• Gregor Kocijančič

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Smino: Luv 4 Rent 

    Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.

  • Bernard Nežmah

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Iztok Geister O zaupanju v naravo

    Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

  • Matej Bogataj

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Manka Kremenšek Križman: Tujci

    Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

  • Vanja Pirc

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  Za naročnike

    Poklon enemu največjih

    Ko so Urbana Kodra, ki se je najprej uveljavil kot izvrsten trobentač in nato še kot skladatelj, povabili, naj napiše glasbo za film Cvetje v jeseni, se je skupaj z ženo Heleno, priznano filmsko ustvarjalko, najprej odpravil na Židovsko ulico v njuni domači Ljubljani. Prav tja, kjer se je ded Urbana Kodra nekoč srečeval s pisateljem Ivanom Tavčarjem, avtorjem povesti, po kateri so snemali istoimenski film. Ja, bila sta prijatelja, in kadar sta se dobila v tisti mali ulici sredi mesta, sta jedla golaž in se hudovala nad klerikalci. Tavčar pa je v povest Cvetje v jeseni umestil celo na domačijo prijateljevega deda – dom glavne junakinje, Presečnikove Mete, je bil namreč dom prapradeda Urbana Kodra. Zato je moral na Židovsko ulico in vse to vsrkati, o vsem tem premisliti. In ko se je vrnil domov, se je usedel za klavir in napisal vse teme za film. »Naslednji dan sem povabil režiserja Matjaža Klopčiča na radio in mu jih v studiu zaigral. Nekaj časa je bil tiho, potem pa je dejal: ’Obljubi, da ne boš ničesar spremenil,’« se je spominjal v intervjuju za Nedeljski dnevnik konec leta 2018. Potem se je staro leto prevesilo v novo in veliki glasbeni ustvarjalec je za vedno odšel.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    My Policeman

    »Vi trije pa ogromno časa preživite skupaj,« pravi prijateljica Marion (Emma Corrin) brightonski učiteljici, ki hodi s Tomom (Harry Styles) in prijateljuje z njegovim prijateljem Patrickom (David Dawson), sicer galerijskim kustosom. In prijateljico zanima: »Je Tom kaj ljubosumen?« Zdi se ji namreč, da bi skupaj bolj sodila Marion in Patrick kot pa Marion in Tom – Tom je le proletarski policaj, ja, bobby. Umetnost ga dolgočasi. Toliko bolje – Marion vsaj ni treba paziti na slovnico in manire. Toda v petdesetih, iz katerih film skače v devetdeseta (kjer Marion, Toma in Davida igrajo Gina McKee, Linus Roache in Rupert Everett), od tam pa spet nazaj v petdeseta, morajo biti nekatere stvari skrite: Tom in David sta skrivna ljubimca. In Tom se zdi perfekten obema – tako Marion kot Davidu. Z Marion se celo poroči, pa četudi odnosa ne more konzumirati (»Naslednjič bo bolje«), toda vprašanje, ali si drug drugega tako absolutno želijo, da si bodo voljni drug drugega deliti (in da se bodo zlili s prihodnostjo, fluidnostjo spolov in emocij), začnejo kmalu mučiti otroške bolezni ljubezni – ljubosumje, posesivnost, ideologija »normalnosti«, manipulacije, izsiljevanje, maščevanje, strupena pisma.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Na zahodu nič novega

