Clairo: Charm

Če iščete soundtrack za fjakasta jutra ali popoldneve, boste to poletje težko našli primernejšo aktualno izdajo. Od preboja – bila je internetna senzacija leta 2018 – se je ameriška kantavtorica prelevila v ključno predstavnico blago psihedeličnega, s preprostimi jazzovskimi akordi in r & b-jevskimi večglasji oplemenitenega indie popa. Tudi na tretji plošči ostaja njen šepetajoči »folkovski« vokal dokaj enodimenzionalen, toda s svojo specifično barvo hkrati neubranljivo šarmanten. V spregi s sofisticiranimi instrumentali v liniji »mehkih rockerjev« kalibra Fletwood Mac ali Steely Dan nas Clairo opominja, da je poletje tudi čas za jebivetrstvo.

Nduduzo Makhathini: uNomkhubulwane

Trenutni vrvež južnoafriškega jazza na mednarodnem odru potrjuje izjemno tradicijo tega miljeja, pa ne le to, jo tudi nadaljuje in razteza. Eden vodilnih glasov sodobnih smernic je pianist, filozof in zdravilec Nduduzo Makhathini, ki na že tretjem albumu za velikanko Blue Note ravna bolj umirjeno. Tretji album je poleg tega razdeljen v gibanje v treh delih: od Libations do Water Spirits in Inner Attainment. Transcendentalno zastavljen na trenutke zaide v klasično jazzovsko konvencijo, najbolj pa prepričajo deli glasnejše vznesenosti in odzvenov dediščine mojstrov spiritualnega. Skoraj točno ura brezhibnega zvoka, ambicioznega, a zračnega aranžiranja in redkih, vendar nujnih trenutkov šamanizma.

Eminem: The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

Kakovost Eminemovih diskografskih izdelkov je začela naglo polzeti navzdol že kmalu po prelomu tisočletja, ko je izdal ploščo Encore (2004). Čeprav ves ta čas vztrajno ohranja astronomsko število spletnih pretokov in prodanih albumov, že dvajset let z vsako ploščo tone globlje in globlje, dno pa je dosegel z izdajami v zadnjih petih letih: plošča Revival (2017) je bila sramotno plehka kritika Donalda Trumpa, album Kamikaze (2018) je bil infantilno užaljen odziv na plaz poraznih kritik prejšnje plošče, na albumu Music To Be Murd e re d B y (2020) pa se je postavil v vlogo sitnega nergača, ki ne odobrava (sodobne hiphop) scene, s katere se počuti izločenega. Zaradi vseh teh neuspehov se zdaj vrača h koreninam, kar je v teoriji precej smiseln korak, a žal ob poslušanju deluje kot dokaj obupan poskus revitalizacije stare slave.

Rüdiger Safranski: Goethe in Schiller: Zgodba o prijateljstvu 

Nemški filozof in pisatelj Safranski ju je združil v prijateljstvu, a ne tam, kjer bi pričakovali: zbližale ju niso ne geste, ne dialogi, ne hobiji, ne druščine, pač pa krucialna razlika med njima. Prvi je veljal za naravnega genija, drugi je to postal s pisanjem. Ko je Goethe snoval svoja dela, ni imel v mislih, kako ga bodo sprejeli vojvoda in širna publika, zanj je kot fatalni bralec štel le Schiller, et vice versa. Nekoč sta skupaj anonimno izdala poetske vragolije Ksenije (1796), polne epigramov in polemičnih stihov, ki so razvneli občinstvo. To je seveda vedelo, da sta avtorja, ne pa, kdo je kaj napisal. Bila sta ženerozna: Goethe je prijatelju odstopil idejo Viljema Tella, v letu, ko je Schiller dominiral v ustvarjalnem zanosu, pa se je Goethe preventivno odtujil, da bi ne kalil prijateljstva. Prizadevala sta si, da bi si bila enaka, dobesedno – ko je Schiller umrl, preživeli kajpak ni šel za pogrebom, je pa dve desetletji kasneje po prekopu kostnice postavil na pisalno mizo prijateljevo lobanjo. Tako drobna stvar, kot je smrt, prijateljstva pač ne pokoplje.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz

