tUnE-yArDs: sketchy

tUnE-yArDs je kričeča, poliritmična, udarna in oder obvladaška naveza plesa po mejah popa pevke-multitaskerke Merrill Garbus in basista Nata Brennerja, ki se že od začetka na ploščah ukvarja s socialnimi vprašanji, s temami spolne in rasne neenakosti, (policijskega) nasilja, ekologije. Njen peti album ne popušča in ponovno vpije v smeri tem, ki se jim posveča levi liberalni blok – pravice do splava, podnebne krize ... sketchy je funkovsko nagruvan in masten, v večini hrupen in oster, na trenutke tudi mehek in nežen, a vedno melodičen poziv k premisleku, čuječnosti, spremembam. V besedilih neposreden in neprizanesljiv, a razpoloženjsko dobrovoljen in nič žugaški. Kompaktni maksimalizem. Več

Xiu Xiu: OH NO

Čeprav je bila ameriška zasedba Xiu Xiu v eni od faz kvartet, v drugi trojec, že precej časa pa je dvojec z Angelo Seo, je njen frontman Jamie Stewart pravzaprav njen edini stalni član: je idejni vodja in gonilna sila tega čislanega indie projekta, ki nas že dobrih dvajset let zalaga z avantgardnimi zvočnimi eksperimenti raznoterih oblik in v rednih presledkih polni tudi slovenska koncertna prizorišča. Hiperproduktivni glasbenik je v tem času, poleg tega, da nenehno koncertira, izdal že ducat plošč, na njih pa je pogosto preizkušal meje vzdržljivosti občinstva – vrhunec takšnega zvočnega teroriziranja je predlani izdana plošča Girl With a Basket Fruit, ki jo je delno predstavil tudi v Layerjevi hiši v Kranju. Novi izdelek je album duetov s petnajstimi izvajalci s pretežno podzemne indie scene. Med prepoznavnejšimi so denimo kantavtorica Sharon Van Etten, postpunkovski trojec Liars, synthpop šarmer Twin Shadow in mojstrica ambientalne melanholije Liz Harris iz zasedbe Grouper. Več

Jordan B. Peterson: Onkraj reda: še 12 pravil za življenje

Še pred nekaj desetletji so prevodi pomembnih del prihajali celo s stoletno zamudo, zdaj založbe predstavljajo svetovne novitete že po slabem letu. Peterson je deležen milijonskega zanimanja, saj predstavlja konservativne in krščanske ideje kot intelektualno privlačna miselna orodja, s katerimi si pojasnjujemo in osmišljamo življenje in svet okoli sebe. Več

Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti

Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju. Več

Tom and Jerry

Ko se v istem kadru pojavita Tom in Jerry, gledamo Jerryja. Ko se v istem kadru pojavita Tom in Chloë Grace Moretz, gledamo Toma. Vsaka risanka s Tomom in Jerryjem je prava mojstrovina v primerjavi s tole povsem sterilno, upehano, niti malo zabavno kombinacijo animiranega in igranega filma, v kateri se Tom in Jerry – animirana lika – znajdeta na Manhattnu, med živimi liki, toda od njunega famoznega rivalstva – od vseh tistih malih, pikantnih, perverznih krutosti, od vse tiste ljubezni do burlesknega kaosa, od vse tiste umetnosti dvobojevanja – ne ostane skoraj nič. Ne moreta se razživeti. Zdi se, kot bi ju kdo nenehno cenzuriral. Več

Shorta

Najprej zaslišimo nekoga, ki ječi: »Ne morem dihati!« Potem zagledamo policaja, ki na tleh duši temnopoltega moškega. George Floyd? Minneapolis? Ne, Danska, København. Ko je policijske racije v muslimanski soseski konec, temnopolti moški – ja, musliman – pristane v kritičnem stanju, policijsko nasilje pa muslimane dvigne pokonci, tako da danske oblasti tja pošljejo posebne enote, s helikopterji vred. V geto vletita tudi Mike Andersen (Jacob Lohmann), rasistični, robustni, toksični policaj, ki nima nič proti brutalnim racijam, in Jens Høyer (Simon Sears), mladi, naivni policaj, ki je brutalno racijo le nemo gledal, toda spletom okoliščin tam tudi obtičita – sama in preganjana, sredi noči, brez zaščite, brez avta in brez stika z zunanjim svetom, na labirintnem »sovražnem« terenu. Več

Moxie

Na neki oregonski gimnaziji je seksizem nekaj povsem vsakdanjega: nekonsenzualnih dotikov je v izobilju, mizoginija cveti, fantovski narcizem leti, patriarhalne vrednote brbotajo. Vse to začini spletna objava toksičnega spiska, na katerem so dijakinje razvrščene po različnih kategorijah: »najbolj ubogljiva«, »najbolj pofukljiva« in tako dalje. In ko vodstvo gimnazije, ki dijakinjam itak svetuje, naj ne uporabljajo besede »nadlegovanje«, ob tem zatiralskem objektiviranju le zamahne z roko, se Vivian (Hadley Robinson), ena izmed gimnazijk, sicer hči feministke (Amy Poehler), ki je izgubila aktivistični drive, prelevi v aktivistko – najprej začne anonimno izdajati feministični fanzine Moxie, potem pa v svoje odporniško gibanje vključi tudi nebelke in priseljenke, saj se zaveda, da je feminizem, ki vidi le izkušnje belk in obzorje belskega opolnomočenja, kratke sape. Problem je le v tem, da je film, ki sicer koketira s starimi, ostrimi, pikrimi filmi o gimnazijskih upornikih (Election, Pump Up the Volume), tako brezoseben (in brez vizualnega leska), da bo kratke sape. Še toliko bolj, ker preveč zaupa svoji hipsterski nostalgiji po riot grrrl feminizmu devetdesetih. (Netflix) Več

