Mdou Moctar: Afrique Victime

Saharski blues, puščavski rock, kitarska muzika Tuaregov, ki se širi po edinstvenih distribucijskih kanalih ali načinih izmenjave mobilcev in sim kartic. Bolj skupek sorodnih praks prostranstev Sahela kot trden žanr že desetletja v valovih pljuska v milje svetovnega popa, eden sodobnih obrazov tovrstnih izrazov pa je tuareški mojster kitare Mdou Moctar. Njegov novi album je psihedelična hipnoza gromkih večglasnih napevov, mogočnih rifov – akustike in glasne elektrike – in občasnih hrupnih solaž. Afrique Victime je muzika izjemnega občutka in je muzika skupine, pri kateri se v hipu sliši, da ne ustvarja projektno, ampak preprosto ogromno igra skupaj. Z zmernejšo količino Moctarjeve pretekle svojstvenosti. Več

Katja Šulc: Caricias

Naj gre za pesmi Mile Kačič, romsko dediščino ali avtorske verze, slovenska pevka v svoji muziki že od začetka prepleta različne glasbene prakse in poezijo. Na najintimnejši izdaji doslej Katja Šulc reflektira odnos do dežele, kamor jo je od prvega obiska pred 20 leti pogosto vodila življenjska pot. Album, posvečen Mehiki, sestavljajo avtorske skladbe, staroselske pesmi, priredbe znanih komadov in poezija Juane de La Cruz. Njena artikulacija je tankočutna, polna patosa; dopolnjujejo jo minimalistične podlage, ki odpirajo neko mistično razsežnost v duhu magičnega realizma. Najbolj pa nas zagrabi, ko avtorica izstopi iz okovov tradicije. Poslušanje »pod mus« za fene Josephine Foster in Lina_Raül Refree! Več

DMX: Exodus

Ko govorimo o fenomenu »pravega« raperja, skratka takega, ki ga odlikuje čista (ulična) kredibilnost trdote življenja, je DMX zelo pri vrhu seznama. Veteran s podpisom raskavo bevskajočega sloga je pristal v zaporu več kot 30-krat, najzabavnejši med neštetimi razlogi pa je, da se je pretvarjal, da je zvezni agent. Osmi album je izšel manj kot dva meseca po njegovi smrti in je na hitro končana razmetanka nekaj vratolomnih podlag, občasnih mašil in številnih – tudi tečno odvečnih (na primer Bono) – gostov pri prav vseh posnetkih. Exodus je tako zbirka sodelovanj brez smiselnega toka, ki ji zmanjka zadnja etapa pilaže, a tudi skupek DMX-ovih prepoznavnih bevskov je spodobna popotnica v večna rapišča. Več

Black Midi: Cavalcade

Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv. Več

Manca Erzetič: Goli otok po sedemdesetih letih

Kaj se je dogajalo na zloglasnem kraju, so že popisali taboriščniki v spominih in historiografi v zgodovinskih pregledih. Tukajšnja tema meri na tiste, ki so ostali na svobodi. Kako je torej pojem Goli otok, o katerem se je samo šepetalo, učinkoval na razmišljanje slehernikov in izbiro njihovega življenja? Kako in kako dolgo je strah obvladoval tiste, ki niti niso bili zaprti? Kako je koncept jugoslovanske poti v socializem z imenom samoupravljanje Tito vpeljal prav na Golem otoku? Kako sta Informbiro in Goli otok spremenila vladajoči politični in medijski diskurz? Časniki niso več navajali neposrednih izjav političnih voditeljev, ampak besede Franck in Jožetov, ki so na tovarniških mitingih napadali poteze sovjetske vlade in njenih podpornic. To, kar so včeraj razglašali Kardelj, Ranković in tovarišija, so danes vzklikale množice. Premestitev je dosegla, da se Stalinu po robu ni postavil Tito, ampak tovarniški delavci, ki so polemizirali z vsebinami moskovskih časnikov. Več

Marco Missiroli: Zvestoba

V enem prejšnjih romanov, v Opolzkosti v zasebnosti, se je italijanski pripovednik Marco Missiroli (rojen leta 1981) v maniri razvojnega romana posvečal odraščanju fanta skozi različne etape, pri čemer je bil poudarek na spolnem dozorevanju in dilemah, ki grejo zraven, predvsem na mladostnih poskusih definiranja meje med prijateljstvom in erotiko; lovil je tisto zlato sredino, ki prepreči, da bi ostali brez prijateljev – ali brez ljubimcev. Več

