Mafijski klub

Barry Levinson je nekoč režiral gangsteriado Bugsy, scenarist Nicholas Pileggi je nekoč napisal gangsteriadi Dobri fantje in Kazino, direktor fotografije Dante Spinotti je nekoč posnel gangsteriado Vročina, Robert De Niro pa je nekoč igral v gangsteriadah N edotakljivi, D obri fantje i n Kazino, zato so zdaj očitno sklenili, da bodo v imenu dobrih starih časov skupaj zapakirali gangsteriado, v kateri De Niro igra dva gangsterja (umirjenega, »dobrega« Franka Costella in divjega, maničnega, zverinskega Vita Genoveseja, sprva prijatelja, potem sovražnika), toda ko jo gledate (česa tako letargičnega, utrudljivega, brezciljnega in brezosebnega zlepa ne boste videli), ne morete verjeti, da so jo zapakirali režiser Bugsyja, scenarist Dobrih fantov in Kazina, snemalec Vročine ter zvezdnik Nedotakljivih, Dobrih fantov in Kazina. (Max)

Echo Valley

Echo Valley je psihotriler, poln sunkov in preobratov, a vsi so tako predvidljivi, kot je predvidljivo to, da bo lezbična mati (Julianne Moore), sicer falirana rejnica konj, zaščitila svojo hčerko (Sydney Sweeney), sicer narkomanko, ki jo izsiljuje povsem generični sociopatski diler (Domhnall Gleeson).

Elio

Elio je Pixarjeva animacija, toda vsej živahnosti, divjosti in občasni duhovitosti navkljub je preveč oportunistična, saj tipično Disneyjevsko siroto, osamljenega, zapuščenega, intuitivnega dečka Elia, ki si želi, da bi ga ugrabili in odpeljali nezemljani (ko bo velik, bo Elon Musk), res pošlje v vesolje (»Do neskončnosti in čez,« bi dahnil Ken Kozmoblisk), kjer sreča Glordona, nežnega kozmičnega princa, malo izgubljeno dušo, imitacijo E. T.-ja, in lorda Grigona, imitacijo Dartha Vaderja, ki sproži imitacijo Vojne zvezd, tako da sam Elio postane »simpatična«, a v skrajni instanci banalna kombinacija Hana Sola in Lukea Skywalkerja. (kino)

Karate Kid: Legende

Li (Ben Wang), ki se iz Pekinga preseli v New York, postane novi Karate Kid, a ne pričakujte kake revolucije, le reboot klišejev (travmatična smrt bližnjega, treningi, zmajev kick, premagovanje strahu, slo-mo, turnir, finale ipd.), ki so leta 1985 pognali prvega Karate Kida. Igral ga je Ralph Macchio, ki se tokrat vrne kot Lijev mojster (in ki svoj originalni lik še vedno igra v televizijski seriji Cobra Kai, tako da je v »budistični« formi).

28 let pozneje

Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.

F1: Film

Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.

Boštjan Antončič / Plesalec, eden ključnih članov svetovno priznane plesne skupine Rosas

Dva junijska večera zapored smo ga lahko ujeli na letošnjem Spider festivalu, mednarodnem festivalu plesa in performativnih umetnosti v produkciji društva Pekinpah, ki je na začetku poletja potekal v senci drevesnih krošenj v ljubljanskem parku Tivoli. Ujeli zato, ker je v Celju rojeni mednarodno uveljavljeni plesalec in koreograf Boštjan Antončič (1980) že dve desetletji član svetovno znanega bruseljskega plesnega kolektiva Rosas, ki ga vodi znamenita plesalka in koreografinja Anne Teresa De Keersmaeker. Danes je eden najpomembnejših članov skupine in z njo redno gostuje po vsem svetu, zato so njegova gostovanja na domačih tleh vedno posebna in dragocena – še zlasti, ko potekajo pod milim nebom, v dialogu z naravnim okoljem.

Slick Rick: VICTORY

Pionirski mojster pripovedovanja uličarskih zgodbic in rimobrcač z največjo kilažo kovine okoli vratu se po 26 letih založniške suše vrača z albumom, izdanim pri etiketi, ki jo vodi Idris Elba. Sliši se kot velika stvar, pa niti ni, saj zmagovalno povratništvo ne traja niti pol ure. Poleg tega je Ricku uspelo v miniaturko stisniti dva vrinka generičnega housa, ki z žlahtno boombapovsko glavnino nimata nobene logične povezave. Najmanj simpatičen pa je posnetek, v katerem The Ruler benti nad težavami, s katerimi se spoprijema, ker je najemodajalec. Ni lahko biti nepremičninski mogotec. Očitnim felerjem navkljub je veteran v izvrstni formi za nametavanje rim in nas z nekaj posnetki popelje po spominih na newyorške ulice.