    Nemški pisatelj Erich Maria Remarque je leta 1929 objavil Na zahodu nič novega, roman o agoniji prve svetovne vojne, ki je postal orjaški globalni bestseller, nacisti pa so ga takoj po prihodu na oblast prepovedali, kakor tudi holivudski oskarjevski film, ki ga je leta 1930 posnel Lewis Milestone. Roman je leta 1979 doživel še solidno ameriško televizijsko verzijo, zdaj pa so ga končno ekranizirali tudi Nemci, ki so prvo svetovno vojno katastrofalno izgubili – Bergerjeva verzija, ki jo je navdihnila tudi Pabstova klasika Westfront 1918 (1930), je dolga (dve uri in pol), a konsistentno spektakularna, kinetična, šokantna, ekstremna in peklenska, pa tudi konsistentno angažirana in protivojna. Niti za trenutek ne ustvarja vtisa, da je vojna fajn, nekaj dobrega ali koristnega – ne, nima iluzij, da je vojna priložnost za »zorenje« mladeničev, za preizkuse solidarnosti, tovarištva, patriotizma, humanosti ipd., še manj pa, da je sodelovanje v tej vojni, totalnem fizičnem in mentalnem izčrpavanju, brutaliziranju in uničevanju evropske mladosti, popolnoma nesmiselni in distopični klavnici, ujeti v absurdne jarke, blato, meglo, izprane možgane in neskončni teror, nekaj častnega. Ni dvoma: vojna je tovarna smrti. Toliko trupel že dolgo nismo videli. A jim sproti slačijo uniforme, ki jih potem operejo in zašijejo – in dajo novim in novim vojakom.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Taurus

    Kontroverzni reper Colson Baker, alias Machine Gun Kelly, ki je v filmu The Dirt igral Tommyja Leeja, bobnarja benda Mötley Crüe, igra reperja/altrockerja, ki mu je ime Cole in izgleda kot Kurt Cobain, a to naj vas ne zavede – Cole je bolj ko ne Bakerjev alter ego (slišimo nekaj njegovih štiklov, vidimo nekaj posnetkov z njegovega koncerta, Megan Fox, njegova zaročenka, igra njegovo eks). Njegovi dnevi so črni, njegove noči bele. Ko gledamo, kako se impresionistično opoteka od svoje holivudske vile do studia in koncertnih prizorišč (in od nočnih klubov do call girls), se zdi, da gledamo sodobno verzijo Kristusovega pasijona, fjorde mučene psihe. Cole, le še igralec v svojem življenju, je zvezdnik v krizi – zasvojen, ločen, nestabilen, obupan, avtodestruktiven, hladen, toksičen, stopljen s slavo, pritiski glasbene industrije, protislovji ameriškega sna, patologijo fenov in kakofonijo livestreamov, polni trolov, ki pa mu v nihilizmu ne sežejo do peta. Še telefonski pogovori so le performansi. Tragedije tudi. Vsi v njegovem življenju, od zmedene hčerke do empatične asistentke (Maddie Hasson) in nadarjene pevke (Naomi Wild), so le stranski igralci – ja, supporting actors.

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Črni panter: Wakanda za vedno

    Chadwick Boseman, ki je v Črnem panterju igral T’Challo, Črnega panterja, kralja idilične, utopične, neosvojljive Wakande, je kmalu po premieri Črnega panterja nepričakovano umrl – za redko boleznijo. Zato se Wakanda za vedno, nadaljevanje Črnega panterja, začne s pogrebom in »vnebovzetjem« T’Challe, ki nepričakovano umre – za redko boleznijo. »Kralj je mrtev. Črnega panterja ni več. Wakanda je izgubila zaščitnika,« vzklikne njegova sestra Shuri (Letitia Wright), znanstvenica, bojevnica in diplomatka, ki se mora sama naglo preleviti v zaščitnico Wakande, saj skušajo anonimni »komandosi« iz državnega laboratorija ukrasti vibranium, ekskluzivni mineral s skrivnostno močjo, ultimativno naravno bogastvo Wakande, energetski vir njene samozavesti in suverenosti. Shuri in njena mati Ramonda (Angela Bassett), kraljica Wakande, mislita, da se skušajo njihovega naravnega bogastva polastiti običajne kolonialne osumljenke, večne plenilke (Amerika, Francija, Britanija ipd.), zato se pritožita Združenim narodom, a se izkaže, da vibranium ne poganja le Wakande, ampak tudi rajsko, utopično podvodno kraljestvo Talokan, ki mu kraljuje militantni Namor (Tenoch Huerta).

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Nova slovenska mladinska klasika

    Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.