#Šekspirjanskaštala

Ker se umetnine Andyja Warhola danes prodajajo za tako bajne in rekordne zneske, so vsi pozabili, da je nekoč snemal tudi filme. Recimo: v filmu Empire je 485 minut statično – v istem, fiksnem kadru, posnetem iz 44. nadstropja Time-Life Buildinga – kazal Empire State Building (od mraka do zore), v Riti Taylorja Meada je 70 minut kazal rit poeta in igralca Taylorja Meada, v Hranjenju je 45 minut kazal, kako slikar Robert Indiana konzumira gobo, v Spanju, »najdaljšem in najpreprostejšem filmu vseh časov«, kot je tedaj v časopisu Village Voice zapisal ideolog in guru filmskega undergrounda Jonas Mekas, pa je 321 minut kazal spanje poeta in performerja Johna Giorna. Nič drugega kot to – človek, ki spi. Več

Obetavna mladenka

Tale prestižni film sem že obdelal, zato naj vas zdaj, ko prihaja tudi na velika platna, le opozorim, da gre za zgodbo o Cassie (Carey Mulligan), nekdanji študentki medicine, ki sklene, da bo toksičnim moškim pokazala nekaj trikov opolnomočenja, ki so ga prinesli gibanje #MeToo in nekateri filmi, recimo Maščevanje, Črni božič in Asistentka, pred leti tudi Miikejeva Avdicija in še prej Ferrarov Angel maščevanja (oh, in nedavno serija I May Destroy You). En passant se ponorčuje iz koprskega višjega sodišča, ki je leta 2019 odločilo, da moški, ki je spolno občeval s spečo in pijano družinsko prijateljico (brez njenega privoljenja), ni zagrešil posilstva, temveč le »prisiljenje«. (kinematografi) Več

Varuh

Varuh je akcijski triler (okej, bolj neovestern), na katerega bi bil lahko ponosen le kak Steven Seagal (ali pa Jean-Claude Van Damme), ne pa Liam Neeson. Tokrat ljubi pse in sovraži telefone. Ime mu je Jim Hanson, nekoč je bil vojaški ostrostrelec ( ja, Robert Lorenz je produciral Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca), zdaj je ovdoveli, hudo zadolženi, skoraj bankrotirani arizonski kmet, ki na meji reši malega Miguela (Jacob Perez), sina umorjene migrantke, in obenem ustreli mehiškega kriminalca, brata neke visoke kartelne živine (Juan Pablo Raba), tako da se znajdeta na dolgem begu pred mehiškimi eksekutorji. Več

Those Who Wish Me Dead

Hannah Faber (Angelina Jolie) je zelo lepa, manekenska ženska. Lahko bi bila holivudska zvezda. Lahko bi igrala Laro Croft, Salt in gospo Smith. Lahko bi bila poročena z Bradom Pittom. Pa ni. Najdete jo sredi širnih montanskih gozdov na visoki opazovalnici, kjer preži na dim – na prve znake gozdnih požarov. Sicer je gasilka-padalka (smokejumper), ena izmed najboljših in najbolj junaških (logično), toda nedavno je med požarom »narobe prebrala veter«, ki je – pomešan z ognjem – odnesel nekaj mladih življenj, zato je zdaj žalostna kot akronim PTSD. Priložnost za odrešitev dobi, ko v njeno smer krenejo deček-ki-preveč-ve (sin umorjenega moža-ki-je-preveč-vedel), hladnokrvna poklicna morilca (Nicholas Hoult in Aidan Gillen), ki skušata preprečiti, da bi še kdo izvedel to, kar ve, šerif (Jon Bernthal), ki ne ve, kaj kdo ve in kaj se dogaja, in njegova noseča žena (Medina Senghore), mojstrica preživetja, ki ve, da se dogaja nekaj strašnega, navsezadnje, morilca za sabo puščata trupla (»Vsakogar, ki vidi najina obraza, morava ubiti«), da pa se ljudje ne bi preveč ukvarjali s trupli, podtakneta velik gozdni požar. Več

