-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Iggy Pop je živ dokaz, da rock ’n’ roll še ni mrtev. Kadar ne izvaja svoje prepričljivo večne in visoko prepoznavne točke zviranja po odru, še zmeraj snema spodobne plošče, kakršna je bila tudi zadnja, Post Pop Depression iz leta 2016. No, album številka 18 polzi povsem brez rockovskih udarcev, še najbolj pa ga zaznamuje sodelovanje kitaristke Noveller in trobentača Lerona Thomasa. Free je počasen in recitirajoč razmislek po (ali posledica?) izžetosti življenja na turneji, z občasno ambientalnimi pejsaži in vrinki površnega tekstopisja. Je projekt, na katerem so večino skladanja in muziciranja opravili drugi, Iggy pa zavzame položaj nekakšnega umetniškega vodje in modrega poeta, a tudi brezkončen neumornež proti koncu zgubi zalet. Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Plošča Za naročnike
Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!
Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album. Več
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Dogodki Za naročnike
Razgled na velike betonske stavbe ob ljubljanski Kersnikovi ulici pred začetkom torkovega koncerta Boris Cavazza kvarteta ni vzbujal optimizma. Toda že nekaj trenutkov pozneje, ko so sicer idilično teraso kavarne Slamič osvetljevale le še sveče in luna, je okolica povsem izginila. Ostale so le še pesmi, s katerimi nas je velikan slovenskega gledališča in filma doživeto, premišljeno in igrivo popeljal po mnogoterih utrinkih iz svojega bogatega življenja. Morda je na začetku zmotil le zadržan odziv polnega avditorija, ki pa ga je Cavazza tudi s priložnostnimi humornimi anekdotami hitro sprostil in ustvaril razpoloženje, bolj podobno tistemu v kakšni oštariji kot na gala koncertu. Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film Za naročnike
Če ste videli Bumblebeeja, Igralca št. 1 ali Tisto, potem veste, da so se vrnila osemdeseta. Ni kaj, osemdeseta so spet “tisto”. In tudi hrvaški mladinski sci-fi Moj dedi je padel z Marsa kar poka od nostalgije po osemdesetih. Tu je zvedava deklica Una (Lana Hranjec), nora na vesolje, tu je idilična družina brez očeta (in z bolno mamo), tu so alieni, ki treščijo na Zemljo, tu je žogasti robotek ( ja, E.T.), ki se sprijatelji z Uno (in ki hoče domov), in tu je ekscentrični dedek (Nils Ole Oftebro), “nori izumitelj”, ki ga ugrabijo alieni, da bi ga odpeljali – no, nazaj v prihodnost. Ko je ta filmček dober, izgleda kot delo kakega Spielbergovega protežiranca, recimo Matthewa Robbinsa (Čudež v 8. ulici), ko pa se vleče, izgleda kot hrvaški odgovor na Majo in vesoljčka. (tudi Kinodvor/Kinobalon) Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film Za naročnike
Zločin brez krivde: Primer Collini
Berlin: Fabrizio Collini, priletni priseljenec, prikoraka v prestižni berlinski hotel, vstopi v deluxe hotelski apartma in hladnokrvno ubije Hansa Meyerja, ostarelega magnata, enega izmed najbogatejših Nemcev. Tudi glavo mu zmečka. A ne zbeži, ampak povsem mirno pusti, da ga primejo. In potem molči. Noče povedati, zakaj ga je ubil. Kakšen motiv je imel? Nimajo pojma. Igra ga Franco Nero. Če bi ga igral Anthony Hopkins, bi mislili, da gre za nadaljevanje ali pa reboot Zloma. Nad Hopkinsa se je spravil mladi, neizkušeni, ambiciozni tožilec – Colliniju pa sodišče dodeli mladega, neizkušenega, ambicioznega odvetnika turškega rodu, Casparja Leinena (Elyas M’Barek), ki izgleda kot remiks Grishamovih odvetnikov, Jakea Tylerja Brigancea (Čas za ubijanje), Rudyja Baylorja (Mojster za dež) in Adama Halla (Chamber). Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film Za naročnike