Nadah El Shazly: Laini Tani

Osišče izraza eterične egiptovske muzičarke tudi na drugi plošči ostaja njen žametni glas s podobno sedativnimi čari kot tisti Lucretie Dalt. Impresivna produkcija, ki jo sopodpisuje talent s kairske klubske scene 3Phaz, temelji na prostorni zvočni podobi in razkošnih, prosto lebdečih aranžmajih, prežetih z ritmi darbuke, vložki godal, harfe in mizmarja, digitalno procesiranih vokalih in različnih fragmentih, ki prispevajo k razgibanosti zvočne tapiserije. Kot introspektivna, poetično obarvana avantpop seansa te album ovije v tančico neizrekljive melanholije, podobne tisti, ki na plano izbruhne proti koncu prežurane noči, ko se v alkoholnih hlapih mešata spolna vznemirjenost in bivanjska tesnoba.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Phantom Island

King Gizzard na novi (bojda že sedemindvajseti!) plošči zveni nekje kot Frank Zappa, drugje kot David Bowie okoli »Ziggyjevega obdobja« ali kot eden od velikopoteznih blues-prog-soft-rock bendov iz sedemdesetih let. Zaznamovan z močno orkestralno podporo. Vzorec je jasen, in četudi avstralska hiperproduktivna zasedba, ki zna sicer s slogovnimi zasuki in konceptualnimi domislicami hudo presenetiti, skoraj vedno zavzema retro pozo, jo zna skoraj vedno tudi osvežiti, aktualizirati in jo preprosto obvlada. Tudi tokrat ni nič drugače, saj je Phantom Island še ena demonstracija kompleksnega aranžiranja (tokrat zaradi vseh pihal in godal še celo bolj kot po navadi), ki zveni in teče lahkotno. Uigrano kot vedno.

Nick León: A Tropical Entropy

Ni ga bengerja, ki bi bolje zaobjel postkoronski hedonizem kot Xtasis, ki sta ga leta 2022 izdala mladi ameriški producent z izrazitim občutkom za čutne vokale Nick León in takrat še neznani venezuelski veteran žanra raptor house DJ Babatr, ki je po tem doživel karierno renesanso in zdaj nastopa na največjih festivalih. Hit leta, izdan pri takrat razmeroma nišni, danes eni najprepoznavnejših južnoameriških založb elektronske glasbe TraTraTrax, je s prepletom dembow ritma, ekstatičnih ženskih glasov in prvin britanskega techna osvojil svetovna plesišča, Leóna pa ustoličil kot ambasadorja »miamijskega zvoka« oziroma ’Latin club’ estetik, ki so zadnja leta doživele silovit vzpon priljubljenosti.

Radomir Konstantinović: Filozofija majhnega kraja

Kultno delo, pod misterioznim originalnim naslovom – Filozofija palanke, je izšlo leta 1969. O njem se je širila anekdota, da so vsi zanj slišali, noben pa ga ni prebral. Pač, po jugoslovanskih vojnah so eni z njo interpretirali srbski nacionalizem, drugi so jo jemali kot analizo omejenosti duha v palanki ali celo v velemestih, kot je denimo Pariz.

Stefan Hertmans: Vzpon

Kot v časih, ko je pisanje sprožila najdba rokopisa, se Stefan Hertmans (1951), belgijski flamski pesnik, prozaist in premišljevalec aporij sodobne Evrope, zave, da biva v zgodbi – da mu zgodovina hiše v Gentu, v kateri je prebival znani nemški kolaborant in pripadnik ene od lokalnih vej SS, ponuja več, kot si lahko izmisli. Spodbujen z zgodovino hiše, ki jo v slabem stanju in za majhen denar kupi v času študentskega razgrajanja in poskusov svetovnega prekuca, se loti raziskovanja njene preteklosti. To je obsežna, vendar hvaležna naloga, saj so o očetovi politični karieri pisali njegovi otroci; sin je bil pomemben profesor in se je zavzemal za strpnost, pisatelja sta z gradivom zalagali hčeri, uspelo pa se mu je prebiti tudi v arhive, ki hranijo vsakovrstno gradivo o medvojni flamski kolaboraciji in njenem nadaljevanju do dandanes.

Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.