Karen O and Danger Mouse: Lux Prima

Karen O je ameriška pevka, ki jo najbolje poznamo kot načelnico skupine Yeah Yeah Yeahs. Danger Mouse je ameriški producent s piflarskim seznamom sodelovanj v prvi ligi popa: Gnarls Barkley, Norah Jones, Adele, Gorillaz ... Zdaj skupaj strežeta s ploščo, ki je večplastno in absolutno retro. Lux Prima večinoma črpa iz različnih slogovnih usedlin s konca šestdesetih let: od francoskega yé-yé popa in Gainsbourga do orkestralne italijanske filmske muzike in širšega ameriškega soula. A teče tudi drugi krog, saj pogosto bolj kot na izvirnik spominja na muzike downtempa in triphopa devetdesetih let, ki so popolnoma isto stvar enkrat že počele. Naveza, ki je šablonska v formi, a brezhibna v izvedbi. Nevsiljiva pedantnost. Več

Matmos: Plastic Anniversary

M. C. Schmidt in Drew Daniel, ekscentrična producenta iz Baltimora, sta skupni projekt Matmos poimenovala po jezeru zlobne sluzi iz znanstvenofantastične klasike Barbarella (1968). Tudi njuna edinstvena elektronska glasba nemalokrat zveni kot jezero zlobne sluzi, še večkrat pa kot znanstvena fantastika. Zvoke črpata iz izjemno nenavadnih virov, ki na prvi pogled nikakor nimajo potenciala za uglasbitev, a z domiselnimi produkcijskimi postopki jima je pred leti tudi iz hrupa, ki ga med centrifugiranjem proizvaja pralni stroj, uspelo ustvariti dih jemajoče in presenetljivo poslušljivo glasbeno delo. Dvojec posnetke organskih zvokov preobrazi v sintetične simfonije, zvočni spekter pa navadno omeji s strogo določenim virom semplov: v takšnih omejitvah nazadnje najde ustvarjalno svobodo. Tokrat sta glasbenika semplala zvoke plastike in tako raziskovala odnos sveta do materiala, »ki je temeljna sila okoljskega opustošenja«, kot sta dejala ob izidu plošče. Več

Čudežno potovanje v Oz

Sovjetski pisatelj Alexander Volkov je leta 1939 objavil roman Čarovnik iz Smaragdnega mesta, predelavo Baumovega Čarovnika iz Oza, kasneje pa je napisal še serijo nadaljevanj, v katerih so “Čarobno deželo” – Baumov “Oz”, povišan v alegorijo Sovjetske zveze – nenehno ogrožali zunanji zavojevalci in notranji sovražniki. Ruski animirani film Čudežno potovanje v Oz, v katerem se Doroteja, pravnukinja Baumove Dorothy, vrne v Oz (s strašilom, kositrnim drvarjem, levom in Totom), je dokaz, da je Putinova Rusija res sequel Sovjetske zveze: Doroteja skuša namreč ugotoviti, kdo je izpral možgane Juriju Jusu, ki z lesenimi vojaki okupira Oz. Jasno, Jurij je notranji sovražnik, leseni vojaki so zavojevalci, Oz je Rusija, Doroteja je Putin, Toto pa je verjetno Dimitrij Medvedjev. Več

Naslednji holokavst bo mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica

Ko odpelješ, se ne ustavljaš, pazi, da ne priteguješ pozornosti, denar dobiš na koncu, tja, v Beograd, pa moraš priti točno ob 21.00! Teh pravil se mora leta 1999 – v času vojne na Kosovu in Natovih bombardiranj Srbije – držati Vlada (Leon Lučev), srbski šofer, obupani outsider, ki naj bi tovornjak prepeljal od Kosova do Beograda. Kaj prevaža, ne ve. Niti ga ne zanima, kaj prevaža. Ne prvič ne zadnjič prevaža to, kar mu pač dajo. Tovor. “Od nečesa moram živeti.” Ja, rekel bi lahko to, kar dahne šofer, ki v Sallisovem romanu Drive prevaža roparje, roparski plen in podobne tovore: “Jaz vozim!” Vlada je mali človek, v principu poštenjak, blaga duša – deklasiran, odtujen, izgubljen, anemičen in siv kot moreča, sprana, distopična vojna krajina, posuta z ruševinami, oddaljenimi zvoki detonacij, blokadami, obvozi in napetostjo. Včasih reče kakšno s štoparjem (Pavle Čemerikić), ki gre “na boljše” (v Nemčijo). Včasih se ustavi v kakšni obcestni restavraciji. Včasih tovor “čudno” zaropota. A ne pogleda, kaj se dogaja. Več

Mi

Videli smo kopico grozljivk, ki se začnejo takole: srečna, vesela belska družina se preseli v staro hišo, v kateri jo začnejo kmalu terorizirati kruti, sadistični, morilski duhovi tistih, ki so nekoč živeli v njej. Vzemite Amityville, Insidious ali pa Kubrickovo Izžarevanje. Tudi Mi, šoker, ki ga je posnel Jordan Peele, avtor zelo odmevnega šokerja Zbeži!, se začne tako, le da družina ni belska, temveč črnska – in ja, v hišo (v svoj “hotel Overlook”), ki je nekje v obmorskem Santa Cruzu (Kalifornija), se ne preselijo za stalno, temveč le čez poletje. Ne da to kaj usodno spremeni – v grozljivkah, ki se začnejo kot Mi, selitev itak nikoli ni stalna. Več

Ne bom več luzerka

“Nekaj moraš naredit, borit se moraš, ne moreš samo spizdit,” ponavlja Špela (Eva Jesenovec) svojim vrstnicam in vrstnikom, ki so “pobegnili” v tujino in kanijo tam tudi ostati. “Tukaj mi ni več fajn,” pravi njen fant, lole z laptopom, ki “pobegne” v Frisco. “Tukaj ni nič – ni motivacije!” Sama vztraja v Sloveniji, pa četudi vztrajati v Sloveniji za njeno generacijo pomeni vztrajati v prekarnosti – in negotovosti, nestabilnosti, neenakosti, prikrajšanosti, brezpravnosti, ponižanju, bolečini. Že pred leti je diplomirala iz umetnostne zgodovine, toda v Muzeju moderne umetnosti je ne najdemo med kustosinjami, temveč za šalterjem – pa še to le honorarno, začasno, slabo plačano, prekarno. Da bi preživela, tu in tam pod pultom proda kako svojo stvar, recimo fotoaparat (pod ceno), popoldne pa tezgari še na bazenu, toda službe v muzeju ne dobi. Več