Pennywise (Bill Skarsgård), cinični, groteskni, pošastni, maščevalni, morilski plešoči klovn (transfiguracija Ledgerjevega Jokerja in “klovnovskega” Johna Waynea Gacyja, si mislim), strah in trepet odtočnih kanalov, je v Tistem žrl otroke, zato so ga pubertetniki, imenovani “Losers’ Club”, nevtralizirali in se obredno zaobljubili, da se takoj vrnejo v rodni Derry (Maine), če bi se tja slučajno – na križarski pohod – ponovno vrnil Pennywise. Potem se razkropijo po svetu. In zdaj, 27 let kasneje, ko se začne Drugo poglavje (posneto po drugi polovici Kingovega 1100-stranskega šokerja), so še vedno razkropljeni, razen Mikea (Isaiah Mustafa), ki je obtičal v Derryju. Ne more ven. Kar pa naj vas nikar ne zavede: tudi vsi ostali so obtičali – v travmah, morah, tesnobi, mraku. Pennywise – demon, norec in manipulator, ki uživa v otroškem strahu – ne more brez njih. Še vedno jih zlorablja. Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film Za naročnike
Kdaj že je Boris Cavazza igral ostarelega, utrujenega, zjebanega mornarja! V Kormoranu – davnega leta 1986! A tedaj je bil precej starejši. Zdaj, v filmu Igor in Rosa, v katerem igra Igorja, tržaškega Slovenca, obnavlja svojo staro barko, no, bolj barčico, ni pa jezen na ves svet, kot je bil v Kormoranu, temveč le na Roso (Lunetta Savino), svojo ženo, sicer Italijanko, nekdanjo “trgovko” (okej, švercarko). A tudi tu, podobno kot v Kormoranu, najprej ni jasno, kdo je komu kaj – ja, tudi tu se je življenje podrlo, razštelalo, razbilo, postaralo. Njuna hči Nadia (Simonetta Solder) je tik pred poroko, a nekaj strašnega je prišlo vmes, tako da Rosa le še izgleda kot Igorjeva žena. Še vedno živita skupaj, a vsak v svojem delu hiše, vsak v svojem vzporednem svetu – z razgledom na morje, Miramar in Gradež. Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura Za naročnike
Je usoda Evrope res zakockana?
Ni naključje, da je uprizoritev dramskega teksta Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone v režiji nemško-hrvaške režiserke Angele Richter v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) ena izmed najbolj pričakovanih predstav letošnje gledališke sezone v Evropi. Režiserka je namreč napovedala, da bodo na podlagi Žižkove interpretacije Sofoklejeve Antigone v predstavi tematizirali najbolj žgoče probleme Evrope, kot so begunska kriza, politika varčevalnih ukrepov, zaostrovanje režimov na mejah, lažne novice, torej vse, kar »lahko sproži razpad Evrope«, razmišljali o »možnostih za ponovno obuditev političnega v Evropi«, predvsem pa naj bi bila predstava »filozofski in politični eksperiment, ki naj bi ponudil nekatere odgovore ...« Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura Za naročnike
O upu in brezupu. In o vsem, kar je vmes.
Žiga Divjak, 27-letni gledališki režiser, se je v zadnjih letih v slovenskem gledališkem prostoru uveljavil kot avtor premišljeno zasnovanih družbeno angažiranih predstav, kajti usode, skrbi in strahove »ponižanih in razžaljenih« namreč tematizira z zavedanjem, da smo zaradi zakonitosti delovanja zdajšnjega globalnega sistema »vsi v istem čolnu«. Tudi zato v predstavah ne moralizira, ne trka na vest, temveč »dokumentaristično« postavlja na oder zgodbe ljudi, da bi v gledalcih ozavestil misel, da »kot družba obstanemo le, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem«, je dejal lani v pogovoru za Mladino. Več
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje
Po Kratki zgodovini človeštva in Kratki zgodovini prihodnosti še tretji prevod popularnega izraelskega profesorja. Predavatelj na Oxfordu je vešč eseja, v katerem predstavlja univerzitetne teme množicam. A bolj kot z jezikovnim slogom nagovarja s poznavanjem zgodovine, ki pa je ne podaja tematsko v klasični zgodovinski maniri, ampak z njeno pomočjo misli minule, sedanje in prihodnje čase. Denimo motiv atentatov v Parizu 2015 osupljivo prepričljivo poveže s porazom križarjev Ludvika IX. in razmeroma malo samomori nacistične vrhuške po porazu leta 1945. Nekoč so širjenje informacij omejevali, danes jih imamo dobesedno preveč. Ker prinašajo neskončne množice variacij na isti dogodek, ljudje izgubljajo sposobnost, da bi v takšnem obilju razločevali pomembnosti od nepomembnosti. Harari torej prinaša šolo mišljenja. Z njo jasno tezo, da je konec dobe, ko si med šolanjem nabiral znanja, potem pa si jih samo še apliciral. Več
Iskanje brez piškotkov ni možno