  • Izak Košir

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Dogodki

    Pozor, kultura

    23/11—15/01

  • Stanka Prodnik

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  TV  Za naročnike

    TV komentar / Gre še nižje

    Dobro, zlopamtila na Mladini se spomnijo vseh eskapad Vide Petrovčič v zadnjih tridesetih letih. Pač, po osamosvojitvi je Vida Petrovčič postala državotvorka, niti ni mogla skrivati, kako zelo obožuje te mačote, ki so nas rešili, na prvem mestu v njenem srcu pa je bil pogosto Janez Janša. Stala mu je ob strani, ko je začel boj zoper stare direktorje, stala mu je ob strani, ko se je začel boj zoper udbomafijo. In ko je leta 1994 Janša moral zapustiti drugo Drnovškovo vlado, ker je kot minister za obrambo prekoračil svoja pooblastila – njegova posebna enota je pretepla policijskega sodelavca, čeprav vojska ne sme nikoli poseči v civilno sfero –, je Vida Petrovčič na prvem programu TV Slovenija s solzami v glasu in očeh spremljala prenos iz državnega zbora in nam sporočala, da je – konec sveta. No, v mesecu za tem jo je še bolj odneslo, nismo vedeli več, ali je protestnica ali novinarka, vse skupaj je prestopilo vsakršno mejo dobrega okusa.

  • Saša Eržen

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Hudo

    Obešalnik za malčka

    Nenska javna stranišča pogosto ne premorejo niti kljukice, kamor bi obesili plašč ali torbico, kaj šele sedežek, na katerega bi lahko za nekaj trenutkov odložili in s pasovi pripeli majhnega otroka. Za mame tako obisk javnega stranišča z dojenčkom ali malčkom postane prava mora, če s sabo nimajo vozička. Kakopak obstaja rešitev tudi za to. Baby keeper, varuh dojenčka, je obešalnik, v katerega lahko vtaknemo dete, ki ni mlajše od šestih mesecev in ne starejše od leta in pol – prvi pogoj, da lahko sploh visi v obešalniku, je, da glavo že zmore samostojno držati pokonci. Obešalo bo sicer prišlo prav tudi med pomerjanjem oblek v kabini, med preoblačenjem v slačilnicah ali celo za omejevanje mobilnosti otroka med prevažanjem v nakupovalnem vozičku. Obešalnik je videti podobno kot priljubljeni kengurujček, ki služi prenašanju otrok, namenjen pa je le statični uporabi. Nosilna pasova imata na koncu kovinski kljuki, s katerima zadevo z malčkom vred obesimo na vrata ali predelno steno. Medtem ko roditeljica opravlja potrebo, je njen varno obešeni otrok lahko držalo za toaletni papir.

  • foto: Igor Škafar

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Ulica

    Ajda

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Katja Zakrajšek / Prevajalka, ki v slovenski jezik najpogosteje pretaplja književnost Afrike in njenih izseljencev

    Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.

  • Damjana Kolar

    18. 11. 2022  |  Kultura

    Vodnik po klubskih dogodkih / REJVikend

    Ne veste, kam v petek in soboto zvečer? Preverite, kaj smo tokrat izbrali za vas.

  • STA

    16. 11. 2022  |  Kultura

    Katera bo beseda leta 2022?

    Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU tudi letos organizira izbor za besedo leta. Tudi tokrat se kot ponavadi vse začenja z zbiranjem predlogov, ki jih je mogoče posredovati kot komentar na družbenih omrežjih, kjer ima ZRC SAZU svoje račune, ali poslati po e-pošti. Ponovno bodo iskali tudi pesem leta.

  • STA

    14. 11. 2022  |  Kultura

    Ruševine / Banksy v Ukrajini

    Anonimni ulični umetnik Banksy je nedavno na uradnem Instagramu objavil svoje najnovejšo delo, mural telovadke, ki ga je umestil na ostanke pročelja ukrajinske stavbe, uničene v ruskem bombardiranju. Več podobnih del je bilo v zadnjem času opaženih v Kijevu in njegovi okolici, kar je sprožilo ugibanja, da umetnik ustvarja v Ukrajini.

