Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

Na drugomajskem festivalu Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bodo tokrat zavrteli Štigličevo Balado o trobenti in oblaku (1961), enega izmed najboljših slovenskih filmov, reimaginacijo Fordovih Iskalcev (1956) in anticipacijo Scorsesejevega Taksista (1976), in štiri briljantne filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – Pavlovićevo Rdeče klasje (1970), zgodbo o vzponu in propadu stalinista, ki ne ve, da revolucija vedno preseže svoje cilje, Duletičev Na klancu (1971), zgodbo o ljudeh, ki se opijajo s sanjami, a v sanjah potem tudi umirajo, Hladnikovo Maškarado (1971), najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov, in Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v kateri Katarina Blum Daleč od ponorelega sveta obtiči v Hiši lutk.

Kralj kraljev

Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)

The Electric State

Roboti dobijo vojno! Joj, pa ja ne že spet. Brez panike: vojno potem po zaslugi »nevrokasterja«, ki ga je zdizajniral muskovski tehnološki gigant Skate (Stanley Tucci), na hitro izgubijo, tako da spet vladajo ljudje, roboti pa so izrinjeni v Cono izključenosti, kamor se – v družbi zabavnikov, ki jih vodi ležerni tihotapec John Keats (Chris Pratt), še ena imitacija Hana Sola – odpravi Michelle (Millie Bobby Brown), ki – v teh nebesih – išče svojega ingenioznega brata. Nič od tega vas ne bo naelektrilo. Vse je tako generično, tako predvidljivo, tako zlajnano, tako infantilno, da zaradi tega ne bi nihče odšel od doma – v kino. Ta Netflixova superprodukcija svojo publiko tako podcenjuje, da jo je mogoče gledati le doma – na kavču. Pod pogojem, da medtem multitaskaš in vso šlamastiko pripišeš dejstvu, da si jo gledal le napol. Hej, film, v katerem slišimo štikle Wonderwall (Oasis), Breaking the Law (Judas Priest), I Will Survive (Gloria Gaynor), Yoshimi Battles the Pink Robots (The Flaming Lips), I Fought the Law (The Clash), Don’t Stop Believing (Journey) in Mary Jane’s Last Dance (Tom Petty), ne more biti slab! Pa je. Teh štiklov si sploh ne zasluži. Lahko pa si jih privošči.

Divja mačka

»Angeli varuhi mi niso v uteho,« dahne Flannery O’Connor (Maya Hawke), ameriška pisateljica, inverzija Margaret Mitchell, ki je južnjaško gotiko zbila v dva karizmatična, kultna romana (Wise Blood, The Violent Bear It Away) in kopico novel (z »grenkim priokusom«), toda Ethan Hawke njen morbidni boj z invazivnostjo katolicizma, agonično boleznijo (lupus), obsceno imaginacijo, strahom pred lastno škandaloznostjo in transgresivnostjo samega literarnega ustvarjanja zavije v fantazijske vinjete in komične ekscentričnosti, ki ne peljejo nikamor, tako da film, ki popisuje nastanek romana Wise Blood, v katerem ateist ustanovi »Kristusovo cerkev brez Kristusa«, in ki naj bi deloval kot himna umetnosti in umetniškemu procesu, deluje zadušljivo plitvo, tem bolj, ker je tako navdušen nad odbitostjo južnjaških belcev, da v rasizmu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obsedal jug (in samo Flannery O’Connor!), vidi le še eno belsko odbitost ali, če hočete, belsko kulturno posebnost. (Max)

G20

Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)

Trojanski konj kapitalizma

Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.

Klemen Kovačič / Igralec, ki trenutno navdušuje na več različnih odrih in festivalih

Na nedavnem 55. Tednu slovenske drame je za igro v avtorski predstavi Agmisterij, svojem magistrskem projektu, prejel nagrado za najboljšega igralca tekmovalnega programa. Še več, z besedilom Tvoj boj iz prvega dela uprizoritve je bil obenem nominiran tudi za nagrado za mladega dramatika. Agmisterij je namreč uprizoritev, nastala v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter zavoda Bunker, v kateri se skozi avtobiografsko gradivo sooča s prelomnicami svojega osebnega in umetniškega zorenja. V osmih urah neprekinjenega performansa preizkuša meje telesa, duha in časa ter prek poglobljenega samoopazovanja odpira prostor za razmislek o človeškem bivanju, spominu, veri in samoti.

