Zlatko Kaučič, Tomaž Grom: Raztrgana folklora spomina

Avtentična ekspresija, izbruhi nezavednega in kartiranje nikogaršnjih zvočnih topografij so zamisli, ki jih povezujemo s projekti bobnarja/tolkalca Zlatka Kaučiča in kontrabasista Tomaža Groma, velesil slovenske muzike, ki že več desetletij gojita umetnost impro glasbe, raziskujeta potenciale nekonvencionalnega muziciranja in ustvarjata čezmejno, ne le geografsko, tudi estetsko. Po prvencu Uho je senca očesa je pred nami nov izdelek, skupek kompozicijsko dinamičnih in zvokovno evokativnih elektroakustično-jazzovskih gmot, ki nas srkajo vase, vodijo po skritih hodnikih našega podpodja, bodejo, raztegujejo in občasno ljubkujejo. Izmuzljiva živa muzika, ki odpira psihedelični portal spominov. Več

Drake: Certified Lover Boy

Drake, kanadski superzvezdnik, ki je med sodobnimi glasbeniki absolutni rekorder v količini prodanih plošč, je playliste generičnega R & B-ja obogatil s ploščo presenečenja – še eno razvodenelo zbirko jeremijad o slavi in ljubezni. Album, ki naj bi, kot pravi avtor, govoril o »toksični moškosti in sprejemanju neizogibne srce parajoče resnice«, vsebuje malo morje sramotnih verzov, polnih blodnjavega samopomilovanja, in tipičnih drakizmov o osamljenosti in lažnih prijateljih. Avtor na plošči nikoli ne izstopi iz cone udobja: pravzaprav pogosto zveni nekoliko zdolgočaseno in zaradi tega tudi dolgočasno. Besedila močno zaznamuje rivalstvo s Kanyejem Westom, a Drake že dolgo slovi kot poraženec raperskih beefov, ta sloves pa zdaj le še dodatno zacementira. Več

08080: Astro Disco

Producent in oblikovalec zvoka Jure Anžiček nas na debiju vabi na medzvezdno potovanje po lastni orbiti. Kot primer sodobnega modularnega »techna«, ki se razrašča v polja abstraktnih ambientalnih pejsažev, hrupnih erupcij in kozmičnega brnenja, izdaja ponuja kuliso za poglobljeno poslušalsko izkušnjo na vrhunskih slušalkah v objemu domačega kavča. Ko že misliš, da boš skozi klubska vrata vdrl na plesišče, muzika ubere drugo pot in kmalu končaš v naročju kiborškega monstruma s sintetičnim glasom, ki spomni na Blawanove futuristične vokalne manipulacije. Kompozicijsko drzen in zvočno žmohten EP avtorske elektronike s presenetljivo mehkobnim epilogom – kot nalašč za dokumentarec o »techno« vizionarju Hermanu Potočniku. Več

Kanye West: Donda

Zbegani um Kanyeja Westa je obrodil še eno ploščo, ki bi jo najrajši popljuvali, a je za to preprosto predobra. Zdi se, kot bi se kontroverzni raper na vse pretege trudil, da bi se zameril tudi tistemu delu širše javnosti, ki ga doslej še ni zasovražil, vendar so njegova vprašljiva dejanja verjetno le del prebrisane strategije, s katero nenehno dviguje prah v medijski krajini. Več

Marc Augé: Hvalnica kolesu

Sam esej predstavlja simpatičen pristop, ki na podlagi spominov iz otroštva – avtor je letnik 1935 – ter opazovanja bicikliranja v Franciji nakaže primerjalno zgodovino mita in bivanja s kolesom. Denimo bretonski utrinek iz petdesetih let, ko so se vsi mladostniki izkušali v tem, da po ravnem in navzdol vozijo brez rok, v najhujše klance pa stoje na pedalih – akt odkrivanja sebe. Ali pa potezo legendarnega šampiona Toura Coppija, ki je viteško prepustil etapno zmago tekmecu Bartoliju, ker je ta tisti dan ravno praznoval rojstni dan. Več