  • Uredništvo

    13. 11. 2022  |  Kultura

    »Film praktično nima moči. Ne bo rušil državnih sistemov in ne spreminjal sveta«

    "Mislim, da film praktično nima moči. Ne bo rušil državnih sistemov in ne spreminjal sveta. Če v mraku kinodvorane v usodi nekoga vidite zrcalo svoje usode, če v nekomu lahko prepoznate sebe, potem vam lahko zelo pomaga, takrat lahko enostavno doživite svojo malo katarzo. Mislim, da bi moral film milimeter po milimeter spreminjati ljudi, ne skupin. Če film pripoveduje zgodbo, ki se gledalca nekje dotakne, ta zgodba ostane z njim. Zato mislim, da je občinstvo tako zelo pomembno in sem pristaš kinematografov. Mislim, da je škoda, da se delajo filmi, ki niso za kino. Ker v tem trikotniku med menoj, platnom in gledalcem pravzaprav živi film. In če dam gledalcu možnost, da s tem platnom odide, da ima neko svojo misel, nekaj, kar ga spodbudi k nečemu, to je največ, kar lahko film da."

  • 12. 11. 2022  |  Kultura

    Film tedna: Moja Vesna

    V Kinodvoru bo od 21. do 27. novembra na ogled film Moja Vesna, celovečerni prvenec v Avstraliji živeče slovenske režiserke Sare Kern, ki je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesni za najboljšo režijo in glavno žensko vlogo. Gre za zgodbo o desetletni deklici, ki se ne more soočiti z mamino smrtjo in se po najboljših močeh trudi ohraniti načete družinske vezi. 

  • DK

    11. 11. 2022  |  Kultura

    V Šiško se po štirih letih vračajo Altin Gün

    V Kinu Šiška bodo 15. novembra ob 20.00 po štirih letih ponovno nastopili Altin Gün, ki s svojim atraktivnim obujanjem turškega psihedeličnega rocka žanjejo kritiško hvalo, milijone spletnih ogledov in nastope na največjih svetovnih festivalih. Kot predskupina se bodo predstavili Moveknowledgement.

  • STA

    11. 11. 2022  |  Kultura

    Ihanov roman Karantena / »Cerkvena freska epidemije covida-19«

    V Cankarjevem domu so včeraj predstavili roman Karantena imunologa in pisatelja Alojza Ihana. Ihan je v romanu zgodbo treh prijateljev prestavil v kaotično obdobje začetkov epidemije covida-19. A roman ne govori le o karantenah ob okužbi z virusom, pač pa tudi o nekaterih človeških zgodbah, ki so v karantenah preživele desetletja.

  • Gregor Kocijančič

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Drake & 21 Savage: Her Loss

    Čeprav Drake v tandemu s 21 Savageem zveni veliko prepričljivejše kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih svojih solističnih projektov, je bilo ob napovedi skupnega albuma takoj jasno, kateri od protagonistov bo zasenčil drugega. Predvidevanja so se izkazala za še kako upravičena: ko rapa Drake, komaj čakamo, da taktirko prevzame Savage, ko pa je v ospredju on, to vselej mine prehitro, saj je kanadski slavček uzurpiral skoraj tri četrtine tega močno prenapihnjenega izdelka. Album sam po sebi torej ni ravno presežek, a je v primerjavi z Drakovima zadnjima ploščama prava mojstrovina: odmik od s housom navdihnjenih autotune popevk je dobrodošel, toda avtorjevo infantilno pesništvo, ki se ponovno zanaša predvsem na hvalisanje, žaljenje in šopirjenje, še vedno močno zaznamuje sindrom Petra Pana.