Raya and the Last Dragon

Dežela Kumandra je videti kot Jugoslavija leta 1991, le da leži nekje na Indokitajskem polotoku, kjer nekoč rajsko peterokrako federacijo raztrgajo notranji boji, žebelj v geopolitično krsto pa zabije kužno zlo (Druun), distopični demon nacionalnega razkola, ki petrificira večino prebivalstva, tudi očeta princese Raye (Daniel Dae Kim), agilne, poskočne, liberalne, opolnomočene princese, gverilske mulanske bojevnice, ki skuša – v slogu Indiane Jonesa – sestaviti »kamen«, koncentrat vseh magičnih sil, s pomočjo katerega bi oživila mitsko zmajevko Sisu (Awkwafina), ki bi prebivalstvo tega kraljestva depetrificirala, kar morda zveni precej klišejsko, celo kot déjà vu, magari citat (The Dark Crystal), toda Disneyjev animirani film Raya and the Last Dragon je heglovsko presežen, saj pokaže, da je pot do cilja – potovanje med odmevi vietnamske, kamboške in laoške kulture, ritualno okušanje barvitih svetov, mečevalsko premagovanje strahu, depresije in sebičnosti, nabiranje izkušenj (delov »kamna«), izgradnja nove kozmologije, socializiranje (»Če hočeš kaj dobiti, moraš tudi kaj dati«), menedžiranje emocij in ad hoc pustolovske, pikareskne, utopične skupnosti, ki jo spremlja – atraktivnejša, fascinantnejša in karizmatičnejša od samega cilja, tiste finalne osvoboditve, depetrifikacije demokracije in nacij, ki so vmes vse najboljše in najkinetičnejše zamudile. (Disney+) Več

The Wanting Mare

Če ljubite filme, ki so videti kot puzzle, potem si poglejte The Wanting Mare, eliptični, melanholični, zapeljivi, malickovsko-carruthovski sci-fi, ki se dogaja v Anmaereju, vzporednem, premaknjenem, distopičnem svetu, v katerem je nekoč obstajal tudi čarobni, rajski »prej«, o katerem zdaj sanja 20-letna Moira, ki jo najprej igra Jordan Monaghan in potem Christine Kellogg-Darrin, in o katerem je sanjala njena mama in mama njene mame in o katerem bodo sanjale njene hčerke. Več

Zakaj skačem

Ste videli Rain Mana? Potem veste, kako »mi« vidimo avtiste. Toda pravo vprašanje se glasi: kako avtisti vidijo nas? David Mitchell, avtor romana Atlas oblakov, ki ima tudi sam avtističnega sina, pravi, da so avtisti zunajzemeljski – da so torej kot tuja, vesoljska civilizacija, ki je ne razumemo. A kaj če tudi avtisti nas vidijo natanko tako, kot bi nas videla tuja, zunajzemeljska civilizacija, če bi se izkrcala na Zemlji? Kaj vidijo, ko nas gledajo? Kako doživljajo svet, jezik, čas, spomine? Vpogled v to smo dobili, ko je Naoki Higašida, 13-letni japonski avtist, ki ni mogel govoriti in ki svojih misli, občutkov, strahov in želja ni mogel verbalizirati, napisal knjigo Zakaj skačem, ki je postala orjaški bestseller in odprla več oči kot Rain Man, toda doku Zakaj skačem ni le preprosta ekranizacija te knjige. Narator – Jordan O’Donegan – podaja odlomke iz Higašidove knjige, Jerry Rothwell pa nas odpelje na različne konce sveta (Amerika, Britanija, Indija, Sierra Leone), med male avtiste, ki skušajo razumeti svet, in njihove starše, ki skušajo razumeti njih. Eden izmed njih agonično dahne: O, ko bi lahko le za 10 sekund vstopil v njegovo glavo, da bi razumel, kaj vidi in čuti! A kaj če si tudi njegov sin želi, da bi lahko vsaj za 10 sekund vstopil v očetovo glavo – da bi razumel, kaj vidi in čuti? Več

Doša, rap veteran, ki prisega na neolepšano opisovanje stvarnosti

Prekaljeni 36-letni ljubljanski MC in producent Vladimir Kosović, na kratko »najljubši raper tvojega najljubšega raperja«, nedvomno sodi med ključna imena avtohtone hip hop kreativnosti, ki so največ prispevala k razvoju slovenske urbane rime. Poznavalci se ga boste spomnili iz dvojca Da II Deuce, ki sta ga tvorila s Cazzafuro, predvsem po štiklu Dost vas mam s prve kompilacije slovenskega hip hopa 5’00“ Of Fame – Za narodov blagor iz leta 2000. Milenijci ga poznamo kot člana kolektiva Sami norci, po odmevnem solo prvencu Memento Mori (2010) in priljubljenih puloverjih njegove založbe Datura, ki so jih nosili mulci iz vseh slovenskih krajev. Še nekoliko mlajši pa ste ga morda spoznali ob nedavnih odmevnih videospotih za singla Odprto pismo predsedniku RS in Razglednice, v katerih v zanj značilno pronicljivem slogu oriše družbenopolitično agonijo, ki jo Slovenci v času pandemije doživljamo pod aktualno vlado. Več