič bo bolje«), toda vprašanje, ali si drug drugega tako absolutno želijo, da si bodo voljni drug drugega deliti (in da se bodo zlili s prihodnostjo, fluidnostjo spolov in emocij), začnejo kmalu mučiti otroške bolezni ljubezni – ljubosumje, posesivnost, ideologija »normalnosti«, manipulacije, izsiljevanje, maščevanje, strupena pisma.

Na zahodu nič novega

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque je leta 1929 objavil Na zahodu nič novega, roman o agoniji prve svetovne vojne, ki je postal orjaški globalni bestseller, nacisti pa so ga takoj po prihodu na oblast prepovedali, kakor tudi holivudski oskarjevski film, ki ga je leta 1930 posnel Lewis Milestone. Roman je leta 1979 doživel še solidno ameriško televizijsko verzijo, zdaj pa so ga končno ekranizirali tudi Nemci, ki so prvo svetovno vojno katastrofalno izgubili – Bergerjeva verzija, ki jo je navdihnila tudi Pabstova klasika Westfront 1918 (1930), je dolga (dve uri in pol), a konsistentno spektakularna, kinetična, šokantna, ekstremna in peklenska, pa tudi konsistentno angažirana in protivojna. Niti za trenutek ne ustvarja vtisa, da je vojna fajn, nekaj dobrega ali koristnega – ne, nima iluzij, da je vojna priložnost za »zorenje« mladeničev, za preizkuse solidarnosti, tovarištva, patriotizma, humanosti ipd., še manj pa, da je sodelovanje v tej vojni, totalnem fizičnem in mentalnem izčrpavanju, brutaliziranju in uničevanju evropske mladosti, popolnoma nesmiselni in distopični klavnici, ujeti v absurdne jarke, blato, meglo, izprane možgane in neskončni teror, nekaj častnega. Ni dvoma: vojna je tovarna smrti. Toliko trupel že dolgo nismo videli. A jim sproti slačijo uniforme, ki jih potem operejo in zašijejo – in dajo novim in novim vojakom.

Taurus

Kontroverzni reper Colson Baker, alias Machine Gun Kelly, ki je v filmu The Dirt igral Tommyja Leeja, bobnarja benda Mötley Crüe, igra reperja/altrockerja, ki mu je ime Cole in izgleda kot Kurt Cobain, a to naj vas ne zavede – Cole je bolj ko ne Bakerjev alter ego (slišimo nekaj njegovih štiklov, vidimo nekaj posnetkov z njegovega koncerta, Megan Fox, njegova zaročenka, igra njegovo eks). Njegovi dnevi so črni, njegove noči bele. Ko gledamo, kako se impresionistično opoteka od svoje holivudske vile do studia in koncertnih prizorišč (in od nočnih klubov do call girls), se zdi, da gledamo sodobno verzijo Kristusovega pasijona, fjorde mučene psihe. Cole, le še igralec v svojem življenju, je zvezdnik v krizi – zasvojen, ločen, nestabilen, obupan, avtodestruktiven, hladen, toksičen, stopljen s slavo, pritiski glasbene industrije, protislovji ameriškega sna, patologijo fenov in kakofonijo livestreamov, polni trolov, ki pa mu v nihilizmu ne sežejo do peta. Še telefonski pogovori so le performansi. Tragedije tudi. Vsi v njegovem življenju, od zmedene hčerke do empatične asistentke (Maddie Hasson) in nadarjene pevke (Naomi Wild), so le stranski igralci – ja, supporting actors.

Črni panter: Wakanda za vedno

Chadwick Boseman, ki je v Črnem panterju igral T’Challo, Črnega panterja, kralja idilične, utopične, neosvojljive Wakande, je kmalu po premieri Črnega panterja nepričakovano umrl – za redko boleznijo. Zato se Wakanda za vedno, nadaljevanje Črnega panterja, začne s pogrebom in »vnebovzetjem« T’Challe, ki nepričakovano umre – za redko boleznijo. »Kralj je mrtev. Črnega panterja ni več. Wakanda je izgubila zaščitnika,« vzklikne njegova sestra Shuri (Letitia Wright), znanstvenica, bojevnica in diplomatka, ki se mora sama naglo preleviti v zaščitnico Wakande, saj skušajo anonimni »komandosi« iz državnega laboratorija ukrasti vibranium, ekskluzivni mineral s skrivnostno močjo, ultimativno naravno bogastvo Wakande, energetski vir njene samozavesti in suverenosti. Shuri in njena mati Ramonda (Angela Bassett), kraljica Wakande, mislita, da se skušajo njihovega naravnega bogastva polastiti običajne kolonialne osumljenke, večne plenilke (Amerika, Francija, Britanija ipd.), zato se pritožita Združenim narodom, a se izkaže, da vibranium ne poganja le Wakande, ampak tudi rajsko, utopično podvodno kraljestvo Talokan, ki mu kraljuje militantni Namor (Tenoch Huerta).

Nova slovenska mladinska klasika

Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.

Katja Zakrajšek / Prevajalka, ki v slovenski jezik najpogosteje pretaplja književnost Afrike in njenih izseljencev

Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.