Maylis de Kerangal (1967), francoska pripovednica, je precej produktivna in prevajana, tudi všečna in spogledljiva z občinstvom. Prevedenih imamo nekaj njenih proznih knjig, od natančnega popisa poti srca umrlega v prometni nesreči do prejemnika, z vsemi vpletenimi in na hitro navrženimi etičnimi dilemami ob presaditvi (Pokrpajmo žive), do vlakovnega romana Bežiščnica na vzhod, v katerem se navdušuje nad ravničarskim potovanjem z vlakom na pol poti proti Sibiriji, kamor sledi ruskim vojaškim nabornikom v kasarno bogu za hrbtom.

Unsung Hero

»Družina ni v napoto, družina je pot,« dahne oče Davidu Smallbonu (Joel Smallbone), avstralskemu promotorju krščanskega rocka (To Hell with the Devil, vrešči neki bend), ki se z ženo (Daisy Betts) in šestimi otroki (sedmi je na poti, a ne v napoto) preseli v Nashville, kjer pa mu ne gre. Že to, da morata z ženo otrokom povedati, da nimajo kaj jesti, je hudo, še huje je, da morajo spati na tleh, najhuje pa je, da jima morata povedati, da molitev ne pomaga, toda film, brezosebni produkt propulzivne krščanske filmske hiše (Kingdom Story Company), ki pokaže vse premalo zakulisja krščanske estrade (pa čeravno trije Smallbonovi otroci postanejo grammyjevske zvezde krščanskega popa, Rebecca St. James in duo For King + Country), s svojim hardcore sentimentaliziranjem ideologije – Jezusa, vere, čudežev, evangelizma, odrešitve in družinskih vrednot – ujame hardcore ideološki sentiment nekdanjih sovjetskih propagandnih filmov. (Amazon Prime Video)

Boneyard

Serijski morilec je med letoma 2001 in 2005 v novomehiški puščavi – pri Albuquerqueu – zakopal trupla enajstih žensk. Našli so jih šele čez nekaj let. Izginile so, a ker so bile nebelke, jih niso iskali. Serijskega morilca niso nikoli našli – tako kot niso nikoli našli Zodiaka. Boneyard ni Zodiak, čeprav si domišlja, da je tehten in globok, ker FBI-jevega profilerja – bradatega, ciničnega, zjebanega – igra Mel Gibson (Petrovick!), ki moralizira (Biblija, greh, trpljenje) in osumi vse (od policajev do kartelov in tihotapcev ljudi), obenem pa govori tako, kot da se zadnjih dvajset let ni nič spremenilo. A tak je tudi film – kot da »briljantni« serijski morilec ženske pobija zato, da bi pritegnil pozornost »briljantnih« detektivov. (VOD – Amazon Prime Video, Apple ipd.)

In a Violent Nature

Po idiličnem kanadskem gozdu hlača maskirani orjak (Ry Barrett), novi Leatherface s pridihom Michaela Myersa, in grizlijevsko ter zelo kreativno pobija mladino. To je njegov gozd. Kriki in streli ga ne zadržijo. Neki punci tako zvije glavo, da prileze ven skozi svoj trebuh – zdi se, kot da je rodila samo sebe. Obglavljenja so njegov forte. Ne, narava ni nič čistega, še manj lepega – narava je srhljiva, horror show. Mutirala je. Morilski psycho, žrtev prazločina, na katerem temelji bogastvo, je groteskna ekstaza kapitalizma – podjeten, storilen, konkurenčen, fokusiran, neizprosen, vedno optimiziran, neizbežen. Nikoli ne spi. Nenehno je pripravljen. Ne potrebuje noči in teme, da bi bil učinkovit. Tip je nihilistična plenilska mašina – direktor svojega jaza. Okej, direktor brez jaza. Erekcija brezosebnosti. Blagovna znamka. Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v kanadsko verzijo Teksaškega pokola z motorko. (Shudder)

I Am: Celine Dion

»Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.