Jeanine Cummins: Ameriška tla

Balkansko migrantsko pot, le v nasprotni smeri, iz taborišč in z delovišč v evropskem središču nazaj v kraje, iz katerih so bili ljudje nabrani, v časih razsute prometne infrastrukture je popisal že Peter Božič, enako kot Kurt Vonnegut pričevalec dresdenske obločne svetlobe, v romanu Očeta Vincenca smrt, in to kar najbolj surovo in nesentimentalno. To je popis splošnega razpada morale, ki je posledica vojne in pomanjkanja. Potem smo dobili kar nekaj romanov, od slovenskih avtorjev recimo F. H. Najija Zadnji gozd pa češkega pisatelja Mareka Šindelke Utrujenost materiala, ki popisujejo, kako se zdaj cenena delovna sila sama prebija proti mestom izkoriščanja, h komaj znanim sorodnikom, ki so nekakšna mostišča in prva zatočišča na poti v prisanjano boljše življenje. Ameriška pisateljica Jeanine Cummins (1974) popisuje isti proces, le na drugih celinah: migracije iz latinskoameriškega bazena, kjer so pred kriminalci nemočni zaradi vseprisotne korupcije ter politične in policijske kolaboracije s karteli, proti obljubljeni Ameriki, Severni seveda. Več

Prvič na robu

Prvič na robu, tretji del filmske serije »After« (After Passion, After Truth), v katerem se chic zaljubljenca (Josephine Langford & Hero Fiennes Tiffin) ne moreta odločiti, kje bi živela, v Seattlu ali Londonu, še najbolj spominja na »strastne«, »viharne«, »usodne«, »šokantne« popoldanske telenovele, za katere najamejo tako nenadarjene in nezanimive igralce, da je vsak »strastni« ali »viharni« ali »usodni« ali »šokantni« prizor videti kot samoparodija ali pa že kar kot sabotaža. Tole morda ni najslabši film vseh časov, a zdajle se ne morem spomniti nobenega drugega. (kino) Več

Cinderella

Tole revizijo Pepelke gledate z velikim nelagodjem, pa četudi Pepelka (Camila Cabello), njena mačeha (Idina Menzel), princ Robert (Nicholas Galitzine) in ostali – v slogu Luhrmannovega mjuzikla Moulin Rouge – prepevajo dobro znane poskočnice (Somebody to Love via Queen, Material Girl via Madonna, Rhythm Nation via Janet Jackson ipd.). Vse je namreč osladno in brezdušno predvidljivo »korektno«: prvič, film se dogaja v multikulti srednjem veku, toda kralj (Pierce Brosnan) in kraljica (Minnie Driver) sta bela, drugič, njunemu sinu, princu Robertu, ki ga hočeta na vsak način oženiti, se toksična tradicija vse bolj upira, a vendar mu »pripada« najlepše dekle in prestol (zakaj ne »pripada« njegovi sestri, princesi Gwen, ki jo igra Tallulah Greive, zakaj bi moral komu »pripadati« in zakaj bi moral sploh obstajati?), in tretjič, Pepelka, alias Ella, hoče postati modna kreatorka, s čimer izkaže svojo opolnomočenost, afiniteto do neodvisnosti in samostojnosti ter averzijo do patriarhata in spolnih hierarhij, kar jo prelevi v prababico feminizma, če ne že kar gibanja #MeToo. Več

Okus lakote

Carsten (Nikolaj Coster-Waldau) je danski chef, ki Franka, enega izmed svojih najboljših kuharjev, hladnokrvno odpusti, ker je zamočil pri limonah. »Se Frank komu smili,« vpraša svoje zaposlene. »Ne, šef,« odvrnejo v en glas. Stalno ga kličejo šef. Kot da so njegovi sužnji. Carsten se ima res za nekaj več – ker je chef, zvezdnik haute cuisine, mojster »hrane, za katero se je vredno boriti«. Poln je klišejev (»V kuhinji drži nož samo eden«), obseden je z uspehom (in slavo), a tudi Maggi (Katrine Greis-Rosenthal), njegova ljubeča, strastna žena, sošefica prestižne restavracije, dahne: »Hočem vse!« Ta »vse« pomeni kariero in družino. Aha, že spet – ima lahko ženska oboje, kariero in družino? Logično: čeravno sta zelo zaljubljena, se izkaže, da ga vara. Več