Yves Jarvis: All Cylinders

Šesti dolgometražni album drugega najboljšega Yvesa na sceni zaznamuje presenetljiv slogovni zasuk: značilno ležerni slog soulovske neopsihedelije je močno nafankiral, pri čemer je resda žrtvoval nekaj introspektivne kantavtorske intime, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, a novonajdeni, izrazito poskočnejši teren je iz avtorja izvabil nekaj najboljših komadov v njegovem hitro rastočem opusu. Kanadski pevec in multiinstrumentalist pravi, da je tokrat ustvarjal v mehurčku, v osamitvi, brez konkretnih zunanjih vplivov, saj je v letu snemanja poslušal izključno dela Franka Sinatre. Kljub temu pa All Cylinders zveni kot kolaž neposrednih očitnih referenc na klasike, kot sta Prince in D’Angelo, in sodobnike, kot sta Steve Lacy in Toro i Moi – o Sinatri pa k sreči ni ne duha ne sluha.

Barker: Stochastic Drift

Tehno kultura je te dni bolj priljubljena in zato konservativnejša kot kadarkoli. A na njenih obronkih še obstajajo posebneži, ki gojijo pionirskega duha te tehnološko pogojene zvrsti, zaznamovane s futurističnimi tendencami, željo po preseganju znanega in zvočenju prihodnosti. Britanski Berlinčan, čigar prodorni izraz obstaja onstran klasičnih referenc (razen njegovih produkcij), je tihi heroj, ki ga krvavo potrebujemo. Čeprav je njegova fuzija kozmičnega techno-trance-jazz ambienta izrazito progresivna (prežeta s kompleksnimi ritmi in harmonijami ter sapojemajočim zvočnim dizajnom), je obenem nepričakovano dostopna, prijetna, celo pomirjujoča. Instantna klasika, ki bo zaznamovala letošnjo bero albumov leta.

The Ex: If Your Mirror Breaks

Na svetu ni benda s primerljivimi referencami – sodelovanje z etiopsko sceno, pa z neštetimi jazzerji, pa s skupinama Sonic Youth in Shellac … Nizozemski veteran razštelane (in plesne!) uigranosti vse od leta 1979 navdušuje z brezkompromisno držo postvsega, novi album hrupnega druženja kar treh kitar in bobnov pa glede na prevoženo kilometrino ne zveni niti malo dotrajano. If Your Mirror Breaks je čudovito razgiban in značilno robusten udarec glasnih rifov, nemirnih ritmičnih prevalov in parol pronicljivega sarkazma – repetitiven v jedru preprostosti osnovnih motivov, poskočno igriv v dostavi in posvečen dolgoletnemu kameradu Stevu Albiniju. Trdoživost na pohodu, kmalu že pol stoletja!

Skrillex: F*CK U SKRILLEX YOU THINK UR ANDY WARHOL BUT UR NOT!!

Ali je minilo dovolj časa, da lahko objektivno nadležne zvoke brostepa poslušamo skozi nostalgični filter in v njih uživamo brez slabe vesti, četudi s kančkom ironije? Vsekakor. To je na začetku meseca s ploščo presenečenja suvereno dokazal Skrillex, očak in nekdanji zastavonoša tega dokaj kratkoživega, a megavplivnega podžanra EDM-a, s katerim je razvpiti producent po mnenju velikanskih hord hejterjev pred petnajstimi leti lastnoročno »uničil« dubstep. Ni ga zgolj potisnil v mainstream, temveč ga je preobrazil (oziroma iznakazil) v nekaj popolnoma samosvojega, v vulgarno kakofonijo epskih vzponov in sick dropov, ki zveni kot bitka Transformerjev v režiji Michaela Baya.

Baptiste Morizot: Neraziskano

Vendar ne meri na hišne ljubljenčke niti na industrijsko rejo živali, njegova topika so vse oblike življenja. Začne s fenomenom hibridov, kot sta kojvolk, mešanec med volkom in kojotom, in pizli, mešanec med polarnim medvedom in grizlijem. Očitno obdobje podnebnih sprememb prinaša razmah številnih metamorfnih bitij, do katerih pa lokalna ljudstva še niso razvila odnosov. V moderno dobo je udarila dramatičnost – stara domneva, da je znanost proučila vso prirodo okoli nas, se podira, ko poplave, požari, suše, letni časi postajajo nepredvidljivi in jim ni najti vzroka.

Jerzy Franczak: NN

Jerzy Franczak (1978), poljski pripovednik, je v prejšnjem delu, ki sem ga prebral, v romanu Da Capo, prvem iz trilogije, katere zaključek je NN, pisal o spodleteli individuaciji kreativca, ki po številnih polomih in ponižanjih – od mobiranja v šoli in trde, skoraj kasarniške očetove vzgoje – v zrelih letih prileze nazaj, v primarno družino; očitno se je vzgoja ponesrečila, a je bilo vsaj izobraževanje delno uspešno.

Amater

Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.