Gasoline Rainbow

Protagonisti kultnih road moviejev, ki jih je pridelal novi Hollywood (Goli v sedlu, Peklenski asfalt), so bili vedno skrivnostni, o njih nismo kaj dosti vedeli, bili so introvertirani, o sebi niso hoteli govoriti – njihovim nevrozam in tesnobam smo morali verjeti na besedo. Na besedo smo morali verjeti celo njihovi molčečnosti. Tony (Tony Abuerto), Micah (Micah Bunch), Nichole (Nichole Dukes), Nathaly (Nathaly Garcia) in Makai (Makai Garza), prijatelji in sošolci iz Wileyja, oregonske vukojebine, protagonisti skoraj improligaškega filma Gasoline Rainbow, pa radi govorijo o sebi – generacija Z, otroci novih tehnologij, socialnih omrežij, pač vse »delijo«. Pravkar so končali srednjo šolo in krenili na trip, a ko se od one oregonske vukojebine prebijajo proti Pacifiku, ki ga še niso videli, empatično, navdušeno, z odkriteljsko vnemo objamejo vse, kar srečajo – konje, ljudi, črpalke, pustinjo, zapuščene kraje, sončne zahode, rodeo, svoje sence, vrstnike, bare, zabave, koncerte, mestne luči, skejterske raje, »jebeni Burnside«, taborni ogenj, »Konec sveta«, ritme algoritmov in štikle, nove in stare (Sweet Child o’ Mine, I Stole the Right to Live, Freakin’ Out on the Interstate, Changes ipd.).

Lažno lažno izkrcanje na Luni

Pelji me na Luno nas skuša navdati z nostalgijo po seriji Oglaševalci, Mad Men, le da obrne spol, tako da glavni ni kak Don Draper, temveč Kelly Jones (Scarlett Johansson), mad girl, ki obvlada vse trike oglaševanja, manipuliranja, blefiranja, fejkanja in množične psihologije. Ravno pravšnja, si reče Nixonova administracija, ki jo – prek arogantnega agenta Cie (Woody Harrelson) – najame, da bi Američane navdušila za Naso, ki je sredi vesoljske dirke s Sovjetsko zvezo in tik pred lansiranjem Apolla 11. Kelly takoj pokaže svoj razkošen talent: najame igralce, ki igrajo inženirje Nase, astronavte – prve, ki naj bi stopili na Luno – pa komodificira, fetišizira, glamurizira, menekenizira, komercializira. Ni vseeno, kakšno uro nosijo in kakšen avto vozijo, za izkrcanje na Luni pa hoče, da poteka v neposrednem prenosu. Coleu Davisu (Channing Tatum), direktorju lansiranja, ki noče, da bi se Nasa prelevila v oglaševalski pano, se to zdi nesprejemljivo, zato hoče, da jo naženejo, a še preden rečete 9 … 8 … 7 … 6 … 5, se že vnameta. In kaj, če se kaj zalomi, če torej izkrcanje spodleti – in to v neposrednem prenosu, ki ga bo gledal ves svet, s Sovjeti vred? Groza – a na Luni se je treba izkrcati. Američani ne smejo zaspati pod komunistično Luno! In ker je vesoljska tekma tudi ideološka, HollyWoody zapove: izkrcanje na Luni vnaprej posnemimo! Skrivaj. V studiu. Za vsak primer. Na zalogo. Vprašanje je le, kdo bo povozil koga – film realnost ali realnost film?

Rok Mar / Oblikovalec, ki ga izpolnjujejo premiki znotraj različnih oblikovalskih področij

Če živite v naši prestolnici in ste pozorni na podobe, ki vas obkrožajo na vsakdanjih poteh, ste se gotovo že srečali s kakšnim izdelkom, nastalim izpod njegovih prstov. Grafični oblikovalec in oblikovalec nakita Rok Marinšek (1977), ki ustvarja pod imenom Rok Mar, namreč že vrsto let sooblikuje ljubljansko vizualno krajino, pa naj gre za plakate koncertnih ciklov Selekcija, ki vsako poletje tradicionalno potekajo pred priljubljenim barom Pritličje, vizualno identiteto galerije Ravnikar ali pa za celostno grafično podobo dogodkov, kot so festival eksperimentalne elektronske glasbe Sonica, Slovenski teden nakita ali Ljubljana Art Weekend.