Shang Chi in legenda o desetih prstanih

Marvelovi superjunaki običajno rušijo rekorde v pravičništvu, Shang Chi (Simu Liu), alias »Shaun«, ki Marvelovo kinematično vesolje – prek lepo koreografiranega hongkonškega kung fuja, eksplozivne wuxie in obračunov z letečimi zmaji – raztegne na Daljni vzhod (tako kot ga je Črni panter raztegnil v Afriko), pa ruši rekorde v lažni skromnosti: zelo dobro se zaveda svojih nadnaravnih superjunaških sposobnosti, a ne premika planetov ali kozmičnih sfer, temveč se v nekem prestižnem sanfranciškem hotelu preživlja s parkiranjem avtomobilov. Ne živi v kakem vzporednem ali fantazijskem svetu, temveč v povsem banalni garaži. Ne prijateljuje z Marvelovimi Maščevalci, temveč zabušava s prijateljico, ki ima veliko srce in dober smisel za humor (Awkwafina). Kar je precej mazohistično, če pomislite, da je direktni potomec Wenwuja (Tony Leung), alias »Mandarina«, pohlepnega nesmrtnega diabolika, ki je deset magičnih prstanov – okej, bolj obročkov, zapestnic – prelevil v vsemogočno orožje, s katerim sam premaguje vojske, spreminja zgodovino in osvaja svet. Več

No Man of God

Ko leta 1978 primejo serijskega morilca Teda Bundyja (Luke Kirby), se izkaže, da so prijeli mitomanskega, grandomanskega, arogantnega psihopata, ki z vsemi – policijo, preiskovalci, sodniki, tožilci, odvetniki, mediji, javnostjo – koketira in manipulira. Zakaj je počel to, kar je počel, kaj ga je sprožilo, zakaj ne kaže nobenih znakov obžalovanja in koliko žensk je pobil? Bill Hagmaier (Elijah Wood), eden izmed prvih FBI-jevih ekspertov za profiliranje serijskih morilcev, ki hoče odgovore na ta vprašanja, najprej sredi osemdesetih z njim vzpostavi pisni stik, potem pa ga začne redno obiskovati in izpraševati, toda vse te intervjuje ugrabijo Bundyjeva dokazovanja, da je najinteligentnejši človek na svetu. Hagmaier bi mu lahko sicer rekel, hej, če si najinteligentnejši človek na svetu, kako to, da smo te potem dobili (in spravili v floridsko ječo), toda če ga ne bi dobili, bi se dal zagotovo kar sam prijeti, to pa zato, da bi bil še slavnejši, da bi pritegoval še večjo pozornost, da bi dokazoval svojo moč in superiornost, da bi se torej vsi ukvarjali z njim, analizirali njegov »intelekt« in občudovali njegovo »genialnost«. Več

Bring Your Own Brigade

Vse več je krajev, v katerih lahko zgoriš. In koale tudi. Paradise – ja, Raj! – se je imenovalo kalifornijsko mestece, pa je leta 2018, ko so Kalifornijo zajeli in opustošili apokaliptični gozdni požari (»Camp Fire«, »Woolsey Fire«), zgorelo do tal. In tale doku, ki je videti tako, kot bi ga narekoval Hieronymus Bosch, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Howardovim dokujem Rebuilding Paradise, in ki se začne v Paradisu, spremenjenem v groteskni, katastrofalni krematorij (vse gori, avtomobili se vnemajo, ljudje, ki so tik pred tem, da se vnamejo, kličejo na pomoč, 85 jih zgori), »pričara« pekel, ki ga ustvarjajo sodobni gozdni požari, a krivde zanje ne pripiše le podnebnim spremembam, ampak tudi ljudem, ki delajo vse, da bi gozdnim požarom omogočili čim pogubnejše in pikantnejše življenje. Recimo: ko pogozdujejo, drevesa sadijo preblizu drugega drugemu, obenem sadijo prehitro vnetljive tujerodne rastline, z nemarno deforestacijo pa kar kličejo ogenj. Ali: odločanje o gozdovih prepuščajo pohlepu lesne industrije. Ali pa: obcestne jarke dizajnirajo tako, da se v njih zbirajo smeti, ki dajo ognju pospešek. In seveda: sami glasujejo proti regulacijam, ki bi jih zaščitile pred požari. Več

Koreografinja in pedagoginja, za katero je oder kot slikarsko platno

Leta 2019 je Andreja Rauch Podrzavnik začela projekt, ki je nosil delovni naslov Dediščina. Zanimala jo je predvsem vsebinska plat pojma dediščina in nastala je plesna predstava s tem naslovom. Kasneje pa jo je še vedno intrigiral sam izraz »dediščina«, posebej kadar je postavljen ob bok izrazu materinščina. Jezik, ki ga govorimo, je v našem jeziku vezan na mater; tisto, kar nas, ponavadi materialno, povezuje z generacijami pred nami, pa na deda – »babiščine« ali »očetovščine« ne poznamo. Več