Kapitalizem bo očitno preživel konec sveta

Zombiji, kakršne vidite v Snyderjevem spektakularnem nadaljevanju Zore živih mrtvecev, bi se sijajno podali Marvelovim Maščevalcem – Hulku, Thoru, Stotniku Ameriki, Iron Manu, Sokolu in Črni vdovi. Videti so namreč superjunaško – hitri so in eksplozivni, inteligentni in vsevidni, močni in neuničljivi, produkti tajnega vojaškega laboratorija ( ja, Area 51). Še zlasti Zeus (Richard Cetrone), njihov strašni, res karizmatični bog. Kdo se ne bi hotel slikati z njim? Na začetku požrejo kičasti, neonski, trumpovski Las Vegas, in to med najavno špico, ki je tako monumentalna, da se med njo odvrtita dve priredbi štikla Viva Las Vegas – tokrat povsem očitni parodiji vulgarnosti, nadutosti, požrešnosti in pohlepa. Metropolo potrošniške družbe požrejo ultimativni potrošniki, ultimativni konzumenti – zombiji. Suspicious Minds, heh. Takoj zatem se Army of the Dead poroči z Ducatom umazancev, Osmim potnikom 2, Plačanci, O ceano vimi e najstimi in Pobegom iz New Yorka: Scott Ward (Dave Bautista), nekdanji specialec in junak zombijskih vojn, po naročilu nekega magnata zbere mavrično multikulti ekipo specialcev, s katerimi skuša iz distopičnega lasvegaškega kazina mimo vojske živih mrtvecev – in tik preden vojska »mrtvi« Las Vegas zradira z atomsko bombo – odnesti 200 milijonov dolarjev. Specialci (Hitri in drzni, le da pešačijo), med katerimi so tudi tip z žago (Omari Hardwick), pilotka (Tig Notaro), ostrostrelec (Raúl Castillo), mehaničarka (Ana De La Reguera), vlomilec (Matthias Schweighöfer), rambeta (Samantha Win), Wardova hči (Ella Purnell) itd., ki bodo bogato nagrajeni, so delničarji apokalipse. Več

Sol solza

François Truffaut je leta 1977 posnel Moškega, ki je ljubil ženske – film o moškem (Charles Denner), ki je letal za ženskami, jih sistematično in množično zapeljeval ter z mnogimi tudi spal. Te ženske so vse to vedele, a jih je kljub temu brezmejno privlačil. Ko umre v prometni nesreči, vse pridejo na njegov pogreb. V solzah. V Soli solza, črno-beli romantični dramediji, ki je videti kot četrti del Garrelove »trilogije o ljubezni« (Ljubosumje, V senci žensk, Ljubimec za en dan), je tak moški Luc (Logann Antuofermo), bodoči mizar, milenijski Lothario, ki začne takoj, že ob prvem stiku na obskurni pariški avtobusni postaji, zapeljevati Djemilo (Oulaya Amamra), a ko se ravno dobro objameta, že naskoči Geneviève (Louise Chevillotte), svojo nekdanjo sošolko. Djemile ne bo pozabil, Geneviève ni pozabil. In ko ga Geneviève ravno dobro »ustali«, obisk najavi Djemila. Potem pa pride še Betsy (Souheila Yacoub), ki bo prav tako nepozabna – ker je neodvisna, ker je opolnomočena in ker ne spi le z njim, ampak tudi z nekom drugim. In če ne bi spala še z nekom, bi verjetno o tem fantaziral – ljubezen potrebuje fantazije, fantazmatsko oporo. Kdo ve, morda tudi pri drugih ženskah fantazira, da spijo z drugim, a da jim tisto, kar potrebujejo (»globoka čustva«, »nežnost« ipd.), daje le on. In kdo ve, morda uživa v tem, da ženske s tem, ko se ne veže nanje, prepušča drugim moškim. Več

Muanis Sinanović, pesnik in publicist, ki se je udomačil v lastnem izrazu

Nase je prvič opozoril pred devetimi leti, ko je njegova pesniška zbirka Štafeta okoli mestne smreke prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Vmes je objavil še dve zbirki poezije – pesmi so bile prevedene v tuje jezike in uvrščene v antologije – in eksperimentalni roman Anastrofa ter se uveljavil kot eno prepoznavnejših, kritičnih peres Radia Študent. Danes je Muanis Sinanović (rojen leta 1989) med najbolj profiliranimi in produktivnimi pisci mlajše generacije. Pravkar je izdal esejistično zbirko Beat v svetu, nedavno pa je izšla tudi njegova četrta pesniška zbirka Krhke karavane, ki je bila te dni nagrajena z nagrado kritiško sito. To spremlja konsistentno publicistično delo za različne medije, nekaj besedil je objavil tudi v Mladini. Več