Drake & 21 Savage: Her Loss

Čeprav Drake v tandemu s 21 Savageem zveni veliko prepričljivejše kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih svojih solističnih projektov, je bilo ob napovedi skupnega albuma takoj jasno, kateri od protagonistov bo zasenčil drugega. Predvidevanja so se izkazala za še kako upravičena: ko rapa Drake, komaj čakamo, da taktirko prevzame Savage, ko pa je v ospredju on, to vselej mine prehitro, saj je kanadski slavček uzurpiral skoraj tri četrtine tega močno prenapihnjenega izdelka. Album sam po sebi torej ni ravno presežek, a je v primerjavi z Drakovima zadnjima ploščama prava mojstrovina: odmik od s housom navdihnjenih autotune popevk je dobrodošel, toda avtorjevo infantilno pesništvo, ki se ponovno zanaša predvsem na hvalisanje, žaljenje in šopirjenje, še vedno močno zaznamuje sindrom Petra Pana.

Douchean: The Relentless Struggle of Gravity

Eden izvirnejših in drznejših predstavnikov domačega elektronskega podmladka ter samooklicani producent »eksperimentalne telesne glasbe« (poklon pionirjem iz Borghesie?) na prvencu za britansko založbo pluje globoko po sotočju birminghamske industrial metal in techno šole (poguglajte imena Scorn, Godflesh in JK Flesh). Njegova neizprosno abrazivna, s kitarskim feedbackom zapacana zvočna paleta, utelešena v glomaznih pokalicah različnih hitrosti in form (preplet EBM-a, IDM-a, perkusivnega techna, electra, illbienta in DNB-ja), bo odbila častilce populističnega švajsanja, a prijetno vznemirila vse, ki sodobnega techna ne asociirate a priori s funkcionalnostjo in stilistično ortodoksnostjo.

Joji: Smithereens

Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.

Silence: The Vocabulary of Madness

Michel Foucault, največja avtoriteta, kar zadeva pisanje o norosti, norcih in predvsem institucijah, ki jim surovo preprečujejo prosto norenje v družbi, je o razmerju med umetnostjo in norostjo leta 1961 v knjigi Zgodovina norosti zapisal: »Norost je popoln prelom z umetniškim delom; tvori konstitutivni moment ukinitve, ki v času raztopi resnico umetniškega dela.« Umetnost je nasprotje norosti, saj jo ustvarja nekdo z znanjem in spretnostjo in ta komunicira z opazovalcem (konzumentom). Po Foucaultu tako v umetniškem delu ni nobene norosti, ta vstopi šele ob interakciji med tem delom in svetom, ki o njem sodi. Dvojec Silence s prvim albumom po desetih letih družbeno napetost norosti zastavi drugače: norost je jezik, ki ga vsi tekoče govorimo. Umetniki in neumetniki. S tem namiguje na izredne razmere časa, v katerem je delo The Vocabulary of Madness (sl. Besednjak norosti) nastajalo. In brez katerih verjetno preprosto ne bi.

Richard Askwirth: Češka lokomotiva: Emil Zatopek

Biografija izpostavlja tri njegove posebnosti: športni, tovariški in politični angažma. Fantič, ki je delal po osem ur kot čevljar, si je izmislil edinstveni sistem treninga, s katerim je bil tako suveren, da je tekmece premagoval za krog in več. Ker češke partijske oblasti prijatelju tekaču niso izdale vizuma za olimpijado, se tudi sam ni vkrcal na letalo in je zastavil svojo kariero, dokler nista čez dva dni odletela oba. S tekmeci je med tekmami rad poklepetal, na zadnji olimpijadi 1956, ko ga je premagal dolgoletni rival Mimoun, je zmagovalca objel in poljubil. Desetletje kasneje se je srečal z Ronom Clarkom, nesrečnim zunajserijskim rekorderjem, ki nikoli ni dobil olimpijskega zlata, in mu je podaril svoje.

Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

See How They Run

Med stoto westendsko reprizo Mišnice, gledališkega whodunita Agathe Christie, se zgodi umor – takšen, kakršen se zgodi v Mišnici. Kdo je divje umoril holivudskega režiserja (Adrien Brody), ki je hotel ekranizirati Mišnico, skušata ugotoviti prevejani detektiv (Sam Rockwell) in idealistična policistka (Saoirse Ronan), velika filmska fenica. Osumljeni so vsi – od menedžerjev, producentov, scenaristov in igralcev do Richarda Attenborougha (Harris Dickinson) in tega, čigar »resnična zgodba« je navdihnila Mišnico. Film See How They Run – nekaj med parodijo Mišnice, Johnsonovim Nožem v hrbet in Branaghovo Smrtjo na Nilu – je sofisticiran, izumetničen in smrtno resno farsičen, a tudi retro, meta in post, zato ne preseneča, da se pojavi celo Agatha Christie (Shirley Henderson), tako »nerodna« kot depalmovski finale in sporočilo, da morilec ni vedno butler in da je entertainment le zloraba. (HBO Max)

Hudičev plen

Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.

Zapu$čina

Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.