  • Jaša Bužinel

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Douchean: The Relentless Struggle of Gravity

    Eden izvirnejših in drznejših predstavnikov domačega elektronskega podmladka ter samooklicani producent »eksperimentalne telesne glasbe« (poklon pionirjem iz Borghesie?) na prvencu za britansko založbo pluje globoko po sotočju birminghamske industrial metal in techno šole (poguglajte imena Scorn, Godflesh in JK Flesh). Njegova neizprosno abrazivna, s kitarskim feedbackom zapacana zvočna paleta, utelešena v glomaznih pokalicah različnih hitrosti in form (preplet EBM-a, IDM-a, perkusivnega techna, electra, illbienta in DNB-ja), bo odbila častilce populističnega švajsanja, a prijetno vznemirila vse, ki sodobnega techna ne asociirate a priori s funkcionalnostjo in stilistično ortodoksnostjo.

  • Gregor Kocijančič

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Joji: Smithereens

    Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.

  • Borja Borka

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Silence: The Vocabulary of Madness

    Michel Foucault, največja avtoriteta, kar zadeva pisanje o norosti, norcih in predvsem institucijah, ki jim surovo preprečujejo prosto norenje v družbi, je o razmerju med umetnostjo in norostjo leta 1961 v knjigi Zgodovina norosti zapisal: »Norost je popoln prelom z umetniškim delom; tvori konstitutivni moment ukinitve, ki v času raztopi resnico umetniškega dela.« Umetnost je nasprotje norosti, saj jo ustvarja nekdo z znanjem in spretnostjo in ta komunicira z opazovalcem (konzumentom). Po Foucaultu tako v umetniškem delu ni nobene norosti, ta vstopi šele ob interakciji med tem delom in svetom, ki o njem sodi. Dvojec Silence s prvim albumom po desetih letih družbeno napetost norosti zastavi drugače: norost je jezik, ki ga vsi tekoče govorimo. Umetniki in neumetniki. S tem namiguje na izredne razmere časa, v katerem je delo The Vocabulary of Madness (sl. Besednjak norosti) nastajalo. In brez katerih verjetno preprosto ne bi.

  • Bernard Nežmah

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Knjiga

    Richard Askwirth: Češka lokomotiva: Emil Zatopek

    Biografija izpostavlja tri njegove posebnosti: športni, tovariški in politični angažma. Fantič, ki je delal po osem ur kot čevljar, si je izmislil edinstveni sistem treninga, s katerim je bil tako suveren, da je tekmece premagoval za krog in več. Ker češke partijske oblasti prijatelju tekaču niso izdale vizuma za olimpijado, se tudi sam ni vkrcal na letalo in je zastavil svojo kariero, dokler nista čez dva dni odletela oba. S tekmeci je med tekmami rad poklepetal, na zadnji olimpijadi 1956, ko ga je premagal dolgoletni rival Mimoun, je zmagovalca objel in poljubil. Desetletje kasneje se je srečal z Ronom Clarkom, nesrečnim zunajserijskim rekorderjem, ki nikoli ni dobil olimpijskega zlata, in mu je podaril svoje.

  • Matej Bogataj

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Knjiga

    Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

    Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    See How They Run

    Med stoto westendsko reprizo Mišnice, gledališkega whodunita Agathe Christie, se zgodi umor – takšen, kakršen se zgodi v Mišnici. Kdo je divje umoril holivudskega režiserja (Adrien Brody), ki je hotel ekranizirati Mišnico, skušata ugotoviti prevejani detektiv (Sam Rockwell) in idealistična policistka (Saoirse Ronan), velika filmska fenica. Osumljeni so vsi – od menedžerjev, producentov, scenaristov in igralcev do Richarda Attenborougha (Harris Dickinson) in tega, čigar »resnična zgodba« je navdihnila Mišnico. Film See How They Run – nekaj med parodijo Mišnice, Johnsonovim Nožem v hrbet in Branaghovo Smrtjo na Nilu – je sofisticiran, izumetničen in smrtno resno farsičen, a tudi retro, meta in post, zato ne preseneča, da se pojavi celo Agatha Christie (Shirley Henderson), tako »nerodna« kot depalmovski finale in sporočilo, da morilec ni vedno butler in da je entertainment le zloraba. (HBO Max)

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Hudičev plen

    Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Zapu$čina

    Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.